Delo, 11. avgust 1998
Prvi zemljevid slovenskega ozemlja — Določil barve slovenske zastave — Zaradi zemljevida težave z oblastjo — Tudi pomemben podjetnik
Za ozemlje, ki ni imelo posebnega imena ne v geografiji, ne v zgodovini in ne v upravni razdelitvi habsburške monarhije, so v štiridesetih letih 19. stoletja začeli uporabljati naziv Slovenija. Kje so meje tega narodnostnega ozemlja oziroma »kako dalječ beseda slovenska seže«, pa je v besedah, številkah in na kartah ugotavljal Peter Kozler s prvim zemljevidom slovenskega ozemlja.
Peter Kozler se je rodil 16. februarja 1824 v Kočah pri Kočevski Reki materi Mariji, rojeni Seemann, in takrat že privilegiranemu in bogatemu dunajskemu trgovcu Janezu Kozlerju, ki je začel kariero kot krošnjar s pomarančami in drugim sadjem po Kočevski. Zgodnja otroška leta je Peter preživel sredi kočevskih nepreglednih gozdov, leta 1827 pa se je družina preselila na grad Ortnek pri Ribnici. Sedemletnega Petra so poslali k župniku Jakobu Jerinu na Sv. Gregor pri Velikih Laščah, kjer se je naučil brati in pisati, obenem pa je poleg nemščine in kočevarščine -jezika nemško govorečih prebivalcev na Kočevskem – dobil prve lekcije iz slovenskega jezika. Kako so ti kraji vplivali na mladega Petra Kozlerja, kaže tudi podatek, da se je med študijem na Dunaju pod nekatere slovensko usmerjene članke podpisoval s psevdonimom P. Slemenski, po gorskem slemenu, na katerem stoji vasica Sv. Gregor.
Leta 1831 so ga starši poslali v Ljubljano, kjer je v naslednjih devetih letih končal normalno ter štiriletno gramatikalno in humanitetno šolo, družil pa se je z nekaterimi ljubljanskimi kulturnimi veljaki, med drugim tudi z dr. Francetom Prešernom. Po šolanju v Ljubljani ga je oče poslal v Padovo, kjer je študiral logiko, zatem pa v Pavii fiziko, 1843. je na Dunaju začel študij prava, ki ga je končal tri leta pozneje. Leta 1847 se je zaposlil kot praktikant na dunajskem kriminalnem in civilnem sodišču, leto dni zatem pa je opravil še sodniški izpit in se zaposlil kot pripravnik pri kranjskem rojaku dr. Ferdinandu Župančiču.
(1824 – 1897)
Tudi oče trobarvnice
Mladi Peter Kozler je med bivanjem na Dunaju sodeloval z mnogimi znanimi Slovenci, ki so odigrali pomembno vlogo pri prebujanju narodne zavesti: dr. Francem Miklošičem, Matejem Cigaletom, Viktorjem Dolencem, Jurijem Jenkom in mnogimi drugimi, leta 1848 pa je bil med 44 podpisniki spomenice, ki so jo Slovenci na Dunaju naslovili na kranjske deželne stanove v Ljubljani in v kateri jih pozivajo, naj se zavzamejo za slovenske narodne pravice. Kmalu zatem so ustanovili društvo Slovenski zbor Slovenija – pozneje se je preimenovalo v društvo Slovenija — v katerem je Peter Kozler skupaj s pravnikom Antonom Globočnikom na podlagi kranjskega deželnega grba določil barvo slovenske zastave: bela-modra-rdeča, društvo pa je 20. aprila 1848 izdalo program Zedinjene Slovenije.
Od revolucionarnega leta 1848 Peter Kozler ni več objavljal publicističnih del pod psevdonimom, ampak s pravim imenom v slovenščini. Sprva njegovo politično prepričanje in javno delovanje ni oviralo poklicne kariere, tako da je med službovanjem v Istri hitro napredoval in leta 1851 postal na mestnik državnega tožilca v Pazinu, potem pa v Gorici. Verjetno je, da bi se njegova kariera še stopnjevala, če se ne bi lotil svojega najpomembnejšega dela – Zemljevida slovenske dežele in pokrajin, za kar se je 24-letni Peter Kozler odločil 1848. v krogu domorodno navdušenih rojakov. Jasno izoblikovane zahteve slovenskega nacionalnega programa, predvsem pa zahteva po združitvi vseh Slovencev v eno državo, so ga navdihnile, da se je lotil te pionirske naloge.
Najprej ukraden, nato zaplenjen
To pa je za Petra Kozlerja, ki ni bil po izobrazbi ne kartograf ne geograf, pomenilo, da se je lotil sistematičnega zbiranja zemljepisnega, narodopisnega in statističnega gradiva. Jeseni 1848 je dal odtisniti nekaj poskusnih izvodov svojega zemljevida, jih razrezal na odseke in začel razpošiljati poznavalcem krajevnih razmer, ki so vpisovali svoje pripombe, spremembe in dopolnitve. Vse popravke bi bakrorezec E. moral vrezati v prvi polovici leta 1849, a je s Kozlerjevim predujmom in nedokončano bakreno ploščo izginil neznano kam. To ploščo so dve leti kasneje našli in Peter Kozler je novembra 1852 v časopisih objavil »povabilo na naročbo zemljevida«, ki bi moral biti izdelan januarja naslednje leto. Izdajo že natisnjenega zemljevida z letnico 1853 je preprečila Bachova »nevedna in strahopetna birokratija, ki se je silno vstrašila, ko je na zemljevidu opazila, da je slovenskega naroda toliko na svetu, in ko je videla, da je Kozler meje zaželjene, zedinjene Slovenije tako daleč na Koroško, v Istro in celo na Ogersko potegnil«. Avstrijska vojaška oblast na Dunaju je pri bakrorezcu Antonu Knorru zaplenila in zapečatila vseh 422 že natisnjenih zemljevidov, Petra Kozlerja pa postavila pred vojaško sodišče, češ da že z naslovom zemljevida, ki govori o neobstoječi slovenski deželi, ruši zakonito zvezo avstrijskih dežel. Maja 1853 so ga oprostili, na posebno prošnjo pa so mu zaplenjeno gradivo vrnili šele leta 1856. Vojna prepoved izdaje in prodaje zemljevida pa je veljala do leta 1860.
Zapleti z izdajo zemljevida so vplivali na Kozlerjevo kariero državnega uslužbenca. Leta 1855 so ga iz Gorice premestili v Trst na nižje delovno mesto. Istega leta se je poročil z Marijo Zorman, hčerko znanega tržaškega veletrgovca in domoljuba, potem pa je naslednje leto izstopil iz državne službe in postal notar v Sežani. Po preklicu prepovedi izdaje in prodaje zemljevida leta 1860 je dal Peter Kozler dotiskati manjkajoče izvode in priloge zemljevida, po zakonu poslane obvezne izvode pa je policijsko ravnateljstvo spet prepovedalo prodajati. Junija 1861 je dunajsko policijsko ministrstvo razveljavilo prepoved in zemljevid z letnico 1853 je bil končno dostopen javnosti.
Prvih natisov je bilo malo, tako da je Peter Kozler 50 x 54,7 centimetrov veliko risbo še dopolnil in leta 1864 je izšla druga izdaja z opisom narodnostne meje s statističnimi podatki in pregledi, kar je Kozler pospremil z uvodom: »Slovenski narod! Sprejmi dobrovoljno to delo, ktero je tebi posvečeno, in milo o njem sodi. -Izročim ti ga s preserčno željo, da bi se kmalu po boljših pozvedbah znanstvo o slovenskem narodu, njegovem jeziku in svetu povikšalo.« Zemljevid so spet natisnili istega leta pod okriljem Slovenske matice, z drugo in tretjo izdajo pa je Peter Kozler postal znan tudi zunaj meja avstrijske monarhije, tako da ga je Imperatorskoje geografičeskoje obšestvo iz Sankt Peterburga zaradi njegovih dosežkov 22. marca 1866 izvolilo za člana sotrudnika. Četrtič, zadnjič, pa je Peter Kozler zemljevid izdal leta 1871.
Peter Kozler ni bil le avtor prvega slovenskega zemljevida in narodni prebuditelj. Soustanovil je Pivovarno bratov Kosler, predhodnico današnje Pivovarne Union, Trboveljsko premogokopno družbo in Kranjsko stavbno družbo, bil je eden vodilnih bančnikov, pospeševalec gradnje železnic in napredka v kmetijstvu. Kot kandidat narodne stranke je v letih 1867-1877 zastopal kmečke občine okrajev Kočevje, Ribnica in Velike Lašče, v istem obdobju pa je bil tudi namestnik deželnega glavarja. Po hudi bolezni je umrl 16. aprila 1897 na Cekinovem gradu v Ljubljani.
Simona Fajfar
