Kate Armstrong je ena tistih, ki je gore doživela v krutosti, silovitem občutku, razodetju, slabosti, ki jo pogosto odkrivamo v minljivosti življenja.
Njen najslabši možen scenarij: sončen dan, uživaški dan, preprosta alpinistična smer, ko se del(ček) gore odtrga padajoče kamenje, prereže vrv in prvi v navezi pade trideset metrov globoko.
Zgodilo se je poleti 2019. Varovala je. Prvi v navezi, tisti, ki je padel, je bil njen mož Matthew; in umrl je. To jo je pretreslo do globin, ki jih ni nikoli doživela: ves njen svet se je podrl. Še huje je bilo, da je bila le nekaj mesecev prej ujeta v himalajsko katastrofo, ki je nevede pustila sled. Gore so se ji nenadoma zdele drugačne, veliko bolj nevarne. Kljub temu je že od začetka vedela, da se bo vrnila k alpinizmu. Ni pa vedela, kako to storiti – in koliko časa bo ta proces trajal.
Resničnost gora je tudi krutost, na katero je treba vsaj včasih pomisliti. Če se poročilo o dogodku, nesreči ali nezgodi konča s piko na papirju ali ekran(čk)u, pa gre posameznikova zgodba naprej. Ker smo ljudje (vse bolj) nagnjeni k hitenju, praviloma ne spremljamo več teh problemov. Samo pogledamo koga, ki se zapije, zavozi življenje. Nekatere pa volja in okolica vrne nazaj, stopijo preko. Kaj je prav in kaj ne, ni namen, ki ga je opisala Kate. Sporoča svojo izkušnjo in deli nekaj nasvetov:
– Priznaj, kaj se je zgodilo. Ne poskušaj se kar takoj vrniti. Soočiti se moraš s čustvenim učinkom tega, kar se je zgodilo, sicer se ti bo nekoč v prihodnosti vse skupaj obrnilo na glavo.
– Prepoznajte in priznajte učinek, ki ga je imela nesreča na vas in na druge vpletene. To verjetno vključuje vedenje o tem, kako resna travma vpliva na možgane. Na to temo obstaja veliko virov. Nekateri ljudje so bolj dovzetni za razvoj sindromov po nesrečah. Vredno je vedeti, kakšni so znaki, če se pojavijo, kar je znana psihološka in nevrobiološka posledica dogodkov. Pri tem ne gre (samo) za odpoved volje ali znak šibkosti. Zadeva je izjemno ozdravljiva.
– Če lahko poiščite ljudi, ki so imeli enako izkušnjo in so odprti za pogovor o tem. Kate se je po smrti moža zbližala z žensko, katere mož je pred kratkim umrl v gorah. Prej se nista poznali, a imeli sta najpomembnejšo skupno stvar – možnost delitve, ki jima je obema pomagala.
– Premišljeno razmislite o vrnitvi v gore (ali celo o tem, ali se sploh želite vrniti). Priznajte si, kaj mislite, da bi morali početi – morda celo tisto, kar vam drugi govorijo, da je pravilno. To pustite ob strani. Namesto tega se potrudite najti pot nazaj, ki se vam zdi prava – verjetno nekaj resnično obvladljivega, lahkotnega. Korak za korakom.
– Izberite si plezalne partnerje, s katerimi si lahko odkrit. Uporabite vodnike in soplezalce, ki jim popolnoma zaupate, s katerimi ste plezali že prej – ki so poznali sposobnosti in vedeli, kaj se je zgodilo.
– Ljudem in sopotnikom se pove, kar morajo vedeti.
– Ponovno poiščite užitek. Terapevtko, ki je pomagala Kate, je rekla, da pot do ozdravitve vključuje vadbo čuječnosti, in bila je resnično presenečena, ko ji je rekla, da je plezanje ena najbolj čuječih dejavnosti. Obstaja razlog, zakaj klasična knjiga o psihološkem konceptu »pretoka« uporablja plezanje kot enega od primerov.
Kaj pa meni Kate, če gre za prijatelja, ki je imel travmatično izkušnjo v gorah?
– Vprašajte jih, če se želijo o tem pogovoriti. Poslušajte – in ne sodite ne tega, kaj se je zgodilo, ne reakcij, ki jih morda imajo, ali pa ne. Vsak se po travmi in žalovanju odzove drugače. Ni »pravega načina« in lahko traja nekaj časa, lahko so to tedni, meseci, leta, da se pojavijo reakcije. Ne glede na to, kaj vaš prijatelj doživlja, mu povejte, da ste tam zanj.
– Ponudite se jim, da greste z njimi plezat, če želijo. Morda to storite še posebej, če zaradi nesreče nimajo več rednega soplezalca. Morda jim izrecno sporočite, da ste z veseljem preživeli čas z njimi na lahkih smereh, če se tam trenutno počutijo udobno.
– Ostanite v stiku. Kot družba smo nagnjeni k domnevi, da okrevanje po žalosti in travmi poteka dokaj hitro – da če bodo ljudje to »preboleli,« se bo ta proces zgodil v, recimo, največ enem letu. Zavedajte se, da teh dogodkov ne »prebolimo«; najdemo način, kako prerasti brazgotino. Vedite, da lahko traja celo leta, preden bo vaš prijatelj spet pripravljen plezati, vendar se zdi, da si večina ljudi v tem obdobju še vedno želi biti v gorah na druge načine. In mnogi od nas si želimo spet zares plezati – le težko se je vrniti na to točko.
– Nenazadnje če plezate z nekom, ki je doživel gorsko nesrečo in travmo, bodite odprti za to, da mu prisluhnete, kaj se dogaja. Kate je v prvih prijemih in stopih pričakovala, da se bo vrvkar pretrgala, da se bodo trdne skale kar odlepile in se zrušile, da bo plaz, ko so bile možnosti zelo majhne. To, da je te iracionalne stvari lahko izrekla na glas, je takoj zmanjšalo stres, ki ga je čutila v sebi. Kot plezalni partner lahko to olajšate.
Kot lahko opažamo, se gorniška skupnost v tujini (kjer je tradicija še daljša) in (le deloma) pri nas počasi začenja bolj sproščeno pogovarjati o duševnem zdravju pri plezanju in gorništvu, o žalovanju in o travmi zaradi gorskih nesreč. Zaenkrat pa organizacije, ki sicer združujejo planince, plezalce in alpiniste kot nosilke vzgoje, ne nudijo tovrstnih znanj. Na voljo je splošna terapija in nasveti za duševno zdravje, vključno s svetovanjem organizacij, povezanih z zdravstvom.
Vsekakor pa je potrebno odkrito govoriti in ne skrivati »svojih« ter obsojati »drugih,« kar se je z desetletji precej razširilo kar v obliko (obliž) nekakšnega finančnega darovanja gorskim reševalcem, ki so to nekdaj (res) počeli zaradi človekoljubnosti, danes pa nekateri(m) …
