Izšla je nova prav nenavadna knjiga za planinsko knjižnico
V ljubljanski založbi Mihelač je letošnjo pomlad skoraj neopazno izšla knjiga Vonj po gori, zbirka novel ljubljanskega novinarja in gornika Jožeta Hudečka, znanega najširšemu krogu Slovencev po razkošnih kulturnih predstavitvah, komentarjih in esejih v televizijskem mediju, Kot piše na zavihku knjige pisatelj Jože Snoj. so to -stare zgodbe, ki jih je avtor slišal pripovedovati, to so vaški originali, katere je še sam srečeval in poslušal, tu so stene hribovske koče. ki same govorijo… Ko v teh novelah pisec nastopa ne toliko kot kak distancirani osmišljevalec, temveč bolj kot občutljiv senzor, ki uživa v dopuščanju njih skrivnostnosti, sam nenehno fantazijsko potuje. Njegova stalna pričujočnost v teh novelah, pa tudi pogosto prestopanje nekaterih njihovih junakov iz ene v drugo, govori o tem, da Vonj po gori ni le naključni skupek poljubnih zapisov, ampak da ima knjiga že višjo, razpoznavno notranjo vsebinsko kompozicijo. To seveda ni kronika neke alpske doline, je pa vsaj neke vrste literarna suita na njeno temo. Vredna, da ji z užitkom prisluhnemo. «
Pridružujemo se temu mnenju in z dovoljenjem avtorja in založbe ponatiskujemo nekoliko skrajšano novelo “V mraku in megli«, eno izmed šestih v tej knjigi, ki jo toplo priporočamo v branje. (Op. ur.)
*****
Da je Matevž garjava ovca med vaščani, sta vedela samo ona in Matevž sam oziroma — če smo pošteni — on ni vedel, ali za to razen njiju še kdo ve. Bil je četrti otrok na ne preveliki Bajtnikovi domačiji, ki so ga bili menda veseli samo takrat, ko se je rodil, saj je bil takšne čudi, da niso vedeli, kaj bi z njim. Sredi belega dne seje zavlekel kam za hišo ali v gozd in lahko ure in ure preživel s kako travo ali kakim drevesom, z živalmi je ravnal tako, kot da sodi sam mednje, in so že mislili, da bo dober za hlev, kajti to, da bo jerbal Anton, je bilo tako ali tako jasno. No, pa tudi s hlevom ni bilo nič, ker se je Matevž z živalmi sicer dobro razumel, ampak do tega, da bi kidal gnoj ali da bi o pravem času napolnil živini jasli, do tega ga je bilo neznansko težko pripraviti, in tako od njega ni bilo velike koristi, ne zdaj ne kdaj v prihodnosti. Čakalo ga ni nič takega, da bi se mu obetala kaj prida usoda. To je vedel tudi takrat zvečer, ko mu je Rotija rekla. da bo oče. Kaj pa naj stori, kaj mu še preostane, razen da se odloči za nekaj garjavega. In se je. Bratu je rekel, da gre na božjo pot. si napolnil bisago in culo s tistim, kar je imel, in z nekaj popotnice pa šel, ne da bi Rotijo s tistim vred, kar je z njo puščal doma, omenil samo z besedico.
Leta, ki so potem sledila, so pahnila vas v nesrečo in vsako, ki je prišlo za prejšnjim, jo je potiskalo vanjo še globlje. Letina, ki so jo pospravili pred Matevževim odhodom in tisto hudo zimo, je bila tudi zadnja, ki je bila svojega imena vredna. Vse. ki so prišle za njo, so vrgle pridelka komaj za seme, samo sadja je bilo nekatera leta toliko, da so se gospodarji lahko brez težav napijali in drug drugemu steklenih oči in strupene sape kleli v obraz. Živina je ostajala koščena, ker ni imela ne poleti ne pozimi dovolj krme, pa še neka nova bolezen se je lotila krav, da so druga za drugo cepale in jim nihče ni vedel pomagati. Ljudje so molili in plačevali za maše, pa ni nič pomagalo. In tako sploh niso vedeli, zakaj je neke pomladi vsa ta groza nanagloma, kakor je prišla, tudi odšla.
Tiste jeseni se je vrnil tudi Matevž. Prišel je neke nedelje med mašo, kar v cerkev. Proti povzdigovanju je šlo, ko je stopil skozi vrata, in vaščani, ki so zaradi bridkih izkušenj prejšnjih let — koliko jih je bilo, dvajset, trideset? — bolj zavzeto molili, bi ga ne bili niti takoj opazili, če bi ga ne zagledal župnik, ki se je ravno obrnil po cerkvi navzdol in ga opazil, kako gre po sredini, naravnost pred oltar. Bil je zaraščen v brado in brke in dolgi lasje so mu viseli čez temno-sivo, zdelano pelerino, na kateri je imel prišiti dve školjki, prav tako in prav taki kot sveti Jakob v stranskem oltarju. Zdaj so vedeli: Matevž je bil v Komposteli. Župnik tudi: pred vsemi ga je blagoslovil klečečega, kakor izgubljenega sina, ki se je vrnil in prinesel božjo milost v hišo. Matevžu tako ni bilo težko ostati v domači hiši, saj so mu vsi pripisovali zasluge za to, da se je božja šiba odvrnila od vasi. Matevž, ki je ostarel in osivel, bi lahko tako živel še leta in leta in še leta in leta bi se mu nihče v vasi, najmanj pa njegov brat, ne upal reči, naj prime za kako delo. saj kako pa boš kaj takega povedal svetniku v obraz! Leta in leta — če bi tista zima ne izvrgla: čakali so na sneg, ki ga je vsako leto nametalo, da so se komaj strehe videle iz njega, pa ga ni bilo. No. so rekli, je pač takšno leto, da bo prišel kasneje, pa so se odpravili drvarit, kot da ni nič, in pripravili les za spravilo po zaledenelih poteh v dolino. Dolge noči so prebili ob svojih ognjih v gorah in govorili: zdaj zdaj pride, vohamo ga. Pa ga ni bilo, ne snega ne ledu, in les je ostal v gozdu ob poteh. Potem je prišla pomlad in za njo vroče, dolgo poletje, ko je sonce, namesto da bi blagoslavljalo svet pod seboj, morilo rastlinje, da so suhe trave legale v izsušene struge potokov in da je živina žejna tulila vse noči brez kaplje vode. Snega pozimi ni bilo in tako ni imelo kaj od kod priteči. Prišla je jesen, ko je šlo ljudem na jok ob pobiranju žalostnih pridelkov, na jok, ko so obirali revščino s hrušk in jablan. Še orehov ni bilo. Niti os. Lastovke so letele pozno kot nikoli dotlej.
Prišla je zima, snega pa ni bilo in ne ledu. Lani posekana debla so prhnela v gozdu. Kožuhov sploh niso vzeli iz skrinj. Na drevesih bi odganjalo popje, če bi bilo za to dovolj moče. Pa je ni bilo. V ljudeh so se začele nabirati velike in globoke luže strahu pred nečim, kar bi utegnilo biti še hujše od tistega, kar so doživeli strašna leta pred Matevževo vrnitvijo. Stara Teja, ki so jo imeli po tihem vsi za čarovnico, je ob pravem času rekla pravo besedo: predniki, je rekla, predniki so nam spravili nesrečo na glavo. Saj veste, kam so nosili naši stari pokopavat svoje mrtve. Čez goro. na ono stran, v posvečeno zemljo, ki je takrat pri nas, ko še nismo imeli ne cerkve ne župnika, ni bilo. Tam, na oni strani leže že leta, desetletja in stoletja in nihče se jih ne spomni. Zdaj pa imamo.
Začudeni so jo poslušali ljudje in rekli, da bodo takoj naročili mašo pri župniku. Za vse prednike naenkrat. Ne bo dovolj, je rekla dobra stara Teja. Maša bo tukaj, oni so pa tam onstran. Tja je treba, tam mora biti maša. Pa ne ena, kar več naj jih bo, nobena ne bo odveč, raje premalo. Pa znamenje naj se jim postavi na pokopališču, iz domačega lesa, in poslikajo naj ga, bomo že našli toliko denarja. Ljudje so topo zrli predse in niso mislili na nič na tem svetu. Gospodarji so pomislili na prazne mošnje v skrinjah. Zadnji dve leti sta izcedili vse iz njih, malo je ostalo, skoraj nič. Bomo že, je rekla Teja. Bomo pa po dolini sekali les in ga odpeljali prodat, da se dokopljemo do denarja.
Ampak vse to se je bilo zgodilo že pred dnevi in tedni in se je dogajalo do sinoči, ko so vsi skupaj pri Bajtniku v hiši sklenili, kdo bo šel na pot čez gorovje, ki je obdajalo dolino, kdo naj odnese tisto vrečico iz mehkega usnja na divje ustreljenega jelena, v kateri je bilo shranjeno vse, kar je vas — pa ne ena sama, vse vasi v dolini — premogla. Veliko, lepo premoženje, po njihovem tudi v resnici. Nanj je padlo vse skupaj, na Matevža. Svet da pozna, so rekli, vajen je potov in samote, vajen vsega, kar preži nate, ko korakaš po divjini in ti nihče ne more priskočiti na pomoč.
Zjutraj se je še v mraku dvignil in navlekel nase že pripravljeno staro romarsko monduro, okovane škornje in pelerino s školjkami svetega Jakoba, vzel popotno palico z železno konico na enem in majhno sekirico na drugem koncu — za volka, je sam pri sebi rekel, ko jo je jemal iz kota — obesil imetje vse doline pod obleko okrog vratu in krenil med spečimi hišami v jutranji mrak.
*****
Počasi in vztrajno je lezel navkreber, včasih se je opri na palico, včasih pa na vlažno in mrzlo, malone sovražno skalo, ki se je ponujala — pa samo na videz. Vedno bolj se je temnilo in megla okrog njega je bila vedno gostejša. S poslednjimi močmi se je otepal z nepokorščino srca in s težko sapo. Leta. leta so to, ki jih tam v vasi niti ne opaziš. Da do Roba in tja čez na ono. primorsko plat, nocoj ne pride, je dobro vedel. Je preveč utrujen in tudi tisto srce bi kazalo malce poslušati, ko pravi, da potrebuje miru in počitka. Po pravici povedano, gaje bito tega po malem strah, saj je, kljub temu, da si je dopovedoval, da bo vse skupaj minilo, kakor je bilo prišlo, in da bo, če je bilo vse dobro takrat pred leti, dobro tudi tokrat, čutil, da mora ubogati pamet, ki mu veleva počitek. Da bi le prisopel do podrobskih koč! Tam bo v zavetju do jutri in še dlje, če bi bilo treba. Megla se je gostila, lezla je v obleko in skoznjo, bodla ga je po telesu, počutil se je, kakor da je nag zeblo ga je, neznansko ga je zeblo. Bolj omahnil kakor stopil je iz gozda na podrobsko jaso: koče kakor vešče okrog ugaslega ognja sredi nepopasenih, od megle vlažnih trav Noga se opoteka skozi mrak prek travnate jase proti domačemu stanu, Matevž je prišel do vrat, otipal v špranji med dvema tramovoma dolg kos železa, ki ga je potem potisnil v okroglo odprtino v vratih, za kazalec veliko, da se je železo tam notri prepognilo v skrivnem sklepu in leglo s koncem v utor na zapahu. Še obrnil je in omahnil v temo koče kakor na nevidno, volhko blazino. Ko se je čez nekaj časa spet ovedel, je v hipu vedel vse: kje je kresilo. kje leščerba, kje so trske, vedno pripravljene za vsak primer, če je treba hitro podkuriti, kje odeje, obešene, da bi jih ne prežrle miši, in kje lonec iz litega železa, v katerem, če ni mleka, zavreš lahko tudi malo vode s tistim, kar najdeš v malhi, polni popotnice, saj ženske v vasi niso skoparile, ko so odpravljale na pot potepenca, ki ga morda nikdar več ne zagledajo, kako se spušča po kolovozu z gore navzdol. Vsega je imel s seboj, tudi takih stvari, ki jih je v vaseh v dolini že trdo primanjkovalo in ki jih na marsikateri mizi že dolgo niso videli. Ne bo mu sile, če Bog da. Samo zeblo ga je, neznosno ga je zeblo. Zaprl je vrata za seboj in jih zapahnil, ukresal ogenj in prižgal luč, da so stvari v prostoru dobile svoje oblike in svoje sence, zakuril je na ognjišču in se končno ustavil v tem svojem kratkem, napornem in usodnem početju. Ogenj, ki se je počasi udomačil na ognjišču in se veselo razgorel, je začel počasi razširjati po prostoru prijetno toploto, da so krči prej k sebi stisnjene roke popustili in so roke počasi omahnile vdano ob telesu navzdol v naročje. Zrak ni več bodel v lica in čutil je. kako ga notranjost koče kakor ženska po dolgem ljubkovanju počasi sprejema vase in kako ga boža, vedno bolj boža, mehka, voljna, vdana, njegova Skoraj bi mu sen legel na veke. pa se je zganil in zavedel, da bo jutri treba na pot: do Roba ni več daleč in še v mraku jutra bo dosegel sedlo ter se spustil na ono stran, proti toplejšim krajem. Odložil je vrhnjo obleko in jo razobesil okrog ognjišča, da se posuši, pa tudi legel ni takoj med vlažne odeje, ampak je tudi te razobesil okrog ognja, da prežene vlago iz njih. Še malo je naložil in začel iskati primeren kraj, da spravi svoj zaklad čez noč na varno. Saj ni, da bi hodili roparji kar tako na gosto po teh nedostopnih in neobljudenih hribih, ampak priložnost je ravno pravšnja, da hudič kakega prižene čez prelaz, pa bo iskal zavetje in takemu je odpreti takle zapah manj kot za malico. Kje bi najprej iskal, če naj kaj najde? Na vzglavju in pod njim. Zato z zakladom proč od pograda nekam na varno. Stikal je okrog ognjišča, računajoč pri tem še na tisto znano resnico, da po požaru — in kdo mu more zagotoviti, da se nocoj tule nič ne vžge, kaj veš — ostaneta cela samo še ognjišče in dimnik, če ga ima. Tja skrije mošnjo, da jo najdejo, če bi nesreča hotela, da njega ne bi bilo več med živimi, da bi — denimo — zgorel. Da ne bodo o njem mislili, da jo je z denarjem, bognasvaruj, popihal. In ko je tako stikal, je čisto pri tleh odkril kamen, ki se je malo majal v ležišču, pa ga je razmajal še toliko, da ga je lahko potegni) ven. Z roko je segel v luknjo in potipal, če ni po kakšnem čudnem naključju do tja prodrla vročina, in ko je ugotovil, da se ta čudež ni zgodil, je z nožem še malo postrgal po notranjosti in votlino toliko razširil, da je mošnja lepo legla vanjo in za njo še kamen, tako da je bilo komaj videti, da ga je kdo luščil iz ognjišča. Še to bo popravil, je sklenil in za hip odprl vrata, le toliko, da je z roko segel ven po pest razmočene ilovice in z njo zamazal špranjo, ki je nastala okrog kamna. Tako! Ga ni roparja, ki bi tu kaj zavohal! In ga ni bilo, zares! Sedel je nazaj k ognju, da se koci posuše in da se spravi spat. Toplota je neslišno lezla vanj in ga vedno bolj mehčala, mu legala na veke in na ude, nekajkrat se je zalotil, da je zadremal. Potipal je odeje, pa še niso bile čisto suhe. Bo počakal, saj ne bo trajalo. Pa je že moral zadremati, da je z glavo udaril ob rob lepo okroglega kamna— še sreča, da ni bil oster — in se predramil, ne da bi ga minil občutek, da se je spremenil v kočo in da je torej on tisti, ki obdaja la ogenj in tisto pod njim. Srce, ki je bilo ves večer lepo mirno, se mu je spet prebudilo, ko je skoraj isti hip, ko se je prebudil — če se je? — zaslišal iz gozda, ki je segal malodane do prvih podrobskih koč, kravje zvonce, ki so prihajali vse bliže, dokler ni zaklopotal največji, ki ga je nosila vodnica, velikanska rjavo-bela krava, tik pred Bajtnikovim stanom, pred Matevžem tako rekoč. Za vodnico so se vrstile lepe, rejene živali s polnimi vimeni, nič umazane po bokih od gnoja, tako da se je videlo, da prihajajo iz očiščenega hleva, bele, rjave, lisaste, brez enega samega madeža. Matevž je strmel in jih gledal v modrikastem siju, ki se je vzel bogvedi od kod, korakajoče tiho, samo zvonce, onega velikega kakor skleda in druge, manjše, je bilo slišati, kako v ritmu pritrkavajo. Kakor bi jih bil kdo naučil, je pomislil Matevž, ki je bil koča.
In v tistem trenutku se mu je zazdelo, da niti misliti ni, da bi lahko zdržal takole čisto pri miru, stoječ sredi podrobske planine, čakajoč, da pride pomlad in z njo ljudje in krave, če so pa krave že tukaj, čisto pri roki. Čigave, komu so ušle, kam gredo? Kaj naj stori? Pa si je tako neskončno zaželel, da bi mu bilo dano oditi z njimi, kamor koli že gredo, da bi bil ena izmed njih, namenjenih v topel hlev, k jaslim, k ljudem, v dolino morda.
Gospod Bog, ki je tisti hip po naključju pogledal dol na zemljo, je videl brezmejnost njegove reve in iskrenost njegove želje, da se spremeni v del te nenavadne, skrivnostne črede, in se ga je usmilil. Vse misli na jutrišnjo pot proti sedlu in naprej na Primorsko, na zaklad pod ognjiščem in na svojo skrb zanj, pa za odeje, ki se suše z obleko okrog ognjišča, vse to je izpuhtelo iz njegove glave. Poskusil se je premakniti. Ko je videl, da gre, je stopil naprej ter se kot zadnji pridružil čredi. Bil je zadnja, bela, brezmadežna krava. Potem je čreda odšla v noč. Potem je odšel z njo tudi on.
Človek bi si mislil, da se bodo tisto noč ob ognju, ki je še vedno plapolal na ognjišču Bajtnikovega stana, vžgale odeje in razobešena Matevževa oblačila, pelerina in tisto drugo — pa se niso. Proti sredi noči je ogenj ugasnil, do jutra pa se je tudi v koči, za trdno zapahnjenimi vrati, strupeno shladilo.
Ob svitu je v gorah začel padati sneg, in ko se je zdanilo, je padal že tudi po vsej dolini. Ljudje so srečni pričakovali božič in začetek novega leta.
Ko se Matevž ni vrnil, so rekli: ostal je na oni strani, ker je zamedlo poti čez goro. Vrne se, ko se sneg stali in bodo poti spet kopne. Prav so imeli, ko so ga poslali na pot, že to je omečilo srd prednikov, že trden namen je bil zadosti, kaj! Kdo bi si mislil!
*****
Našli so ga drugo leto, ko so z živino spet prišli na podrobsko planino: tam ob ognjišču Bajtnikovega stana se je sesulo tisto, kar je ostalo od njega. Da je to res Matevž oziroma njegovi ostanki, so spoznali po oblačilih, ki so bila še zmeraj razobešena okrog ugaslega ognja, po školjkah na pelerini in po svetinjici. ki jo je vselej nosil obešeno okrog vratu in o kateri je trdil, daje iz srebra, zdaj, ko so jo lahko potipali, pa so videli, da je iz nečesa drugega, podobnega, ampak srebro tisto zagotovo ni bilo. Do pogreba je bil v vasi mir, potem ko so ga zakopali, se je pa začelo: najprej so od Antona zahtevali, da vrne ves denar, kolikor so ga bili zaupali Matevžu, da ga prenese na ono stran za znamenje in maše. Revežu se je skoraj zmešalo, saj bi niti toliko, kolikor bi izkupil za grunt, če bi ga prodal, ne zadoščalo, da bi povrnil dolg nesrečnega brata. Pa ni nič pomagalo, so pač nekateri pričakovali, da bodo dobili sneg pozimi, poleti pa denar nazaj. Šele takrat, ko se je spet oglasila stara čarovnica Teja, so utihnili.
»Ali je zadnjo zimo padal sneg?« je vprašala govedoglede može. Daje, so rekli. »Pa pomlad — ali je bila vetrovna in deževna?« je vrtala naprej. Da je, so bili pripravljeni reči »Pa letina? Se obeta dobra?« Da se, je bilo slišati.
»Potem je mogoče samo eno: Matevža ni zamedlo tistikrat, ko je prvič padel sneg in ko je bil na poti čez goro. temveč pozneje, ko se je vračal. Ste našli pri njem kaj denarja, kaj zlata in srebra? Nič, ker ga je bil oddal v dober namen. naš namen, prednikom v čast in slavo, nam pa v večno blaginjo.« Niso ji vsi verjeli. Drug za drugim so tisti, ki so dvomili, odhajali to jesen, ki je prišla, na pod-robsko planino in dolgo premeteni iskati po Bajtnikovem stanu. Vse so prebrskali, nihče ni ničesar našel.
Potem je od nekod prišel neki romar, ki je bit bojda tudi na pokopališču onstran gora, na primorski plati, in je videl tam novo, lepo, poslikano znamenje sredi grobov. Za maše ni bil vprašal, bi mu pa zagotovo tudi tako povedali, da bi bilo prav.
Potem se je vse poleglo. Neke jeseni je, kmalu zatem, ko so z živino odšli s podrobske planine, ponoči zagorel Bajtnikov stan. Pogorelo je vse razen ognjišča in tistih nekaj zidov. Bajtnik stana ni več postavljal tam, kjer je bil stari, ga je raje na priročnejšem in manj žalostnem mestu. Pod ognjiščem je ostal za kamnom skrit mošnjiček in v njem premoženje enajstih vasi. Namenili so ga za maše in znamenje, ki naj potolaži jezo prednikov, zapuščenih na oni strani gora. Še zdaj je tam, kjer je bil shranjen, in še zdaj je posvečen istemu svetemu namenu. Nihče ne ve zanj in ne za njegov namen. Tako bo tudi ostalo.
V dolini pa poslej ni bilo več zim brez snega.
