Dr. Vojko Arko (1920 – 2000)
Pred 100 leti se je rodil v Ribnici Vojko Arko, planinec, pisatelj, dopisnik Svobodne Slovenije in raznih gorniških publikacij po svetu, pobudnik in gonilna sila andinizma med Slovenci v Argentini, učitelj in ustanovni član Slovenskega planinskega društva v Barilochah.
Vojko Arko se je rodil 19. avgusta 1920 v Ribnici na Dolenjskem. Maturiral je leta 1938 na klasični gimnaziji v Ljubljani, leta 1944 pa je diplomiral na Pravni fakulteti na Ljubljanski Univerzi. Študije je nadaljeval v Padovi (Italija), kjer je doktoriral iz političnih ved. Med drugo svetovno vojno je delal za zavezniške obveščevalne službe. Zaradi političnega delovanja so ga Nemci leta 1944 aretirali. Odpeljan naj bi bil v koncentracijsko taborišče v Nemčijo, vendar je zaradi konca vojne transport prišel samo do Verone. Vrnil se je v Padovo, kjer je bil tolmač pri angleški vojski. Marca 1948 je emigriral v Argentino. V Buenos Airesu se je zaposlil pri ministrstvu za javna dela, a se kmalu preselil v San Carlos de Bariloche (1949).
V Barilochah je bil do leta 1962 uradnik in knjigovodja pri podjetju Raynoff & Caldart, potem pa z družino odprl trgovino z obleko in športno opremo, kjer je delal vse do upokojitve. Umrl je 9. marca 2000 in je pokopan na pokopališču gornikov pod Cerro Lopez (Bariloche).
Planinec in gonilna sila andinizma med Slovenci v Argentini
Vojko Arko je bil eden najvidnejših andinistov med Slovenci v Argentini. Bil je eden od ustanoviteljev leta 1951 (blagajnik v prvem odboru in dolgoletni odbornik) Slovenskega planinskega društva. Med leti 1952 in 1968 je bil član upravnega odbora Cluba Andino Bariloche ter pobudnik za gradnjo planinske koče Refugio Frey ob jezeru Tonček na Catedralu, pomagal je graditi tudi slovenske postojanke in bivake po raznih gorah v okolici Bariloč. Od leta 1952 pa do upokojitve je bil tudi knjižničar Cluba Andino Bariloche. Udeležil se je številnih odprav v argentinske in čilske Ande (nekaj tudi prvenstvenih) – Paine, Balmaceda, Tronador, Tres Picos, Lanín. Leta 1969 so enega od vrhov ob izviru reke Turbio (Santa Cruz) poimenovali Cerro Arko. Od leta 2001 se po Vojku Arku imenuje tudi bivak, ki so ga Slovenci postavili na Cerro Capilla.
Sam dr. Arko je tako opisal začetke slovenskega andinizma v Bariločah (celotni članek lahko preberete v Zborniku Svobodne Slovenije leta 1953):
“Slovenski andinizem se je rodil v “Veneti”. V tem je njegova tragika in veličina. “Veneta” — zgrbljen, lesen patagonski “boliche”, z vegastnim podstrešjem in kar udobno ter čedno pivnico, “Veneta”, v kateri se zgrinjajo chilotski peoni, laški zidarji, pa stanovalci in pijanci vseh narodnosti. Dolge mesece je bila naš dom. Iz tega “hotela” sva s Slavcem Adamičem aprila leta 1949 podvzela skromne plezalne poskuse v Bahia Lopez. Brez vsake opreme, v strganih copatah in s toliko denarja v žepu, kolikor sva ga potrebovala za avtobus. Junija istega leta sta se pojavila v “Veneti” dva nova obraza: novodošleca sta se predstavila kot France Jerman in Janez Flere. Povedala sta, da bosta smučala in tekmovala. Sprejeli smo ju z vsem navdušenjem in rezultati so izpolnili naše nade. Dosegla sta prvi dve mesti na tekmovanju lokalnega Cluba Andino Bariloche. Novica o tem uspehu je dvignila v Buenos Airesu še tretjega smučarja iz bolniške postelje. V sončnem zimskem jutru se je izkrcal suh, bled fantiček iz zaprašenega patagonskega vlaka. Jerman ga je seznanjeval: “Dinko Bertoncelj”. Na tihem sem zmajeval z glavo: “Tole revše bo tekmovalo?” Še tisto popoldne je odšel na Catedral in čez tri dni se je že pomeril v veleslalomu, pa je žal pri zadnjih vratcih odfrčal. Kljub temu je dal njegov čas slutiti, da bo tudi tretji slovenski tekmovalec resno posegel v borbo, ko se bo zdravstveno popravil. Res so gore, sveži zrak, pa dilce in sneg Dinkota hitreje ozdravile kot praški, pilule in injekcije v velemestu. Zaradi ponesrečenega starta je sicer za tisto leto izpadel iz najvišje konkurence, toda z lahkoto je dosegel nekaj dobrih mest v drugorazrednih tekmah. Medtem je France Jerman z gotovostjo zmagal v smuškem teku, s časom in v stilu, ki sta bila za bariloške prilike pravo presenečenje.
Ker zanimanje za gore in beli šport pri slovenskih bariloških naseljencih ni slučajno in ni omejeno le na posamezne osebe, temveč zajema vse večji krog ljudi, se po srečno izvršenem skupinskem izletu na Cerro Capilla ustanovi 22. februarja 1951 Slovensko planinsko društvo Bariloche, ki nastopa za javnost kot “Grupo Escalador Esloveno” (Slovenska plezalna skupina). V društvo se vpišejo skoraj vsi bariloški Slovenci in po prevzemu Pangrčevega orodja in po prejemu opreme, ki jo je prinesel ing. Kertelj iz Italije, razpolaga s prvim inventarjem. “
Učitelj, pisatelj in dopisnik
Z ženo Mileno je dr. Vojko Arko poučeval slovensko zgodovino in literaturo na Slovenskem srednješolskem tečaju ravnatelja Marka Bajuka v Bariloškem odseku. Po Arkovi smrti so tam organizirali razstavo o njegovem delu in po njem tudi poimenovali tamkajšnji odsek slovenskega srednješolskega tečaja. Dr. Arko je pisal poročila, eseje in črtice o življenju v Bariločah in o dosežku vrhunskih slovenskih andinistov. Objavljal je v slovenskih časopisih in revijah v Argentini (skoraj v vseh Zbornikih Svobodne Slovenije je kakšna črtica ali poročilo dr. Arka), pa tudi v tržaški Mladiki in ljubljanskem Planinskem vestniku, v španščini v argentinskih gorniških publikacijah, nekaj tudi v nemščini (za Journal der schweizerischen Stiftung fur alpine Forschung) in angleščini (za American Alpine Journal).
Napisal je tudi nekaj knjig:
- Dhaulagiri (1956) – soavtor Dinko Bertoncelj. Opisuje doživljaje mednarodne argentinske odprave na Himalajo leta 1954.
- Planinske zgodbe z Nahuel Huapija (1975) – V devetih gorniških zgodbah opisuje življenje v krasnem gorskem okolju.
- Ljubezen po pismih (1975) – Opisuje spomine na osem planinskih podvigov.
- Cerro Shaihueque (1987) – Spomini na prve Slovence, ki ko se leta 1948 naselili v Bariločah, zgodovinski oris Patagonije in Bariloč in tragična usoda araukanskih indijancev.
- Otto Meiling (1991) – v španščini. Življenjepis in delo enega največjih andinistov Bariloč.
- Dr. Arko je bil tudi pobudnik za izdajanje zbornika Gore, glasila Slovenskega planinskega društva Bariloche, ki je izhajal med leti 1955 in 1996.
Razna Arkova literarna dela so vključena v dve antologiji izseljenske pripovedne proze:
- Pod Južnim križem: antologija emigrantske proze 1945-1991, Celje 1992
- Ob srebrni reki: kratka proza argentinskih Slovencev, Ljubljana 1993
Dinko Bertoncelj o dr. Vojku Arku:
Dinko Bertoncelj, soustanovitelj Slovenskega planinskega društva v Bariločah, vrhunski plezalec-alpinist in prijatelj dr. Vojka Arka, je za Planinski vestnik prijatelju ob smrti takole napisal:
“Ko smo Te nosili po strmi stezi proti gorskemu pokopališču pod Lopezovo steno, o kateri si tako rad govoril kot o svoji steni, sem v mislih pohitel nazaj za pol stoletja, v dobo, ko sva se spoznala in postala iskrena prijatelja.
Začelo se je na bariloški železniški postaji, kamor si me prišel sprejet v družbi Frenka in Janeza. Ne da bi me dobro spoznal, si me sprejel kot prijatelja; dovolj Ti je bilo dejstvo, da sem smučar in gornik. Skoraj nehote in ne da bi se zavedla, si postal moj varuh in svetovalec. Kar lepa družbica se nas je znašla okoli leta 1950 v Barilochah, vsi navdušeni planinci, plezalci in smučarji, in mislim, da si kar za vse postal neke vrste duhovni vodja. To ni bila lahka doba za nove naseljence v teh krajih; vsi s Teboj vred smo se borili za obstoj, kar pa ni preprečilo, da se ne bi z vso mladostno ihto zagnali v gore. Začela se je cela vrsta vzponov, ponovitve vseh znanih smeri v okoliških hribih, in ko smo na lepem ugotovili, da je nešteto vrhov še nepreplezanih in brez imen, ni bilo več meja našemu navdušenju. Pri vsem tem razpoloženju si bil Ti vedno z nami; lahko bi rekel, da si bil kljub temu, da večkrat nisi bil osebno prisoten, alma mater našega udejstvovanja v hribih. Zbiral si podatke, zemljevide, opise smeri, da si nam s tem olajšal podvige, po končanih turah si pa vse dosežke skrbno zabeležil v knjigo vzponov, v katero si začel zapisovati že v februarju 1949.
Po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva v Bariločah in do zadnjega dne Tvojega produktivnega življenja si pisal in pisal. Praktično vsi naši podvigi, na novo začrtane smeri v stenah Lopeza, Tronadorja, med Katedralskimi stolpi, na Celinskem ledu Patagonije, Antartike, Himalaje in še marsikje, vse je ostalo dokumentirano in popisano v črticah, spisih, poročilih. Brez Tvojega navdušenja in požrtvovalnosti bi se vse to izgubilo. Skoraj si upam trditi, da bi tudi Slovenska steza, ki vodi mimo bivaka »Pod Skalco« do Tončkovega jezerca v Katedralskem pogorju, pod »Slovenskim Zvonikom«, ne obstajala, če ne bi bilo Tebe, ki si nas navduševal in nekako priganjal k delu, kateremu smo se mlajši kaj radi izognili. Tudi križ na gori Capilla in slovenska steza do bivaka »Slovenija« v dolini tolmunov imata Tvoj neizbrisen pečat. V goro Capillo si bil skoraj zaljubljen; ne morem pozabiti, ko sem bil tik pred Tvojim odhodom v večnost pri Tebi, kako so Ti oči v veselju zasijale in se Ti na široko odprle, ko sem Ti na kratko poročal o našem skupnem izletu na Capillo za 49. obletnico bariloškega SPD. Tako si bil slaboten, da si se praktično že poslavljal, zelo mi je bilo hudo, vendar sem bil vseeno vesel, da sem Ti v zadnjih urah vsaj za trenutek pregnal temne misli, ki so Te brez dvoma mučile.
V Bariločah ne poznam človeka, ki Te ne bi spoštoval, če že ne imel rad. Odkar deluje v našem planinskem »Stanu« Aljaževa šola, si bil neutruden učitelj in profesor, mladina Te je imela rada in Te je spoštovala, ker si ji nudil vse, kar si imel v sebi, z vso ljubeznijo in dobro voljo. Na vseh naših prireditvah si bil prisoten, vedno si bil pripravljen pomagati in sodelovati. Rad si zapel z nami, saj to je tudi Tebe spominjalo na tiste večere v gorskih kočah ali ob tabornem ognju, ko smo dostikrat tudi pozno v noč prepevali. Tudi deklamiral si rad, sploh Prešerna, saj si skoraj vse znal na pamet. Še danes mi ni jasno, kako si si mogel zapomniti celoten Krst pri Savici, Sonetni venec in še marsikaj drugega. Vsa slovenska skupnost, ogromno Bariločanov, večina članov Cluba Andino Bariloche, vojaška častna straža nas spremlja do Tvojega zadnjega počivališča pod Tvojo severno steno Lopeza. Prosili so me, da bi Te na kratko ogovoril in se poslovil od Tebe v imenu društva – oprosti, Vojko, nisem zmogel…
Govoril je Vicente, bivši predsednik Cluba Andino Bariloche, omenil je vse, kar je bilo treba povedati, iz vsega pa je zvenelo globoko spoštovanje in celo občudovanje. Močno nas je ganilo, da so Te tudi argentinski prijatelji tako upoštevali. V govoru se je poslovil tudi predsednik SPD Bariloče, nakar so Ti zapeli naši najmlajši in v slovo Ti je zatrobil trobentač vojaške godbe.
Dragi Vojko, s Teboj sem izgubil najboljšega prijatelja, poštenega, zvestega, brez vsake zavisti in pripravljenega, da pomagaš v vsaki potrebi. V čast mi je, da sem Te spoznal in edino, kar mi še preostane, je, da se poslovim – in Bog lonej, da sva bla prjatla!
Pripravil Jože Jan
