Planinski vestnik 2000/06
UMRL JE IDEJNI VODJA IN KRONIST SLOVENSKEGA PLANINSKEGA DRUŠTVA V BARILOČAH
Poslovil se je Dr. Vojko Arko
V San Carlosu de Bariloche v Argentini je letošnjega 9. marca v osemdesetem letu življenja umrl dr. Vojko Arko, planinec in pisatelj, duša slovenskega andinizma v Južni Ameriki, ustanovni član Slovenskega planinskega društva v Argentini, pobudnik za gradnjo planinskih koč in poti, predvsem pa alpinist in idejni vodja slovenskih argentinskih alpinistov in planincev. Dve odpravi v Patagonijo, ki se ju je udeležil, več prvenstvenih smeri in prvih vzponov na vrhove, tudi na Cerro Arko, gorski vrh, ki so ga imenovali po njem, so le fizični izraz njegovega alpinizma.
Bil je sodelavec mnogih svetovnih revij, posebno španskih, ameriških in švicarskih, ki so naravnane tudi raziskovalno.
V slovenskem jeziku je napisal knjige Zgodbe z Nahuel Huapija (izšla je leta 1975 v Mohorjevi družbi v Celovcu), Ljubezen po pismih (izdalo jo je Slovensko planinsko društvo Bariloče – Buenos Aires leta 1975, prevod te knjige v španščini Amor por carta pa je izšel v Clubu Andino Bariloche leta 1995), v španščini pa Otto Meiling in veliko člankov, nekatere tudi v nemščini. V Sloveniji je bil najbolj znan kot soavtor knjige Dhaulagiri, ki jo je napisal skupaj z Dinkom Bertoncljem in ki jo je izdala Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu leta 1956 – Bertoncelj je bil takrat član argentinske odprave na ta osemtisočak. Bil je tudi pobudnik za izdajanje zbornika Gore, glasila SPD Bariloče, ki občasno izhaja od leta 1955 in katerega zadnja številka je izšla leta 1996 v sodelovanju s PD Celje – za to revijo je sam tudi napisal največ prispevkov. S sestavkom-novelo Cerro Shaihueque je sodeloval v antologiji emigrantske proze 1945-1991 »Pod južnim križem«, ki je izšla v Mohorjevi družbi leta 1992.
Ob vsem tem so pomembne njegove biografije znanih planincev Reicherta, De Agostinija, Freya, Tončka Pangerca, ki se je smrtno ponesrečil v tamkajšnjih gorah, Otta Meilinga (v španščini) in Neumeverja (v nemščini) ter kronološki članki o delovanju Slovenske ga planinskega društva v Bariločah, tudi v Planinskem vestniku leta 1991 (v nadaljevanjih).
Za svoje delo predvsem na planinskem in planinsko publicističnem področju je leta 1969 dobil diplomo argentinskih gorskih čet, leta 1978 je postal častni član Centra Andino Buenos Aires, tri leta pozneje Cluba Andino Bariloche. Od leta 1969 se eden od vrhov ob izviru reke Turbio blizu čilske meje imenuje po njem Cerro Arko, Arkov vrh.
Andinist, planinski organizator in vzgojitelj, pisec in kronist Vojko Arko se je rodil 19. avgusta 1920 v Ribnici na Dolenjskem. Maturiral je leta 1938 na klasični gimnaziji v Ljubljani, na Pravni fakulteti v Ljubljani je diplomiral leta 1944, podiplomsko je študiral do leta 1947 na Fakulteti političnih ved v Padovi, kjer je isto leto doktoriral z nalogo »Kolonijalni razvoj Brazilije«.
Oktobra leta 1944 so ga Nemci zaradi političnega delovanja, ko je delal za zavezniške obveščevalne službe, aretirali, vendar pa je transport v Nemčijo prekinil konec vojne. Potem ga je za dobre štiri mesece zaprla še ameriška vojaška uprava, nato je odšel v Padovo, kjer je bil tolmač pri angleški vojski.
V začetku leta 1948 je emigriral v Argentino, kjer se je najprej kot delavec-težak in potem kot uradnik zaposlil pri ministrstvu za javna dela pri gradnjah okoli letališča Ezeize v Buenos Airesu. Od leta 1949 do 1962 je bil uradnik in knjigovodja pri Ravnoff y Caldart v Bariločah, potem je kupil konfekcijsko trgovino, v kateri je prodajal tudi športno opremo vse do leta 1985, ko se je upokojil. Ta čas je na srednješolskih tečajih v Bariločah tudi poučeval slovensko zgodovino in slovensko književnost.
V Bariločah se je vseskozi planinsko udejstvoval. Bil je eden od ustanoviteljev SPD v tem kraju (društvo je bilo ustanovljeno 22. februarja 1951) ter njegov dolgoletni odbornik, od leta 1952 do 1968 tudi član upravnega odbora Cluba Andino Bariloche ter pobudnik za gradnjo njihovega planinskega zavetišča Refugio Frey ob Laguna Tonček, Tončkovem jezeru (v spomin na Tončka Pangerca), od leta 1952 pa je bil tudi klubski knjižničar.
Od prihoda v Bariloče leta 1949 je bil dopisnik buenosaireškega tednika Svobodna Slovenija, članke je pisal tudi za njihov Zbornik, dopisoval je v tržaško Mladiko, v španščini je pisal za Anuarios Cluba Andino Bariloche, od leta 1959 do leta 1962 je o planinskih dogajanjih iz Argentine poročal za Journal der schweizerischen Stiftung fur alpine Forschung, od leta 1951 pa je bil tudi sodelavec American Alpine Journala.
Dinko Bertoncelj, soustanovitelj Slovenskega planinskega društva v Bariločah, vrhunski plezalec-alpinist in prijatelj dr. Vojka Arka, je posebej za Planinski vestnik svojemu prijatelju napisal tole:
Ko smo Te nosili po strmi stezi proti gorskemu pokopališču pod Lopezovo steno, o kateri si tako rad govoril kot o svoji steni, sem v mislih pohitel nazaj za pol stoletja, v dobo, ko sva se spoznala in postala iskrena prijatelja.
Začelo se je na bariloški železniški postaji, kamor si me prišel sprejet v družbi Frenka in Janeza. Ne da bi me dobro spoznal, si me sprejel kot prijatelja; dovolj Ti je bilo dejstvo, da sem smučar in gornik. Skoraj nehote in ne da bi se zavedla, si postal moj varuh in svetovalec.
Kar lepa družbica se nas je znašla okoli leta 1950 v Barilochah, vsi navdušeni planinci, plezalci in smučarji, in mislim, da si kar za vse postal neke vrste duhovni vodja. To ni bila lahka doba za nove naseljence v teh krajih; vsi s Teboj vred smo se borili za obstoj, kar pa ni preprečilo, da se ne bi z vso mladostno ihto zagnali v gore. Začela se je cela vrsta vzponov, ponovitve vseh znanih smeri v okoliških hribih, in ko smo na lepem ugotovili, da je nešteto vrhov še nepreplezanih in brez imen, ni bilo več meja našemu navdušenju. Pri vsem tem razpoloženju si bil Ti vedno z nami; lahko bi rekel, da si bil kljub temu, da večkrat nisi bil osebno prisoten, alma mater našega udejstvovanja v hribih. Zbiral si podatke, zemljevide, opise smeri, da si nam s tem olajšal podvige, po končanih turah si pa vse dosežke skrbno zabeležil v knjigo vzponov, v katero si začel zapisovati že v februarju 1949.
Po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva v Bariločah in do zadnjega dne Tvojega produktivnega življenja si pisal in pisal. Praktično vsi naši podvigi, na novo začrtane smeri v stenah Lopeza, Tronadorja, med Katedralskimi stolpi, na Celinskem ledu Patagonije, Antartike, Himalaje in še marsikje, vse je ostalo dokumentirano in popisano v črticah, spisih, poročilih. Brez Tvojega navdušenja in požrtvovalnosti bi se vse to izgubilo. Skoraj si upam trditi, da bi tudi Slovenska steza, ki vodi mimo bivaka »Pod Skalco« do Tončkovega jezerca v Katedralskem pogorju, pod »Slovenskim Zvonikom«, ne obstajala, če ne bi bilo Tebe, ki si nas navduševal in nekako priganjal k delu, kateremu smo se mlajši kaj radi izognili.
Tudi križ na gori Capilla in slovenska steza do bivaka »Slovenija« v dolini tolmunov imata Tvoj neizbrisen pečat. V goro Capillo si bil skoraj zaljubljen; ne morem pozabiti, ko sem bil tik pred Tvojim odhodom v večnost pri Tebi, kako so Ti oči v veselju zasijale in se Ti na široko odprle, ko sem Ti na kratko poročal o našem skupnem izletu na Capillo za 49. obletnico bariloškega SPD. Tako si bil slaboten, da si se praktično že poslavljal, zelo mi je bilo hudo, vendar sem bil vseeno vesel, da sem Ti v zadnjih urah vsaj za trenutek pregnal temne misli, ki so Te brez dvoma mučile.
V Bariločah ne poznam človeka, ki Te ne bi spoštoval, če že ne imel rad. Odkar deluje v našem planinskem »Stanu« Aljaževa šola, si bil neutruden učitelj in profesor, mladina Te je imela rada in Te je spoštovala, ker si ji nudil vse, kar si imel v sebi, z vso ljubeznijo in dobro voljo.
Na vseh naših prireditvah si bil prisoten, vedno si bil pripravljen pomagati in sodelovati. Rad si zapel z nami, saj to je tudi Tebe spominjalo na tiste večere v gorskih kočah ali ob tabornem ognju, ko smo dostikrat tudi pozno v noč prepevali. Tudi deklamiral si rad, sploh Prešerna, saj si skoraj vse znal na pamet. Še danes mi ni jasno, kako si si mogel zapomniti celoten Krst pri Savici, Sonetni venec in še marsikaj drugega.
Vsa slovenska skupnost, ogromno Bariločanov, večina članov Cluba Andino Bariloche, vojaška častna straža nas spremlja do Tvojega zadnjega počivališča pod Tvojo severno steno Lopeza. Prosili so me, da bi Te na kratko ogovoril in se poslovil od Tebe v imenu društva oprosti, Vojko, nisem zmogel …
Govoril je Vicente, bivši predsednik Cluba Andino Bariloche, omenil je vse, kar je bilo treba povedati, iz vsega pa je zvenelo globoko spoštovanje in celo občudovanje. Močno nas je ganilo, da so Te tudi argentinski prijatelji tako upoštevali. V govoru se je poslovil tudi predsednik SPD Bariloče, nakar so Ti zapeli naši najmlajši in v slovo Ti je zatrobil trobentač vojaške godbe.
Dragi Vojko, s Teboj sem izgubil najboljšega prijatelja, poštenega, zvestega, brez vsake zavisti in pripravljenega, da pomagaš v vsaki potrebi. V čast mi je, da sem Te spoznal in edino, kar mi še preostane, je, da se poslovim – in Bog lonej, da sva bla prjatla!
