Planinski vestnik 2000/06
Gospodarica in pes Heiko na prizorišču katastrofalnega plazu
O katastrofah v plazoviti zimi 1999 so nas sproti seznanjala sredstva javnega obveščanja, posnetke nekaj prizadetih krajev smo si nazorno ogledali na televizijskih zaslonih, marsikdo je spremljal dogodke prek Interneta, o reševanju in posledicah ujme je bilo pisano tudi na straneh našega glasila.
Reševalce po svetu povezujejo skupni cilji, delo in solidarnost, zato je slovenska GRS ponudila pomoč avstrijskim tovarišem. Pokazalo se je, da ta ni bila potrebna, saj niso v polovici avstrijskih zveznih dežel mobilizirali niti svojih enot. Bili pa so hvaležni za pripravljenost in so nam kasneje postregli s številnimi koristnimi podatki, med katerimi je tudi poročilo gospe Silvije Kathrein iz Galtüra. Vsebina me je ganila, saj ima zaradi svoje odkritosrčnosti in neposrednosti nekakšno nenavadno, že kar umetniško sporočilnost. Zato sem se odločil, da ga predstavim tudi bralcem Planinskega vestnika; gospa Silvija mi je to prijazno dovolila.
* * *
je našel šest zasutih v uničevalnem plazu.
Naš pes Heiko, črni belgijski ovčar, je bil star ravno dve leti. Izšolali smo ga za plazovnega psa. Preteklo jesen sta s soprogom opravila prvi delni izpit. Šolanje sem bila sicer spremljala in poznala delo, nikoli pa si nisem mislila, da bom kdajkoli sodelovala v resnični akciji. Vendar se je moralo zgoditi drugače.
Zaradi izjemnih snežnih padavin je bila cesta v dolini Paznaun že teden dni zaprta. Mož je bil odsoten. Prepozno je bil zvedel, da bo cesta zaprta, zato je moral ostati pri svojem delodajalcu v Kapplu.
Bil je torek, 23. februarja 1999. Snežni vihar je divjal brez prestanka. Nenadoma nas je okrog 16. ure zagrnila tema. Takoj nato je zatulila sirena. Živčno sem tavala iz sobe v sobo. Vedela sem, da v teh vremenskih razmerah ne more leteti noben helikopter. Nemogoče torej, da bi se pripeljal moj mož. Ostala sem sama, odgovorna za otroke in dom. Zazvonil je telefon, klical je eden izmed vodnikov plazovnih psov. Opogumljal me je in dejal: »Pes je tvoj, dovolj je, da si z njim; vse drugo bo opravil sam. Heiko to zna.«
Brez obotavljanja sem poklicala Heika. Hčerki sem naročila, naj dobro pazi na najmlajša in ji ukazala, da nikakor ne sme iz hiše. Kar se da naglo sem odhitela v vas, da bi zvedela, kje potrebujejo mojo pomoč. Odpravila sem se na občino, k županu. Njegov bledi obraz mi je povedal vse. Moralo se je zgoditi nekaj strašnega. Dejal je samo: »Pohiti k ‘Litznerju’!« Vsa zmedena sem vprašala, če je tam varno. Odvrnil je le: »Tam ne bo nobenega plazu več, saj se je na vas splazilo že vse pobočje.«
Naglo sem odhitela. Ko sem prišla do plaznega stožca, mi je zastal dih. Doma »Haus Litzner« ni bilo več, domačija v ozadju je bila v ruševinah, od hiš v novem stanovanjskem naselju je bilo videti samo strešna čela. Snežni vihar je še kar divjal brez premora. Šla sem naprej proti ‘Galturhofu’. Tam je bilo kakih sto ljudi, ki so sondirali in z lopatami odmetavali sneg. Mnogi so obupani iskali svojce, vsevprek kričali, jokali in kopali z golimi rokami. Prizor je bil strašen, nikoli ga ne bom pozabila. Končno se mi je uspelo prebiti do načelnika Gorske reševalne službe Gottharda Salnerja.
Loveč sapo sem ga vprašala, kje naj začnem iskati.
Pokazal mi je: »Začni kar tam zadaj, tu lahko iščeš vsepovsod!« Bila sem šokirana. To ne bo dobro, med vsemi temi ljudmi, v tej strašni zmedi. Neki notranji glas pa mi je govoril: »Poskusiti moraš!«
Spustila sem Heika s povodca in mu rekla: »Heiko, išči, poišči!« Osredotočila sem se na psa in ga pozorno opazovala. Nobena druga stvar me ni več zanimala. Nenadoma sem bila neverjetno mirna. Vse Heikovo obnašanje mi je takoj razodelo, da pes natanko ve, kaj mora storiti. S smrčkom je bil ves čas ob tleh in že je pričel kopati. Najprej je našel pižamo. Pohvalila sem ga in ga spodbujala: »Naprej, Heiko, išči!«, nakar mi je prinesel očala, spodnje hlače, rokavico.
In spet je kopal, tokrat kot neumen; luknja je postajala vse večja. Takoj sem čutila, da je naletel na človeka. Vsi so hoteli pomagati, jaz pa sem hvalila Heika; najraje bi ga bila poljubila. Nežno sem ga preusmerila od luknje in začela iskati na drugem mestu. Šele kasneje sem zvedela, da so reševalci tam odkopali dva moška; eden je bil živ, drugi mrtev.
Heiko je ovohaval in kopal naprej. Našel je rokavico, kratko nogavico, pulover in torbico. Nenadoma ga je potegnilo na desno k dvema zasutima avtomobiloma, ki sta ležala drug prek drugega. Pri stranskih vratih je rinil navzdol, vse nižje in nižje.
V hipu je bilo vsepovsod polno krvi. Heiko si je ob avtomobilski šipi hudo ranil sprednjo šapo. To pa ga ni prav nič odvračalo od kopanja. Poklicala sem pomoč in prosila za obveze. Vendar ni v teh razmerah nihče doumel, zakaj bi bila sedaj zdravniška pomoč potrebna psu.
Heiko pa je brskal dalje, me mimogrede pogledal in mahal z repom, kot da bi hotel reči: »Pomagaj mi vendar!« In kopala sem z njim. Na pomoč mi je priskočil domačin. V globini dveh metrov sva naletela na žensko. Bila sem je neizmerno vesela – bila je živa. Ko so jo odkopavali, so našli še truplo nekega moškega.
To me je spet opogumilo. S Heikom sem se ponovno odpravila iskat zasute v plazu. Ljudje so že govorili o uspešnih najdbah. Nenadoma so me klicali od vsepovsod: »Iščem ženo. Iščem svoje otroke! Iščem ženo in otroke! Pridi, pomagaj nam vendar s svojim psom!« Neizrekljivo strašno mi je bilo, ko sem morala poslušati te prošnje. V svoji stiski sem prosila nekega gorskega reševalca, da je pomiril ljudi in poskrbel, da mi niso bili tik za petami, saj sicer ne bi mogla delati.
Navzlic močno krvaveči Heikovi šapi sem nadaljevala z iskanjem. Iz plazovine je izbrskal še dvoje rokavic, nato pa nenadoma spet kot divji kopal kar naprej. Vedela sem, da bo spet našel človeka. In res, v globini 30 centimetrov se je prikazala glava. Bila je majhna deklica z dolgimi lasmi. Spet sem morala ugotoviti, da je plaz ugasnil tudi to mlado življenje.
Mislila sem, da vse skupaj ni res. Da je le film, v katerem igrava s Heikom glavno vlogo. Da se bom ravno kar zbudila. Kar hitro pa sem se spet znašla v resničnosti.
Predel, kjer sem iskala, je postajal vse manjši, ker sta se mi približevali dve skupini iskalcev s plazovnimi sondami. Ponovno sem se lotila dela na kraju, kjer sem iskala na začetku. Vendar je Heiko našel le nekaj oblačil. Bil je na koncu z močmi, nujno je potreboval počitek. Oskrbeti bi morala tudi njegovo rano. Obvestila sem načelnika Gorske reševalne službe in se odpravila proti domu. Snežni vihar je divjal kar naprej, nikoli nisem natanko vedela, kje sem.
Nenadoma sem se znašla pred neko hišo. Videla sem le dvoje velikih oken. V hiši so z vso ihto kidali sneg. Na lepem se je znašel pred menoj Franz Lorenz. Zavpil mi je: »Poiskati moraš mojo ženo in snaho! Najbrž sta v izbi ali v kuhinji.« Nemudoma sem s Heikom zlezla v izbo, iz katere so sneg deloma že odstranili. Tu pa nisva imela uspeha. Tudi v kuhinji je bilo vse polno snega. Sklonjena sva s Heikom rila skozi trdo stisnjen sneg. Kopal je naprej čez rob mize, in se znašel ob glavi gospe Lorenz. Možje z lopatami so otrpnili in nehali delati. Oglasil se je Franz Lorenz in s trdim glasom spregovoril: »Hvala ti, Silvija, lahko greš; svojo soprogo bom že sam odkopal iz snega.«
Še danes sem zadovoljna, da mi ni bilo treba doživeti tega prizora.
Heiko je medtem postal povsem izčrpan. Vedela sem, da moram domov, sicer pes ne bo preživel. Povrhu me je skrbelo za otroke.
Med hojo proti domu sem bila vedno bolj prepričana, da se bodo te strašne sanje zdaj-zdaj končale. Pa ni bilo tako, bila je resničnost, žalostna resničnost.
Doma sem Heiku s kompreso obvezala šapo. Nemudoma je zaspal, sama pa se nisem umirila; nujno sem se morala z nekom pogovoriti. Samodejno sem poklicala svojega moža. »Halo, ljubica,« je dejal, »Gilbert, vodnik plazovnega psa, me je že obvestil, da si bila s Heikom v akciji.« Vsa razburjena sem poročala, da je Heiko našel šest ljudi. Res je bil uspešen. Žal pa sem morala poročati tudi o razsežnostih tega strašnega plazu, o mnogih pogrešancih in porušenih hišah. Slišala sem moža zaihteti: »Moj Bog, saj to je noro!«
Naslednje noči so bile strašne. Čim sem zaprla oči, sem videla, kako naš črni Heiko koplje iz snega glavo. Poteči je moralo kar nekaj dni, da sem vse to prebolela. Z mnogimi pogovori, s samozavestjo in trdno vero mi je končno uspelo.
V nesreči je umrlo 31 ljudi. Povsem uničenih je bilo sedem hiš, več jih je bilo hudo poškodovanih. Heiko je rešil življenje dvema človekoma. Skupno je preživelo 22 ljudi.
Silvia Kathrein
Silvia Kathrein, Dorfblick 58a, A-6563 Galtür; prevedel Pavle Šegula, Suška 34, 4220 Škofja Loka
