Vogel

Znamenito smučišče nad Bohinjskim jezerom in obe planini (Prvi in Zadnji Vogel) prek katerih se razteza, so dobili ime po visoki piramidasti gori v grebenu Spodnjih bohinjskih gora, ki sicer s tem poimenovanjem ni nič izgubila, vprašanje pa je, koliko smučarjev, ki vijugajo po urejenih progah izpod Šije in Orlovega roba skozi Žagarjev graben, sploh pomisli, od kod ime tem prekrasnim smučarskim poljanam. V mejnem grebenu med Gorenjsko in Primorsko naša gora sploh ni najvišja, je pa prav gotovo, kadar nanjo zremo z Rjave skale (od Ski hotela), najbolj vznemirljivo privlačna, pomaknjena daleč na jug in že na videz nedostopna, kadar se njene pravilne trikotne stranice zalesketajo v poledenelem snegu. Takrat ji ne gre hoditi blizu, in prav tako ne v globokem, svežem snegu, ker so njena pobočja, pa pojdimo k njej v goste s severa ali juga, eno samo plazišče. Sicer pa je to gora velikih presežnikov. V ugodnih razmerah vabi turne smučarje s strmimi, vendar radoživimi prostranimi pobočji, ki se spodaj lijakasto stečejo na urejeno smučišče Žagarjevega grabna. Ko pa ni več snega, postane z množico urejenih in označenih poti rajsko stičišče najrazličnejših gorniških želja in ciljev.

S severa, torej iz Bohinja, se mu elegantno približamo z gondolo iz Ukanca in smo na višinskem izhodišču, na Rjavi skali (1540 m) le še slabih štiristo metrov pod njim, vendar še vedno daleč od njegovega vrha, kajti pot prek Zadnjega Vogla in po vedno bolj strmo vzpenjajoči se dolini med Vrhom Dlani (1852 m) na levi in samim Voglom na desni se vije po razdrapanem svetu, ki v globokem snegu seveda kaže bolj blago in prijaznejše lice (kadar nam ne pretijo plazovi s strmih okoliških pobočij), in nas pripelje na greben levo od našega vrha. Za hip se ozremo na primorsko stran, potem pa naša pot spet krene na severna pobočja in se na vrh Vogla povzpne z desne, po zahodnem grebenu.

Izjemna lega našega vrha ponuja temu primerne razglede, ki segajo daleč na jug, do Jadrana in na sever k vsem Julijcem in Grintavcem, daleč zadaj pa se bleščijo Dolimiti in Visoke Ture. Božanska paleta vsega najlepšega okrog nas nam je kot na dlani. Kumur pa gorniška žilica ne da miru, se bo radovedno zagledal v vitek greben, ki se spušča na jug, k skrivnostno samotnemu vrhu, ki stoji tik nad Planino Razor (1315 m), sicer odličnim južnim izhodiščem za našo goro. Ta vitka konica je dobila ime po tolminski vasici Žabče in se imenuje Žabiški Kuk (1844 m). Do tja in nazaj na vrh Vogla je dobra ura hoda po uhojeni, vendar neoznačeni poti z nekaj globokimi pogledi, zato jo velja priporočiti le tistim s bistro glavo in čvrstim korakom.

In ko že govorimo o Žabiškem Kuku, povejmo še, da s tolminske planine Kuk (1200 m) lahko na vrh Žabiškega Kuka splezamo po strmi poti, ki se drži južnega grebena in ji moramo zaradi zaraščenosti ves čas slediti z vso pozornostjo, čeprav so nekoč tja gor popotniku pomagale markacije, o katerih danes ni več vidnih sledi. Z vrha Žabiškega Kuka jo lahko mahnemo po že omenjeni stezici na vrh Vogla, lahko pa se s sedla med obema vrhovoma po označeni poti spustimo do planinskega doma na Planini Razor.

Natančnejših navodil polna je knjiga Tineta Miheliča Julijske Alpe – Bohinjske gore (Sidarta, 1995), v roke pa velja vzeti zemljevid Julijske Alpe – Bohinj 1:20.000.

 Mitja Košir 

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja