Bohinjske novice, avgust 2014
Praznovanje 50. obletnice Vogla
V soboto. 5. julija, je bilo na Voglu še posebej slovesno. Edino obratujoče visokogorsko smučišče je praznovalo 50. obletnico prvega gondolskega prevoza obiskovalcev iz doline na smučišče, ki se je zgodil 4. julija 1964.
Na terasi bara Čuk na Rjavi skali je bila zbrana množica ljudi, ki je prišla, da bi počastila visok jubilej žičniških prevozov skupaj z družbo Žičnice Vogel Bohinj, d. d. V spremljevalnem kulturno-zabavnem programu so nastopili Godba Jesenice Kranjska Gora, folklorna skupina KUD Triglav Srednja vas, ženski pevski zbor Kulturnega društva Bohinj in najmlajši folkloristi, zbrani v skupini Žgančki KUD-a Triglav Srednja vas. Še dolgo v popoldanski čas pa je zbrane obiskovalce zabaval ansambel Karavanke.
Kot se za praznovanja obletnic spodobi, je Vogel za najbolj sladkosnedne odrasle in otroke pripravil tudi torto. A preden so vanjo zarezali, so direktor smučišča Boštjan Mencinger, župan Občine Bohinj Franc Kramar in direktor Turizma Bohinj Klemen Langus zbrane tudi na kratko nagovorili.
“Danes je Vogel sodoben smučarsko športni center, ki je v minuli zimi gostil skoraj 110.000 smučarjev. V poletni sezoni pričakujemo še dodatnih 80.000 obiskovalcev. Ponosni smo, da poleg smučišča upravljamo tudi gostinske in namestitvene objekte. Pozimi smo imeli 80 postelj, s poletjem pa smo v upravljanje prevzeli tudi Ski hotel, ki nam je dal še dodatnih 80 ležišč. Poleg tega skrbimo tudi za dodatno ponudbo. Z Javnim zavodom TNP smo uredili informacijsko pot Vogel, manjši botanični vrt, kolesarski park in na Vogel razširili Zlatorogovo deželo za otroke. Organiziramo poroke in team-buildinge. Uredili smo še prodajalno spominkov in informacijsko točko, v baru Čuk nad Viharnikom pa center za obiskovalce, kjer sl lahko ogledate film s predstavitvijo in zgodovino Vogla,” je predstavil sedanjost Žičnic Vogel Bohinj njihov direktor Boštjan Mencinger.
Da se Vogel nahaja v kraljestvu Zlatoroga in da je bil ravno Turistovski klub Skala, ki je na mestu, kjer sedaj stoji Ski hotel, zgradil svojo kočo, eden od producentov prvega slovenskega celovečernega filma z naslovom Kraljestvo Zlatoroga, katerega del izkupička je namenil izgradnji omenjene koče, je zbranim povedal direktor Turizma Bohinj Klemen Langus. Pri tem je poudaril, da je šlo za sodelovanje in da gre za sodelovanje tudi v današnjem času “Sodelovanje rodi zaupanje, pozitivne odnose in tudi prijateljstvo. In ravno za to gre. Sodelovanje, ki smo ga vzpostavili v zadnjih letih je zavidanja vredno, zgledno in se širi po Bohinju, zato ker si želimo v svojem času tudi nekaj doseči. Danes si Bohinj brez Vogla težko predstavljamo in prav tako ne Vogla brez Bohinja. Naj živi sodelovanje!” Je dejal Langus.
“Vogel ni katero koli smučišče. Vogel je posebno smučišče. Umeščen je v prav poseben prostor, v raj pod Triglavom. Modrost ljudi leta 1964 je prevladala in zgradili so za tiste čase najsodobnejše smučišče v Sloveniji. Koliko zgodb je prepletenih na našem Voglu – lepi spomini, lepa doživetja. Za vse to pa je moral nekdo skrbeti in to je bil kolektiv Žičnic Vogel. Še posebej veliko nam pomeni prav zaposlenost ljudi na Voglu, ker je prav zaradi njih živel tako dobro, kot je živel. Verjamem, da je prihodnost Vogla lahko svetla. Skozi leta pa je doživljal tudi burna obdobja. Kazalo je tudi že, da smučišče sploh ne bo več obratovalo. A država in politika sta spoznali v želji Bohinjcev, da se smučišče reši dobrobit za vso državo. Zato sta pristopili in pomagali pri projektu izgradnje nove sodobne gondolske žičnice. Prepričan sem, da bo tako tudi v prihodnosti in da bo izdelan državni lokacijski načrt za območje smučišča Vogel. Za konec želim vsem zbranim lep dan na našem Voglu in da bi se nanj pogosto vračali. Danes ni le praznik Vogla, danes je praznik Bohinja in Bohinj praznuje z Voglom” je zbranim povedal župan Kramar.
Kako se je začela zgodba z vogelsko žičnico
“K petdesetletnemu jubileju Žičnice Vogel se spodobi zgodba o njenem nastanku,” je ob svojem sestavku o začetkih smučišča zapisal Ivan Veber. To je njegov zapis:
“O izjemnih smučarskih terenih pod Voglom je seznanjal planinsko srenjo domačin, profesor glasbe in komponist Janko Ravnik, Zotlarjev z Bistrice. Več kot deset let je bil predsednik Turistovskega kluba Skala, kjer so se pred 82 leti začeli zbirali naši takrat sodobni alpinisti in gorski smučarji.
Društvo je gradilo bivake po odročnih krajih, edino svojo kočo, imenovano Skalaški dom, pa je zgradilo leta 1934 na Rjavi skali pod Voglom na mestu sedanjega Ski hotela. Namenjena je bila smučanju po pobočjih nad planino Vogel. Kot druge koče na Spodnjih bohinjskih gorah je pogorela med vojno.
Po vojni je Planinska zveza Slovenije delila društvom pravice za obnavljanje posameznih koč. Bohinjsko planinsko društvo je kandidiralo tudi za Skalaški dom, dobilo pa jo je PD Železničar iz Ljubljane. In sicer leta 1953.
V tistem času se je še močno čutilo povojno pomanjkanje, zato je bilo težko pridobiti sredstva za investicije. Vendar so železničarji imeli nekaj zvez in 14. decembra 1953 so v prostorih Državnega sekretariata za gospodarstvo ljudske republike Slovenije dobili načelno soglasje k investicijskemu programu za žičnico Vogel, ob njej pa bi zgradili tudi nov moderen planinski dom. Ideja ni bila nova, bil pa je čas, ko so v Alpah že dobro delovali smučarski sistemi višje v gorah.
Železničarji so v naslednjem letu prejeli dotacijo 4.157.000 din in takoj je bila načrtovana žičnica, zgrajena dovozna cesta k spodnji postaji žičnice, izsek trase za žičnico, baraka za material, tovorna žičnica za dovoz materiala, dva predalčasta stebra za žičnico, pretežno izdelani 4 stebri za daljnovod, razstreljen in očiščen prostor za zgornjo postajo. Prav neverjetno delo za planinsko društvu, ki je pretežno delalo prostovoljno.
Izgradnja tovorne žičnice, ki še danes vozi vzporedno z gondolsko žičnico, je bita za tisti čas zahteven projekt. Opravili so ga domači gozdarski žičničarji, ki so bili poklicno usposobljeni za taka opravila. V tem času je nehala delovati gozdarska žičnica Ventije iz oddelka 99 v Bareči dolini. Še se Kocjanc Janko spominja prevoza žične vrvi na Rjavo skalo.
Toda naslednje leto se je pravljica končala. Verjetno so v Ljubljani presodili da društvo ne more biti nosilec tako obsežne investicije in dotacija je zastala. Leta 1958 so zgradili žičnico na Pohorje in na Krvavec, gradbišče žičnice Vogel pa je leta 1961 kupilo podjetje Transturist iz Škofje Loke, ki je že načrtovano kabinsko žičnico za 15 oseb dogradilo 1964. leta. Iz kupnine pa so planinci Železničarja zgradili Kosijev dom na Vogarju.”
Petra Lotrič Ogrin
– – –
Kako so gradili prvo tovorno žičnico na Vogel
Po praznovanju 50. obletnice prve vožnje s kabinsko Žičnico na Vogel je poklical Joža Arh, Boštekov iz Stare Fužine, in me povabil na obisk. Sodeloval je namreč pri gradnji prve tovorne žičnice na Vogel, ki je bila v veliko pomoč ob gradnji kabinske v 60. letih prejšnjega stoletja. Arh je edini še živeči delavec, ki je bil prisoten ob izgradnji prve tovorne žičnice. Ob praznovanju 50-letnice je bil na Voglu, kjer si je ogledal tudi film o zgodovini žičnic. Pravi da sta sedanji direktor Vogla Boštjan Mencinger in Lovro Sodja v filmu pravilno pripovedovala potek dogodkov, Stanko Odar pa ne. “Kar je govoril, ni bilo prav nič res,” mi je povedal Joža Arh, “govoril je, kako so vlekli nosilno vrv po Žagarjevem grabnu. Po Žagarjevem grabnu je bil tedaj dostop zelo težak, ker še ni bilo ceste, kot je danes, ampak le peš pot.”
Arhov spomin na gradnjo je tak. “Pred drugo svetovno vojno je na Voglu stal Skalaški dom, ki ga je postavilo Planinsko društvo Ljubljana, a je bil pred koncem vojne požgan. Planinsko društvo Ljubljana se je v začetku 50. let odločilo znova zgradili takšnega, kot je bil. V zimi 1952-1953 je padlo veliko snega, na planini Stareča raven je zapadlo čez meter snega. Tam je bilo leta 1952 posekano približno 600 kubičnih metrov lesa iglavcev in listavcev, s katerim so nameravali na novo postaviti Skalaški dom. Zaradi prevoza materiala na Vogel se je društvo odločilo postaviti žičnico. Ko bi dom obratoval, bi z njo dovažali vodo in hrano. Ob vznožju smo dali v tla 3-5 cevi metrskega premera, da smo z njimi prišli do talne vode. Načrtovano je bilo, da bi postavili črpalko, ki bi vodo črpala do prve žičniške koze, od koder bi jo z žičnico prevažali na Vogel.
Načrt za žičnico je naredil gospod Herman, priimka se ne spomnim, ki je bil po rodu Nemec, a je med vojno dezertiral in se pridružil partizanom. Ostal je v Sloveniji in se poročil s Slovenko, živela sta v Ljubljani. Sedaj bi bil star približno 100 let, ne vem, ali še živi. Delovodja je bil gospod Saksida s Primorske, ki bi bil sedaj star približno 105 let. In ker je bil na Vogel napeljan tudi telefon, nas je Saksida vsako jutro točno ob 6. uri poklical, ali smo že pričeli z delom.
V Bohinj sta bili pripeljani vitla na motor in vlečna vrv, s katero smo z dvema konjema vse zvozili na planino Stareča raven. Prevažala sta Kokc Jože s Polj in Boštek Martin iz Stare Fužine. V pomoč so bili vzeti kmet Urbanc Jože starejši z Bistrice, Boltarjev Janko Mikelj, Žagarjev Tonej Žagar in jaz, Boštek Joža Arh, ki sem izmed vseh edini še živeči. Slednji trije bi bili tudi upravljali z žičnico, ko jo bila zgrajena.
Na vlečno vrv smo navezali kamen in jo tako spustili čez prve skale, nato pa smo jo vlekli do Ukanca do spodnje postaje, se pravi do prve koze. Prvi dve sta bili usidrani koza na vrhu in koza pri vznožju. Kar je najbolj zanimivo, gospod Herman ju je usidral brez kapljice betona. Nato je na samem terenu natančno določil smer in kraj, kjer smo postavili še srednji dve kozi. Koze sta izdelala cimpermana Kosov Lojz Maroden z Bohinjske Bistrice in Sodarjev Lojz Žnidar z Nomenja.
S spodnje postajo smo z vlečno vrvjo na Vogel potegnili nosilno žično vrv. Tovorni voziček je bil le eden. Tako da je kar trajalo, da smo na vrh zvozili material za nov dom.
Žal je planinskemu društvu kmalu zmanjkalo denarja in vsa gradnja se je zaustavila. Ko je čez leta žičnico in ostanke Skalaškega doma kupilo podjetje Transturist iz Škofje Loke, so Skalaši, kot smo tudi rekli društvu, kupili Pontarjev stan na Vogarju in na njegovem mestu skazi vrč let gradnje postavili sedanji Kosov dom na Vogarju.
Gradnjo na Voglu pa je prevzelo gradbeno podjetje GP Bohinj z Bohinjske Bistrice – nato zgradili prvo gondolo za prevoz ljudi, ki je bila večkrat povečana do današnje velikosti.”
Petra Lotrič Ogrin
