Smučanje
Polet, 21. avgust 1955
Kar preveč je že bilo prelitega črnila o gradnjah žičnic po naših lepih gorah, ki naj bi služile turizmu in športu. Zagnali smo vik in krik, češ, žičnica bo zgrajena na to in ono vzpetino. Toda od vsega skupaj ni ostalo drugega, kot pobožna želja, ki se ni nikdar izpolnila …
Prav lepo pravi slovenski pregovor: »Če le hočeš, je vse mogoče!« Tega so se zavedali prav redki naši športni in turistični funkcionarji, ki kljub pesimistični stvarnosti niso vrgli puške v koruzo, ampak so toliko časa »vrtali«, da so nekaj zvrtali. Že pred tremi leti je bil osnovan manjši odbor, ki je imel nalogo, da poskrbi potrebna sredstva za gradnjo vzpenjače na Vitranc. Tudi občinski očetje v Kranjski gori so v svojih razgovorih skoraj vedno reševali problem okoli gradnje tega pomembnega športno-turističnega objekta, toda kaj so hoteli sami brez stvarne pomoči! Ta odbor, v katerem so poleg Kranjskogorčanov še nekateri drugi delavoljni ljudje, je podprla Smučarska zveza Slovenije, ki je prevzela pobudo za dokončno gradnjo. Vsa skrb sloni bolj ali manj na našem smučarskem funkcionarju, podpredsedniku SZS tov. Maksu Završniku, ki se je »zaklel«, da prej ne bo odjenjal, dokler ne bo žičnica zgrajena tako, kot so si jo strokovnjaki zamislili.
BESEDO IMA MAKS ZAVRŠNIK
Najprej poslušajmo, kaj pravi o novi vzpenjači tov. Završnik, kateremu ni žal nobene “proste ure, ki jo vloži v organizacijo nove vzpenjače.
»Kje bo pravzaprav zgrajena nova vzpenjača?«
»Nova sedežnica nima nikakršne zveze s prejšnjo vlečnico. Dolga bo približno 2300 m in bo imela dva dela. Prvi del bo od ceste do znaka »S« v razdalji 1210 m, drugi del pa bo od »S« do vrha, kar znaša 1010 m. Višinska razlika bo 736.6 metra, hitrost vožnje 1.4 m na sekundo, kapaciteta žičnice 250 oseb na uro, čas vožnje na prvem delu 13.5 minute, v drugem delu pa 11.2 minute.«
»Ponavadi se bojimo vložiti večje količine denarja v to ali ono gradnjo, če takoj ne pričakujemo zaželenega dobička. Kako je pravzaprav s to žičnico? Ali lahko pričakujemo od nje večjih dohodkov?«
»Vsekakor!«
»Kako to misliš?«
»Turisti prihajajo v vedno večjem številu v našo deželo. S Podkorenskega sedla gre dnevno okoli 200 inozemskih avtomobilov in računamo prav nanje, da bodo z največjim veseljem stopili na žičnico :n se odpeljali na vrh Vitranca, kjer bodo imeli najlepši razgled daleč po naši lepi Sloveniji in tudi v zamejstvo.«
»Po vsej verjetnosti bodo torej to sedežnico uporabljali vsi ljubitelji naših gora?«
»Povsem drži! Z vrha Vitranca bo lahko vsak turist v dobri uri po lepi položni gozdni poti prišel na Vršič in se s tem izognil zaprašeni cesti, ki pelje od Kranjske gore mimo Doma pod Prisojnikom na ta pomembni gorski prelaz. In ko si enkrat na Vršiču, imaš s tem za seboj pol poti, če se želiš povzpeti na Mojstrovko, ali sosednje vrhove, pa vse tja do Trente.«
»Smučarji bodo žičnice seveda najbolj veseli. Kaj bodo oni z njo pridobili?«
»Z vzpenjačo bomo lahko brezhibno organizirali tudi večje prireditve, kot je bil doslej tradicionalni Bukovniški smuk v organizaciji Enotnosti. Imeli bomo mednarodno smuk-progo in prav tako tudi sijajen veleslalom v Podkoren. Zato bomo v bodoče organizirali podobne mednarodne prireditve v alpskih disciplinah, kot jih imajo doslej n. pr. v Kitzbühlu v Avstriji in Garmisch-Partenkirchnu v Zahodni Nemčiji. Moramo pa seveda enkrat misliti tudi na svetovno prvenstvo, saj bomo imeli s tem trenutkom vse pogoje, da prireditev takšnega obsega dobro pripravimo.«
»Ali so merodajni forumi naklonjeni tej gradnji?«
»Skoraj vsi, ki imajo smisel za naš turizem. Že v prejšnjih letih smo prejeli precejšnje denarne vsote od OLO Radovljica, Planinske zveze Slovenije, ZTV »Partizan Slovenije« in Zveze športov Slovenije. Pomoč je obljubila tudi Turistična zveza, pri Mestni hranilnici pa je odobren kredit 25 milijonov na poroštvo OLO Radovljica.«
»Kako pa je z materialom? Ali ste morali kakšne sestavne dele žičnice tudi uvoziti?«
»Večina materiala je izdelana doma. Nosilne koze je izdelalo podjetje Jambor v Ljubljani, elektromotorje smo naročili v tovarni »Rade Končar«. Vse pogonske naprave bosta izdelala Železarna Jesenice in Litostroj. Že od nekdaj pa je bil problem jeklena vrv. Zato smo jo tudi tokrat morali naročiti v inozemstvu. Vrv bo dolga 5 km, in to je tudi vse, kar danes potrebujemo.«
POGLEJMO, KAJ SE DOGAJA NA TERENU!
Pravzaprav smo zvedeli vse, kar smo hoteli, že v Ljubljani od tov. Maksa Završnika. Pa poglejmo še, kaj se dogaja na terenu! Kranjska gora je polna turistov, ki v teh dneh nabirajo na dopustih nove moči. Večina teh ljudi pa niti ne ve, da se prav sedaj opravljajo velika dela na gradnji novega objekta, ki bo že prihodnje leto služil svojemu namenu. Le posamezniki, ki se zanimajo predvsem za zimski šport, na vsakodnevnem sprehodu od Kranjske gore proti Podkornu za hip obstanejo ob cesti in z zanimanjem zrejo gori proti vrhu Vitranca, kjer že stojijo nekateri železni stebri — nosilci vzpenjače. Nikjer žive duše. Torej, potruditi se bo treba proti vrhu. Dobre pol ure hoda je za nami in pri vrhu stare vlečnice smo zagledali dva delavca, kj sta prenašala gradbeni material na prvo postajo.
»Kako vam gre kaj delo izpod rok?«
Delavca sta nekoliko začudeno pogledala, nato pa brez nadaljnjih vprašanj začela živo pripovedovati. Eden od njiju, Nikola, doma iz Prekmurja, mlad krepak fant, je med drugim dejal tudi tole: »Veste, delo je precej naporno. Trenutno nas je pri tej gradnji okoli 30 delavcev, večina od nas pa je navajena bolj dela na ravnem terenu. To še posebej velja za nas, ki smo doma iz Medjimurja. Toda z dobro voljo in z veseljem do tega dela bomo zdržali do konca.«
»Kaj ste doslej že zgradili?« »Na delu smo od 13. julija letos. Doslej smo opravili betoniranje podpornikov na prvi trasi, čaka pa nas še transport nosilnih koz na traso 2. Za nami so tudi betonska dela na vmesnih postajah. Težava je predvsem s prenašanjem gradbenega materiala, čeprav nam pri tem pomaga stara vlečnica. Pred nami je določen rok in prepričan sem, da bomo vse opravili do določenega dne.« Morali bomo torej počakati še nekaj dni ali tednov, da bodo dokončno postavljeni vsi stebri do vrha Vitranca. Ko bodo opravljena ta dela, potem ni več daleč trenutek, ko bodo začeli z montiranjem ostalih sestavnih delov žičnice.
GONILNA SILA JE »SUHI«
To dopoldne ni bilo na terenu pravzaprav šefa celotne gradnje Mateja Suhača. Že v Ljubljani nam je tov. Završnik zaupal, da je Matej »Suhi« gonilna sila pri tej gradnji. Z vso voljo in z največjim veseljem se je zagnal v gradnjo žičnice, in po mnenju tov. Završnika je prav Matej človek, ki bo tudi to delo izpeljal do konca. Tik pred odhodom iz Kranjske gore sem ga našel v njegovi pisarni, sklonjenega nad načrtom objekta.
»Za časopis ne dam nobenih izjav!«, to so bile njegove pozdravne besede.
»Saj ne misliš resno!«
»Prav resno! Zaklel sem se, dokler ne bo delo opravljeno, nobenega »pompa« v časopise.«
Končno sva se le sporazumela in tudi Matej mi je povedal iste podrobnosti, kot že v Ljubljani Maks Završnik. Rekel je še, da mora dobiti nove delovne moči, ker hoče, da bo delo čimprej opravljeno. Ob slovesu pa je dejal: »Ko bo sedežnica gotova, potem se bo šele začelo pravo življenje v Kranjski gori — pa ne samo športno, tudi turistično! To pa le zapiši, če nič drugega!«
OČE IN SIN V AKCIJI
Če govorimo o vzpenjači na Vitranc, potem ne moremo mimo dveh oseb, ki sta tako rekoč zgodovinsko povezani z gradnjo žičnice na Vitranc. Kolikokrat je inž. Ljubo Bizjak sam ali z očetom prehodil strmo pobočje Vitranca, meril in opazoval in v duhu gledal tako zaželeni objekt. Če so prišli ljudje iz merodajnih forumov pregledovat teren, kjer in kako naj se postavi trasa, je bil vedno prav Ljubo pripravljen, da vsakomur znova in znova razloži vse odi.ke takšne sedežnice. Pa ne samo on, tudi njegov oče je ves vnet za žičnico. Prav zadnjič je na obisku v Kranjski gori svečano obljubil, da bo na lastno pest z nekaj možmi spravil ves gradbeni material, če treba tudi na vrh Vitranca, če ne bo dobil potrebne delovne sile. Takšnim ljudem vse naše priznanje!
*
»Vstopite! Žičnica je pripravljena!« Takole vas bodo pozval; ob otvoritvi žičnice, ki nam jo obljubljajo že dolgo vrsto let, in ki se je bomo verjetno letos pozimi lahko prvič zares poslužili …
Marjan Lipar
