Polet, 28. avgust 1955
Igor Levstek: Že nekaj let hodijo slovenski alpinisti v francoske Centralne Alpe. Tako se je tudi letos večja ekipa utaborila za tri tedne blizu Chamonixa in preplezala lepo vrsto vzponov v montblanški skupini, kjer vladata večni sneg in led. — O poteku odprave, pa tudi o ciljih, ki jih zasleduje, pa nam njen udeleženec tovariš Igor Levstek piše naslednje:
Ne boste verjeli — s težkim srcem smo se poslovili od Mont Blanca po treh tednih bivanja sredi zime, ki vlada letos v poletju nad Mont Blanškimi vrhovi, Francozi, ki so zelo rezervirani do inozemskih alpinistov, so se na nas Jugoslovane že privadili. Še več, vodja francoske visoke šole za alpinistiko, g. Rohino, si je že marsikatero poglavje iz slovenske plezalne tehnike prisvojil in dodobra zapomnil.
Še zadnji pogled na prostor, kjer je še pred uro stal vzorno urejen tabor in odšli smo. Odprave je konec, vseh 15 članov je brez poškodb dočakalo dan razpusta ekspedicije. Nobenih ugank in ugibanj ni več, vdaj se vračamo domov, vsak s svojim; vzponi, a s skupnimi izkušnjami, s povezujočim občutkom tovarištva, Vse ture so bile izvedene pod vremensko izredno težkimi pogoji. Vremenski preobrat — to je bil nenapisan zakon, kateremu se je vreme vsak dan, brez izjeme pokoravalo.
Pogovarjamo se in primerjamo vzpone med seboj. Kateri je bil najtežji? Najbrž oni v zahodni steni Druja (3700 m). Štiri dni in noči ni Pustila stena iz svojega objema plezalcev, ki sta se za življenje in smrt trudila, da dosežeta vsaj vznožje gore, ko jima je postal vrh nedosegljiv. Katera premagana stena je bila najvišja? To je 1000 m visoka strmina Les Courtes. In ko je bila končno premagana, se je na vrhu, na ostrem grebenu, zavila v kar se da nedolžno meglo in iz snežne koprene je pričel naletavati sneg. Malo je manjkalo in plezalci bi bili prisiljeni bivakirati v višini 3800 metrov.
Kateri greben je bil najbolj divji? Več kilometrov dolgi Arete du Rochefort. Oster kot britev in strm, po lepoti in vrtoglavosti nima tekmeca v Alpah. V svoji razsežnosti, ki da dobre pol dneva plezanja, sega v višine štiritisočakov Malleta, Rocheforta, Dent d‘Geanta in se istočasno, eni sami potezi na levo in desno poniža za 2000 in več metrov globoko.
Tako bi lahko vsaki turi določili svoje mesto: tehnično najzahtevnejši, skrajno težavni steber v Point Albert v Aiguille du M; brezkončni spust po vrveh preko južne stene Druja, kjer je kljub vsemu najprikladnejši sestop: smer vzpona; neporavnan račun v severni steni Chardonneta; vzpon preko grebena na vrh brez razgleda (v megli seveda) Aiguille du Chardonnet; 8 tisočak Mont Blanc (kar poskusi se z njim in v enem dnevu opravi vzpon nanj in sestop v taborišče nazaj) itd. itd. To naj bi bil prerez. Za športnega navijača brez zvenečih imen, brez razprto tiskanih težav ter brez skic z vrisanimi in oštevilčenimi oprimki. A sleherna tura, izvedena v pogojih letošnjega avgusta skriva v sebi svojo notranjo dramo, svoje zapreke: sipek sneg, nestalen v svojih lastnostih, plazovit, brez sigurne podlage; oster mraz in veter, ki premetava snežinke po meglenem ozračja tam, kjer naj bi bila široka obzorja in mogočni pogledi. Ni čuda, da je letošnje chamoniško poletje-zima vzelo življenje več alpinistom in sploh ni zmanjkalo dela čudovitim ptičem — reševalnim helikopterjem. Ne samo tehnični izvežbanosti — poznavanju zimskih razmer in razmeroma kvalitetni opremi gre zasluga, da smo tudi letos odnesli zdravo kožo iz snežnih viharjev in globoko udirajočega se snega. Priznam, kar mraz me strese, če se spomnim nazaj in pomislim na zamedene ledeniške razpoke. Nesrečen korak in kdo ve, v katerem stoletju boš pogledal na svetlo izpod ledeniške groblje!
Vozimo se domov. Preko Švice in Avstrije. En dan v Zürichu in siti smo velikomestnega vrveža. Po noči pa je vožnja kar se da posta in časa je dovolj, da listam po svojem dnevniku z rumenimi platnicami in z velikim naslovom: Chamonix-Mont Blanc.
Chamonix, 31. julija. Že četrti dan je, kar smo tu, v bližini turističnega velemesteca z docela gorskim obeležjem (višina 1040 m). Pravzaprav smo bili neprijazno sprejeti. Svinčeni oblaki, dež. Čeprav smo šotore postavili na mokro travo (mimogrede: na zavidanja vrednem prostoru), imamo le korist od tega vremena. Solidno urejen tabor po vseh taborniških principih. Včeraj pa, kot bi odrezal. Jasno jutro. Da se razmigamo, se odpravimo na celodnevni izlet k Lac Blancu (2360 m), nekateri se povzpno tudi na 2966 m visok vrh Belvedere, najvišji v samostojnem masivu onstran doline, z idealnimi razglednimi točkami na Mont Blaške snežnike. Danes pa — ponovno dež. Chamonix, 4. avgusta. Pred nekaj urami smo se Govekar, Kilar, Keršič in jaz vrnili s štiridnevne ture. V taboru ni razen nas štirih nobenega, kar preveč tiho je, se mi zdi. Utrujeni smo, kako tudi ne. Starta!) smo v ponedeljek. Z zobato železnico smo se dvignili 900 m. hoja preko ledenika Mer de Glace, še nekoliko vkreber in prišli smo v kočo Couvercle (2700m). Čas imamo, poplezajmo na Moine (3400m). Smer je III. stopnje, granit. Izredno trdna skala, precej poči je v gladkih stenah. Pri sestopu nas seveda dobi sodra, sneg, ki je tudi odredil turo za naslednji dan: do koce Leschaux pod Grandes Jorassesom. Pred leti jo je dobro pomerjen plaz sijajno prerešetal, ostala je samo še streha, oporniki in tla. Presneti Francozi, še do danes je niso popravili. Čakali so nemara nas Jugoslovane. Pljunili smo v roke in glej čudo, iz ruševin je tisto popoldne zrastlo padavin in vetra varno zatočišče — renovirani Leschaux.
Načrt za naslednji dan je bil: po ledeniku Leschaux pod G. Jorassesom in Periadami na Mont Mallet (3990 m). Smer pelje vseskozi po snegu in ledu, znanem po svojih številnih in globokih razpokah, to pa je bil tudi naš namen: proučiti snežne razmere in temu primerno napraviti načrte za prihodnje vzpone.
Drugi dan opoldne smo že dosegli rob stene. Sneg pršič, kar se da neugoden. Kar se pa Jorassesa tiče, od vrha do tal ena sama snežena, 1200 m visoka zavesa… Že nekaj let ima mir pred vsiljivci.
Kaj sedaj — časa imamo še dovolj. Odločili smo se za greben, ki se preko Malleta, Rocheforta (4000m) pne prav do Orjakovega zoba (Dent d’Geant, 4013 m). 6 ur smo rabili do Zoba, prečenje je bilo riskantno, zelo težavno, toda vse življenje nam ne bo žal za to. Bilo je prekrasno. Kljub megli, snegu in vetru, kljub negotovosti v nepreglednem in neznanem terenu. Plezali smo več ur v višini 4000 m, v osrčju Mont Blanca in doživeli smo ga v vsej njegovi elementarnosti.
Dosegli smo Orjakov zob, a kje je še koča Requin (200 m), končni cilj. Prav do mraka se je vlekla smer preko granitnih sten, ledenikov in širokih razpok. 18 ur smo imeli dereze na nogah in tisti dan prehodili več kot 20 km. V koči pa zagledamo ostale naše naveze. Pripovedovali so:
Odločili smo se (Krušic, Perko, Ferjan, Debeljak, Zupan), da preplezamo južno steno Druja (3733 m). Ocenjena je v normalnih razmerah z IV. stopnjo z mesti V, Prespali smo pod steno v koči Charpoua. Pod vstop pelje istoimenski, strm ledenik, ki pa se letos podaljšuje v zasneženi spodnji del stene. Že takoj v začetku nam je to onemogočilo hitrejše napredovanje. Zgornja polovica stene je bila kopna, zato so pa poči V. stopnje terjale svoje. Po 11 urah izredno napornega plezanja v 800 m visoki steni smo dosegli vrh. In sedaj — preostalo nam ni nič drugega, kot da se po isti smeri vrnemo nazaj. Nadaljnjih sedem ur nam je vzelo spuščanje po vrvi, da smo dosegli vstop. Med spuščanjem pa nas je dobil — prekinil sem Janeza: dobro vem, kaj. Saj smo bili ta čas na Moinu. Že tu, v razmeroma lahki steni, snežni metež in sodra ni šala. Čestitam vam Janez dobro ste jo odnesli. Tako, mi štirje smo danes prišli v dolino, ostali pa so že na vse zgodaj odrinili iz Requina h koči Turino (3320 m). Stavit grem, da jim bo že na ledenikih sneg zametaval stopinje — to obetajo oblaki, ki lebdijo v vrhovih Mont Blanca.
(Dalje)
