Novi filmi
Primorski dnevnik, 27. oktober 1949
Ob gledanju, tega filma sem ponovno doživljal lep trodnevni izlet, ki ga je letošnjega avgusta organiziralo Slovensko planinsko društvo iz Gorice v Dolomite. Film je posvečen dvema znanima planinskima plezalcema, Emiliju Comici in Pavlu Preussu. V njem nastopata dva plezalca — smučarja Emil in Pavel, ki sta si postavila za cilj preplezati v zimskem času eno od navpičnih, sten skupine Lavaredo, kjer je bil prehod izredno težak in nevaren.
Po prenočevanju v gorskem zavetišču, kjer je režiser pokazal tipično planinsko družbo, sta naslednje jutro odbrzela na smučeh pod gole stene, med tem ko je dolino pokrivalo še megleno morje. Prizor poživi slika z mlado srnico, ki si išče hrane pod snegom. Povsod tisti globoki mir, ki ga lahko samo v gorah doživimo.
Pri plezanju preko navpične stene in previsov nam igralca Cavallini in Di Bona, ki sta prav za prav edina, ki poleg gorskega oskrbnika nastopata v tem filmu, pokažeta vso tehniko plezanja z vrvjo po nedostopnih stenah in nad globokimi prepadi. Zato je film zanimiv tudi za neplanince, ker jim pokaže s kakimi sredstvi razpolagajo plezalci pri svoji borbi z gorskimi velikani. Pri tem naj omenimo tudi prenočevanje pod šotorom na skali v višini 3000 metrov.
Namen filma je vzgojen in poučen. Tistim, ki se jim čudno zdi, zakaj se planinci pehajo po smrtno nevarnih poteh, ko pa se pride na vrh tudi preko lažjih prehodov, odgovarja Emil: “Planinstvo je borba človeka z naravo. V njej si krepi duh in telo, da je potem zmožen uspešno nastopati v borbi proti življenjskim težkočam. Planinstvo je povratek človeka k naravi in pravemu planincu je največje zadoščenje zavest, da je premagal težave in triumfiral nad naravnimi zaprekami. To je tudi njegovo plačilo«.
Vsekakor se vidi, da so režiser Severino Casara, kakor tudi igralci pravi planinci in zato so znali vdihniti temu delu nekaj tistega vzdušja, ki ga lahko doživimo samo kadar zapustimo tudi zadnje gorsko zavetišče in namerimo svoj korak proti najvišjim skalnim vrhovom.
M. I.
