Slovenski poročevalec, 22. januar 1950
Planinstvo z zimsko alpinistiko in visokogorskim smučanjem je postalo množična oblika ljudske fizkulture. Zato je nujno potrebno, da se številni ljubitelji zimskega planinskega sveta seznanijo z nevarnostmi zasneženih gora, kjer so nesreče pogostejše kakor poleti in zahtevajo več znanja za obvladanje nevarnosti, ki groze od povsod.
Ne smemo pustiti, da bi bile gore snežni plazovi grobnica naših mladih fizkulturnikov. Gorski reševalci nikakor niso opravili svojega dela zadovoljivo, če nosijo z gora ponesrečence, pač pa morajo z najuspešnejšimi prijemi preprečevati planinske nezgode. To je njihova glavna naloga, katere se tudi povsem zavedajo. Zato vabijo k načrtnemu delu vsakogar, ki je voljan kakor koli prikazovati vzroke planinskih nesreč, ki slabe našo gospodarsko zmogljivost in zavirajo zdravo rast gorništva. Zaradi vedno številnejših planinskih nesreč moramo vsi z združenimi močmi prijeti za delo. Pri tem je treba posvetiti posebno pozornost uničujočim plazovom.
V drugih deželah, kjer sta visokogorsko smučanje in zimska alpinistika močno razvita, posvečajo študiju plazov večjo pozornost kakor pri nas. Znani vrhunski alpinist Vili Welzenbach, zmagovalec številnih zasneženih in ledenih sten v Osrednjih Alpah, je napravil znanstveno disertacijo o nevarnosti plazov. V deželah, kjer goje zimsko alpinistiko že od nekdaj, so na univerzah posebne stolice, ki se bavijo samo z nevarnostmi v zasneženih gorah .Kljub znanstvenemu opazovanju pa tudi v teh deželah doslej še niso prišli do pozitivnih in trajnih zaključkov, ki bi dali končne podatke o nastanku plazov, njihovem gibanju in količini. Plazovi se ne ozirajo na noben letni čas, prožijo se sredi mirnih mesečnih noči, pojavljajo se jeseni in grme vso zimo v pozno pomlad.
Nič ne vemo, kje in kdaj se bo sprožil ali moker ali suh plaz. Ni nam znano, ali se bo odtrgal le mal plazič ali bo zgrmelo v dolino nekaj tisoč kubičnih metrov snega. Negotovo je, ali se bo plaz usmeril skozi to ali ono tokavo, žleb ali kamin. Ne moremo predvidevati, ali bo plaz podrl ta ali oni gozd in ogražal življenja v tej ali oni vasi pod gorami. Malo ali nič ni utrjenih zakonov, ki bi olajševali proučevanje poti in časa plazov.
Potrebna je samo kar največja budnost.
V naslednjem hočemo le bežno podati nekaj glavnih vzrokov, ki nakazujejo pojave in čase plazov. Ta dognanja so bila sestavljena s pomočjo naših in inozemskih zimskih alpinistov, ki so v svoji dolgoletni šoli prišli do zaključkov, po katerih naj se skušajo ravnati vsi, ki hočejo uživati zasneženi in poledeneli planinski svet. Vedeti moramo, da je nevarnost plazov že na vsakem pobočju z naklonom nad 20 stopinj. Naravno je, da so plazovi do višine 1800 m redkejši kakor v višjih legah. Naša drevesna meja je na višini 1800 m. Gozdovi in posamezna drevesna debla predstavljajo močno in varno, pregrado za uničujoče plazove. V višinah od 1800 do 2000 m je nevarnost plazov največja. V teh pobočjih imamo pri nas travnate vesine, kjer sneg nima opore. Od 2000 m navzgor nevarnost plazov ni tako velika, kajti skalni robovi in čeri predstavljajo za plazove pregrade. Vse to velja za odprte vesine: žlebovi, grape in tokave ter kamini pa so seveda proge-plaznice. Nevarnosti plazov so na južnih straneh v pozni jeseni in pozimi večje kot na severnih straneh, pomladi pa so plazovi na severnih pobočjih, ker sonce že taja in trga grebenske opasti, ki ustvarjajo največje snežne plazove. Zjutraj je pričakovati plazove na pobočjih, ki so izpostavljena jutranjemu soncu, opoldne so možni plazovi na pobočjih, ki so izpostavljena opoldanskemu soncu, proti večeru pa se prožijo plazovi navadno na vesinah, ki so obrnjene na stran večernega sonca. Posamezni plazovi sprožijo v skalnem Okrešlju nove plazove. Včasih že močni zvoki, vpitje, vriski in žvižgi prožijo plazove, zato je potrebno, da se na nevarnem mestu ne vpije niti glasno ne govori. Zmagovalci severne stene Eigerja sploh niso hoteli odgovarjati na klice reševalcev, ker so se bali, da bi z vpitjem sprožili skalne in snežene grude.
Za sprožitev plazov so najnevarnejše snežne plasti, ki se niso trdno povezale s podlago. Pri ugotavljanju in opazovanju nastanka plazu je tudi važno, koliko in kako so se povezale posamezne plasti snega, na kakšno zemljo je padel prvi sneg, na zmrznjeno ali razmehčano. Pri ugotavljanju možnosti sproženja plazov je važna tudi barva posameznih plasti snega, to opazovanje pa je dolgotrajno, preden privede Izkušene gornike do trdnih dokazov.
Zabranjeno je hoditi v gore sam in morda takoj, ko zapade nov sneg. Če pa so gore zavite z meglami in po grebenih jezdijo oblaki, ne hodi v gore, nevarnost plazov je zelo velika,
V glavnem razlikujemo dve osnovni vrsti plazov, mokre in suhe.
Suhi plazovi so zelo nevarni, kajti ponesrečenec se mnogo prej zaduši kot pri mokrem plazu. Mokri plazovi grmadijo ogromne snežne klade s seboj, ki se nikoli tako tesno ne sprimejo kakor suhi plaz, kar daje ponesrečencu dovolj možnosti za dovajanje zraka. Mokri plazovi pa navadno uničujoče vplivajo na ostale dele človeškega telesa.
Snežne plazove ne sproži samo plezalna naveza ali skupina smučarjev, za sprožitev plazu zadošča že močan sunek vetra, grmenje ostalih plazov, premočan udarec s smučko ali cepinom na labilno snežno grmado južni vetrovi, fen, dolgotrajno deževje, sonce, mraz, sprememba temperature, padajoče kamenje ali male snežne kepe.
Nevarnost plazov pa lahko s srčnostjo, preudarnostjo in hladnokrvnostjo znatno zmanjšamo in celo preprečimo. Pred vsako turo moramo predvideti čas in kraj, kje so nevarnosti, vedeti moramo, kje je nevarnost večja in kje manjša. Poznati je treba ves teren že s poletnih tur, na katerih se natančno seznanimo s konfiguracijo terena. Točno se moramo seznaniti z vremenskimi pojavi in temperaturo. Veliko planinskih nesreč se je zgodilo zaradi nepremišljenosti in nepravega odnosa človeka do planinskega sveta.
Turo mora voditi srčen in sposoben gornik ali smučar. Zasnežena pobočja je treba vedno prečkati čim više, da ne presekamo velikih plasti snega. Vodnik se mora vedno ravnati po sposobnosti najslabših in fizično šibkih. Na snežnih vesinah. kjer so možnosti plazov, naj se razdalja poveča. Koristno je odpeti smuči iz stremen, palice pa vzeti iz zapestnih zank. Pripraviti se je treba, da pri pojavu plazu lahko odvržemo nahrbtnik in vse nepotrebno. Moderna pridobitev na nevarnih turah je lavinska vrvica, ki omogoča naglo reševanje. V primeru plazu mora ponesrečenec s plavalnimi gibi stremeti vztrajno za tem, da se ohrani na površini plazu. Ostali tovariši, ki so ostali izven objema plazu, naj si zapomnijo, kje so ponesrečenca poslednjič videli.
V trenutku, ko te je zajel plaz, je potrebno povečati srčnost, prisebnost in hladnokrvnost. Znano je, da plaz odlaga večje predmete na svoje robove. Tudi ponesrečenega gornika bomo najprej iskali tam. Delo in iskanje reševalcev mora biti vztrajno in sistematično, ker je dokazano, da človek, posebno v mokrem plazu, dolgo živi.
