Od tedaj, ko so (tudi) Jugoslovani pristopili na streho sveta, je minulo dobrih 564 mescev, nekaj tednov in (tudi) dni. Fantje so se z velike odprave srečno vrnili domov — k družinam, na delovna mesta, v vsakdan, ki je po himalajskih višavah deloval skoraj neresnično. Čakale so jih čestitke, odlikovanja, priznanja, povabila (in nekoč) tudi nagrade.
Eden od obiskov po vrnitvi je bil 25. oktobra 1979 v takrat znameniti tovarni obutve Alpina v Žireh. Prišli so, da poročajo, kako so se obnesli usnjeni višinski čevlji, ki so jih v Alpini izdelali posebej za odpravo.
Povedali so, da je bil višinski čevelj Yeti (delovni naziv podznamke) najboljši, kar so ga imeli do tedaj. Trpežen, zanesljiv, dobro zasnovan. Kljub temu jih je na višini zeblo; pomagali so si z masažo nog in improviziranimi ščitniki. Nekateri so utrpeli ozebline, a brez hujših posledic.
Roman Robas, član odprave, je sodeloval pri razvoju čevlja in s praktičnimi nasveti pomagal delavcem, da so za leto 1981 — ko je sledila odprava na Lhotse — čevlje še izboljšali, predvsem z boljšo izolacijo podplata. Po Lhotseju pa so na noge alpinistov (že) »sedli« plastični čevlji …
Alpina – od Žirov do sveta
Alpina je bila ustanovljena (v obdobju industrializacije in celostnega zagotavljanja samooskrbe) leta 1947 kot Tovarna čevljev Žiri. KOt je bil tedaj običaj, je nastala z združitvijo več (predvojnih) čevljarskih delavnic. Leta 1951 se je preimenovala v Alpino in začela hitro rasti.
V sedemdesetih letih je posta(ja)la simbol slovenskega znanja in vztrajnosti (na alpinističnem področju), ko so njeni čevlji dosegli vrh Everesta.
V osemdesetih je imela tovarna že okoli 2000 zaposlenih, izdelovala pa je vse od modnih do športnih čevljev, do smučarskih in pohodne obutve.
Danes Alpina zaposluje približno 1000 ljudi in letno izdela 1,7 milijona parov čevljev. Njeni smučarski čevlji predstavljajo približno 30 % svetovnega trga v teku na smučeh — z njimi tekmujejo reprezentance Slovenije, Norveške, Švedske, Italije in Kanade.
Podjetje (v tuji lasti) ima lastne trgovine po jugovzhodni Evropi, največje trge pa v ZDA, Nemčiji, Češki, Avstriji in na Poljskem.
Od vzpona do preizkušenj
Če vprašate, kdaj je voz v nekdaj (za naše razmere) velikih tovarnah začel drseti navzdol, bo marsikdo rekel: takrat, ko so si direktorji pod krinko večje odgovornosti dvignili plače, motivacija ostalih pa je začela padati.
Podobno kot v družbi nasploh (ob zadnjem dvigu poslanskih in na njih vezanih plač si lahko obetamo le …) — nič se ne naučimo.
Alpinizem, nekoč ponos slovenske vztrajnosti, je po letih uspehov šel strmo navzdol. Kot deloma tudi Alpina. A Alpina, kljub preizkušnjam, (tudi) ostaja simbol domače obrti, znanja in tradicije.
V zadnjih letih se podjetje znova preoblikuje: del proizvodnje je preseljeno v Bosno in Kitajsko, v Žireh pa (zaenkrat) ostajata razvoj in izdelava športne obutve … A čevljev, ki bi se jim tudi po 47. letih niti malo ne odlepil podplat – ne delajo več.
Spomin in prihodnost
Čevlji, kot so ti na fotografiji (posamezni z vložkom tehta danes 2049 – brez pa 1629 gramov), ki so jih uporabljali v znameniti južni steni Lhotseja, so več kot le kos usnja in gume. So priča časa, ko je slovenska obrt stopila na najvišjo točko sveta.
So simbol vztrajnosti, sodelovanja in ponosa, ki ga je ustvarila skupnost — od delavcev v Žireh do plezalcev na Everestu.
Čeprav se časi spreminjajo, ostaja sporočilo enako: vztrajnost, znanje in pošteno delo so tisto, kar nas dvigne — v gorah in v življenju.
BŠ
