Alpinist, ki je živel po načelu: »Ali zlezeš ali pa ne zlezeš.« – Kot so sporočili prijatelji alpinisti, se je včeraj (1. marca 2026) tiho poslovil Vanja Matijevec
(1946 – 2026)
Foto: Dejan Javornik
Vanja, rojen 14. oktobra 1946 v Ljubljani je bil eden tistih alpinistov, ki so v slovenske gore in stene vnesli nekaj neukrotljivega, skoraj prvinskega. Njegova pot se ni začela v velikih stenah, temveč na pašnikih nad Tržičem, kjer je kot otrok pasel krave in se učil hoje po planinah. Iz te preprostosti je zrasla življenjska drža, ki ga je spremljala vse do zadnjih dni: gore niso bile prostor dokazovanja, temveč prostor resnice. »Ali zlezeš ali pa ne zlezeš,« (splezaš ali pa ne splezaš) je rad rekel – stavek, ki je postal njegova osebna filozofija.
V alpinizem ga ni pripeljala ambicija, temveč naključje. V službi je spoznal Jožeta Hočevarja, ki mu je v nočnih izmenah pripovedoval zgodbe z gora. Te zgodbe so ga odprle. Ko ga je Hočevar prvič peljal plezat, je Vanja vstopil v svet, ki ga prej sploh ni poznal. Njegova prva smer je bila prvenstvena – simbolično dejstvo, ki je napovedalo, da bo njegov alpinistični razvoj potekal hitro in drzno. »Na začetku je bilo več prvenstvenih smeri kot kakšnih drugih,« se je spominjal.
Že leta 1975 je postal gorski vodnik, kmalu pa se je pridružil AO Rašica, kjer je našel prijatelje in soplezalce, s katerimi je ustvaril nekatere najpomembnejše zgodbe slovenskega alpinizma.
Matijevec je bil pionir slovenskega lednega plezanja. Njegov prvenstveni vzpon v slapu Mokre peči (Lucifer) leta 1979 je postal mejnik. Oprema je bila takrat skoraj arhaična: »Ledni vijaki so bili najbolj podobni odpiračem za buteljke,« cepini pa so prijeli šele po polurnem razbijanju. Prvi raztežaj je plezal štiri do pet ur. A prav ta vzpon je postavil temelje sodobnemu lednemu plezanju pri nas.
Vanja Matijevec je bil del generacije, ki je slovenski alpinizem ponesla v svet. Njegovi vzponi v Centralnih Alpah in Himalaji so danes del zgodovine:
Slovenska smer v severni steni Grandes Jorasses (1977) – ena najlepših slovenskih prvenstvenih smeri v Alpah, splezana skupaj s Frančkom Knezom, Jožetom Zupanom in Ladom Vidmarjem.
Everest 1979 – član tretje vršne naveze, ki je namesto na vrh odšla reševat navezo Belak–Božić–Ang Phu.
Lhotse 1981 – skupaj s Frančkom Knezom sta v 24 urah dosegla rob južne stene nad 8000 m, v enem najtežjih dni, kar jih je doživel. »Ta dan bi lahko obnovil od minute do minute,« je dejal.
Trisul 1987 – odprava AO Rašica, kjer so v alpskem slogu splezali tri nove smeri in prečili vse tri vrhove.
Njegove zgodbe iz Himalaje so surove, iskrene in polne tistega, kar lahko razume le nekdo, ki je stal na meji med življenjem in smrtjo. Ko je opisoval Lhotse, je dejal, da pol leta po odpravi ni mogel napisati niti stavka o tem, kar sta z Knezom doživela.
Matijevec je bil alpinist v širšem pomenu – bil je tudi izjemen smučar. Leta 1978 je opravil prvi smučarski spust po Hudičevem žlebu v Prisojniku, kjer ga je plaznica skoraj pogoltnila. A kot vedno je iz nevarnosti izšel z zgodbo, ne s tragedijo. »Redkokdaj je šlo vse gladko, vedno pa sem imel srečo,« je pripovedoval.
Čeprav je bil del največjih alpinističnih dosežkov svoje generacije, je Vanja ostal skromen. Ni verjel v mitologiziranje alpinizma. Ni verjel v velike besede. Verjel je v dejanja, v prijateljstvo, v navezo. In v to, da je alpinizem raziskovanje – ne dokazovanje.
O ljudeh, ki alpinizem vidijo kot norost, je rekel: »Ljudje smo v kalupu. Nekateri gredo izven tega kalupa, ker jih zanima, kaj je zunaj.«
V zadnjih letih se je posvetil golfu, potapljanju in življenju, ki ga ni bilo treba več meriti v metrih strmine. A njegova miselnost je ostala ista: iskrena, neposredna, brez olepševanja. »V golfu ne moreš zblefirat. Ali udariš žogico ali pa ne. Tako kot v gorah.«
Še o novem valu
AR/5 – Vanja Matijevec: Novega vala pravzaprav sploh ni!
Alpinisti so končno spoznali, da brez treningov ni uspehov. Sedaj nekateri trenirajo vsak dan in dosegajo uspehe, ne glede na to, iz katere generacije so, drugi pa stvari ne dohajajo več in so si zato izmislili novi val.
Vanja Matijevec je bil alpinist stare šole – človek, ki je gore jemal resno, a ne patetično; človek, ki je razumel, da je včasih največja zmaga to, da se vrneš; človek, ki je verjel v navezo, v prijateljstvo in v tisto tanko črto med pogumom in norostjo, ki jo v gorah vsak nosi s seboj. Njegova osebnost je zapis generacije, ki je slovenski alpinizem postavila na svetovni zemljevid – in portret človeka, ki je živel tako, kot je plezal: pošteno, neposredno in brez blefa.
