Reševalci iz Mojstrane v tem času pridejo na očaka slovenskih gora — Za najbolj izurjenimi gorskimi reševalci – Železarji »kujejo« tudi v planinah
Delo, 27. avgust 1979
MOJSTRANA. 26. avgusta
Zgornja Savska dolina ni domače ime za gorenjsko ravan, ki se pri Jesenicah zoži s globoko, koritasto dolino in se zložno vzpenja proti zahodu med bregovi Julijskih Alp in Karavank. Domačini jo imenujejo Dolina, ker se v njo iztekajo mnoge prečne doline, ki se zajedajo prav v osrčje Julijskih Alp. Tri takšne doline – Krma, Kot in Vrata – grizejo globoko v Triglavsko skupino gora. Vse se odpirajo pri Mojstrani, kjer pri tamkajšnjem planinskem društvu deluje postaja GRS, ki je najbolj zaposlena pri nas.
V jeseniški občini, ki je najvišja v državi — Triglav si sicer deli s tolminsko in radovljiško občino – delujejo kar štiri postaje GRS. Tri so v Zgornji Savski dolini, poleg Mojstrane še v Kranjski gori in Ratečah, ena postaja GRS pa je na Jesenicah. Med jeseniškimi posebnostmi GRS velja omeniti, da je večina reševalcev iz vseh štirih postaj zaposlenih v jeseniški železarni. Nemara je to tudi vzrok, da v železarni nimajo sporazuma podobno kot ga imajo v drugih večjih delovnih organizacijah na Gorenjskem, po katerem reševalcem plačajo izostanek z dela med akcijo iz tovarniške blagajne. Reševalci-železarji sicer nimajo težav, ko je treba za reševanje ponesrečencev v gorah zapustiti delo, vendar pa manjkajoče delovne ure železarni plača PZS preko komisije za GRS.
Od 20 aktivnih reševalcev iz Mojstrane nas je v železarni zaposlenih kar 15,« pravi načelnik mojstranske GRS. Janez Brojan. Zato večkrat zberemo ljudi za reševanje kar v železarni. Od tu smo sposobni v štirih urah zajeti vrh Triglava.«
Mojstrani neradi govorijo o svojih podvigih, dasiravno poznavalci razmer pravijo, da sodijo med najbolj izurjene ekipe gorskih reševalcev in bi skoraj zanje veljala ocena, da imajo najmanj denarja za nakup opreme poleg že izrečene, da so med reševalci na Slovenskem najbolj zaposleni. »Letos smo precej na boljšem. Od občinske skupščine oziroma telesnokulturne skupnosti smo prejeli 40.000 dinarjev, vsem štirim postajam GRS v jeseniški občini pa so enakopravno razdelili pa 30.000 dinarjev prispevka zavarovalnice Triglav,« pravi Janez Brojan.
Toda mojstranska oprema gorskih reševalcev se hitro obrabi, saj običajno od poletja do pozne jeseni ne mine teden brez reševalnih akcij v pogorju Triglava. Lani so prizadevnim reševalcem iz Mojstrane priskočili na pomoč ljubljanski in kranjski reševalci in jim podarili gorska nosila, nove vrvi, reševalne čolne in druge naprave. Manjši obisk v gorah se na srečo pozna tudi pri nesrečah, ki jih je bilo doslej precej manj kot lani v enakem obdobju. Lani je bilo na območju postaje GRS iz Mojstrane — ki še pokriva svoj del Karavank s Kepo (2.143) in Plevelniki z vrhom Kurjek (1976) in drugimi karavanškimi strminami — 7 smrtnih nesreč, kar pet na Triglavu. Kljub planinski »suši«, so letos imeli že 12 reševalnih akcij, tri reševalne in devet poizvedovalnih.
Med letošnjimi nesrečami se je zgodila smrtna v Stenarju (2.501 m), druga s hudimi telesnimi poškodbami je bila 150 metrov pod njih pravijo, da so med V nevihtah groze strele vrhom Pihavca (2.414m), tretja pa na Tominškovi poti med vrnitvijo s Triglava, ko je planinki Mariji Ani Herschel iz Augsburga spodrsnilo in se je valila po strmini kakih 50 metrov, kjer je obležala nezavestna z zlomom roke in nekaj nalomljenimi rebri.
»V tej akciji smo tudi tujcem dokazali kako složna ekipa smo,« se spominja Janez Brojan. »Pomagal nam je helikopter z zdravnikom reševalcem dr. Andrejem Robičem in Tržiča. Marijo Ano Herscel smo od kraja nesreče do bližine Staničeve koče, kjer je helikopter pristal, štirje reševalci prenesli v 35 minutah po poti, ki jo običajno planinci prehodijo v dveh urah.« Neposredni vzrok mnogim smrtnim nesrečam v Triglavskem pogorju so nevihte, ki jih kot neizbežen spremljevalec spremlja strela, ko v ozračju nastanejo velike napetostne razlike. Takrat se planincem v takem ozračju začnejo ježiti dlake, lasje se postavijo pokonci, na nepokritih delih telesa pa ima človek občutek, da je odet v pajčevino itd.
PETER POTOČNIK
