Tonč Žunter: Živel si v nebesih pod Raduho, zdaj odhajaš v nebesa nad njo.
Danes prvič ob grobu nagovarjam nekoga, ki je za vedno odšel. Tako rekoč kličem za njim. Kličem, da bi ga, odhajajočega, ustavil in sem pri tem nujno neuspešen. In se, ozirajoč se za njim, pretresen zavem, da tudi sam že od rojstva stojim v nepregledni vrsti čakajočih na odhod.
Dragi Peter! Bil si moj zelo, zelo dober prijatelj. Bil si moj neprecenljiv učitelj in moj najdražji učenec, moja vest in moja tolažba, skratka sopotnik, kakršne smemo doživeti le redki. Tako rad bi še prehodil del poti na tem planetu s teboj. Toliko stvari bi ti rad še povedal in zaupal, čeprav sva si v desetletjih prijateljevanja vse povedala in vse zaupala. Zdaj pa kar nenadoma ni več možnosti za pogovor. Ni več možnosti za skupna potepanja po hribih, ki sva jih oba imela tako rada in kjer sva se, gorniška božjepotnika, znala z Bogom pogovarjati v jeziku ptic in s srcem, ne z umom prisluhniti in razumeti, kaj nama sporoča. Večkrat si mi dejal, da te ni strah oditi. Strinjala sva se, da človeško občestvo sestavljamo mi vsi: tisti, ki smo še tukaj in vsi tisti, ki so že odšli in meja med nami ni tako usodna in dokončna, kot si predstavljamo. Zato se bom poslovil od tebe v imenu vseh slovenskih gornikov in gorskih reševalcev z besedami, ki jih je pesnik Jože Snoj napisal v slovo našemu skupnemu prijatelju Janezu Pogačniku :
Bog je dober, verjemite, si pričal.
Tolika je že bila z njim moja sreča,
da me že lahko vzame pri priči.
To so bile tvoje besede.
Vzel te je, Janez, in bogatejša so s teboj nebesa.
Boš povedal tam, kjer zdaj si, kako je z nami?
Kako se, da bi zdržali, sitimo z obupom?
Ti si vedel, ti boš znal povedat.
Tebi zaupam.
Poslovilne besede Tonča Žunterja, na pogrebu v Lučah, 15. 11. 2010
