V življenju ni nič čudnega, da ljudje nenehno prihajajo in odhajajo. Toda kadar se poslovi nekdo izmed bližnjih znancev, sodelavcev ali svojcev, smo prizadeti in misli se kar same od sebe vračajo k skupnim doživetjem, k stvarem, ki so nas povezovale in katerih tok smo skupaj oblikovali, k dogodkom, ki smo jim bili priča…
Andrej Robič se je rodil v kmečki družini v Rutah ali Martuljku pod Karavankami, kot kraju danes pravimo zaradi napake nekega uradnika po 1. svetovni vojni. Že v najnežnejših letih se je otrokov pogled sprehajal po slikoviti Špikovi skupini, ki se drzno pne v nebo tako rekoč nad pragom Robičeve domačije. V ozadju pa mrmrajo in valove prostrani zeleni gozdovi, bogati vsakovrstne divjadi. Vsem tem mikom se Andrej ni mogel upreti, moral se je zapisati gorništvu in zeleni bratovščini in jim ostati zvest vse življenje. Napol odraščen je kot simpatizer doživljal obdobje NOB in mu kot aktivist prispeval svoj delež; svojo pripadnost osvobodilnemu gibanju je plačal tudi z jetništvom v zaporih v Begunjah.
Ko je spet prišel čas miru, se je Andrej najprej pomalem, nato pa vse več ukvarjal s hojo in plezanjem v gorah; razmišljal je tudi o bodočem poklicu in se zapisal medicini. Svoje sile in zmožnosti je delil na plezanje, medicino in že tudi na reševanje v gorah. Bil je pač doma v kraju, kjer so bile gorske nesreče pogoste, reševalec z znanjem medicine pa še posebno dobrodošel. Nič čudnega potemtakem, če ga v času povojne reorganizacije GRS leta 1952 že srečamo v Komisiji za GRS pri Planinski zvezi Slovenije. Tako se je namerilo, da se je jeseni 1955 s tedanjim načelnikom GRS dr. Miho Potočnikom kot delegat GRS udeležil prvega zasedanja Mednarodne komisije za reševanje v gorah (IKAR). Postal je član te organizacije in v njej zastopal jugoslovanske zdravnike GRS. Bil je njen aktiven član polnih 35 let, vse do konca leta 1989. Tiste čase je Planinska zveza Slovenije pripravljala 1. JAHO in iskala primernega, v alpinizmu preizkušenega in veščinah GRS utrjenega zdravnika. Vodja odprave Stane Kersnik je Andreja z veseljem vključil v svoje moštvo. Poglavitna je bila slejkoprej Andrejeva dejavnost v GRS, kjer so se mu ponujale številne naloge.
Brez pretiravanja lahko zapišem, da je bil z vsem srcem, z vso vnemo najprej in predvsem praktičen reševalec – zdravnik. Žal so naši arhivi preveč nepopolni, da bi kdorkoli lahko z gotovostjo povedal, v koliko akcijah je sodeloval in na koliko tečajih je predaval Andrej. Lahko pa rečemo, da jih je bilo zelo, zelo veliko. Andrejeva matična postaja GRS je bila, ker je bil pač zaposlen v Tržiču, postaja GRS Tržič. V tej mu dela ni nikoli primanjkovalo, kot zdravnik in član Komisije za GRS pa je sodeloval tudi v številnih akcijah, ki so jih vodile druge postaje GRS. Tako se je še zlasti namerilo potem, ko je pričela sodelovati z GRS tudi letalska enota milice s helikopterji. Andrej se je v teh plovilih dobro udomačil. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bil pristanek helikopterja na trati pred njegovim domom v Rutah že kar nekaj vsakdanjega. V prostem času je bil najraje kje blizu doma, pa so ga piloti imeli tako rekoč pri roki, ko so leteli v akcije v Julijske Alpe ali kam drugam; radi so ga imeli v svoji navezi. Drug drugega so se privadili in si zaupali.
Sicer pa Andrej ni bil samo reševalec praktik, temveč tudi odličen organizator in uvajalec novosti, tako s srečanj IKAR kot tistega, kar mu je uspelo zbrati po drugih poteh. Njegova široka mednarodna poznanstva so mu pri tem prišla še kako prav. Vse to ni ostajalo samo v krogih GRS; marsikaj je posredoval tudi širši javnosti. Že od prvih začetkov, nekako od leta 1965 dalje, je zelo prizadevno in s pobudo sodeloval v pripravah na uvedbo reševanja s helikopterji organov za notranje zadeve in bil od ustanovitve naprej član podkomisije za letalsko reševanje, njen aktiven reševalec in svetovalec. V tem svojstvu je sodeloval tudi na številnih mednarodnih srečanjih letalskih reševalnih služb v Evropi in onkraj velike luže, v ZDA.
Zanimale so ga tudi druge stvari; tako je bil konec petdesetih let prav gotovo med prvimi poznavalci reševanja iz plazov. Nič čudnega torej, če je v sodelovanju s Komisijo za GRS in postajo GRS Tržič že leta 1964 organiziral zaščito smučišč na Zelenici z namernim proženjem plazov s težkim vojaškim orožjem. Dolga leta je bil predsednik tržiške občinske komisije za varstvo pred snežnimi plazovi.
Iluzorno bi bilo, če bi na tem prostoru hoteli zajeti in našteti vse, kar je v več kot štiridesetih letih svojega dela v GRS postoril za njeno nemoteno delo in razvoj. Pri tem nikoli ni rinil v nepotrebno organiziranost. Po zgledu svojega vzornika, prvega predsednika IKAR dr. Rudolfa Campella, je bil za čimbolj neposredno, vendar odgovorno delo. Ogreval se je za neodvisnost in popolno akcijsko samostojnost GRS, seveda pa se ni izogibal sodelovanju, kadar je bilo to potrebno in je obetalo hitrejše, lažje in boljše delo GRS oziroma prednost za ponesrečence.
Naš zapis bi bil seveda nepopoln, če bi v njem ne povedali nekaj besed še o Andreju – načelniku zdravniške podkomisije GRS. Omenil sem že, kako je zvesto sledil novostim ter jih uvajal v našo vsakdanjost. Dosledno je izvajal doktrine IKAR, med katerimi naj omenim problematiko padca in visenja v vrvi ter vprašanje podhladitve in omrzlin. Znano je, da ni ostal samo pri ugotovitvah, saj je že v šestdesetih letih v akciji postaje GRS Tržič s toplo infuzijo rešil življenje podhlajeni planinki na Kriški gori. Verjetno je bil to prvi uspešen poseg te vrste z rokami zdravnika GRS sploh. Veliko je razmišljal o izčrpanosti in s svojo zdravniško podkomisijo organiziral več strokovnih posvetov zdravnikov GRS v Sloveniji in Jugoslaviji, sicer pa je s kolegi tudi redno sodeloval in občasno z referati nastopal na mednarodnih posvetih zdravnikov GRS, ki jih je v Innsbrucku organizirala IKAR. Članstvo GRS se bo strinjalo z ugotovitvijo, da je kot načelnik zdravniške podkomisije GRS zahteval od slehernega reševalca čim večje znanje in kar najboljše obvladovanje veščin prve pomoči. Najbrž je tačas redek reševalec, ki si svoje »licence« prvega pomagalca ni priboril z zahtevnim izpitom pri strogem učitelju Andreju. Naj zapis o gorskem reševalcu in zdravniku dr. Andreju Robiču zaključim z besedo zahvale vseh reševalcev kot tudi tistih, ki jim je v gorah priskočil na pomoč in reševal njihova življenja. V svojih delih bo še dolgo živel v našem spominu.
Pavle Šegula
Planinski vestnik 1991/03
