28. marec 2000
V predvrhu Goličice
AC/DC: VI/M8- WI6+, 300 m
Dostop: Dostop vodi od cestarske bajte na trentarski strani Vršiča, nakaj časa po lovski poti, nato navzdol, prek Mlinarice in po snežiščih pod steno; 45 minut. Nekako sto metrov levo od vstopa je lažji, t.i. Levi slap.
Sestop: Od zaključka smeri še kakšnih petdeset metrov, potem prečimo v levo in se po žlebovih in grapah spustimo v veliko grapo pod Kanceljni, ki nas v dobri uri brez težav privede nazaj v vznožje stene.
Oprema v smeri: 5 svedrovcev, 1 klin, 5 sidrišč
Smer se nahaja v predvrhu Goličice (2108 m), nad dolino Mlinarice. V celotni, zelo strmi, skalni steni je ledeni žleb-kamin z nekaj visečimi svečami, pravzaprav edina razčlemba. Preden nam je: Matevžu Gradišku, Dejanu Miškoviču in meni, 18.03.2000 uspel končni vzpon smo, proti koncu februarja in v začetku marca v smeri prebili že dva cela dneva. Tu in tam smo si, za pozneje uredili kakšno varovanje, ki je v celotni smeri ostalo v obliki šestih klinov. Poleg teh je v smeri sedaj nameščenih tudi pet varovališč. Skalnih delov je malo, trikrat po deset metrov, smo pa v prvih dveh naleteli na kar zahtevno plezanje, (do A3+; noži, ptičji kljuni, alu-headi). Na koncu smo celotno smer preplezati prosto, kar je bil tudi naš prvoten namen in glavno vodilo našega dojemanja zimskega plezanja. Tudi nasploh, se z Matevžem poizkušava osredotočiti predvsem na podobne, daljše probleme, ki v gorah še čakajo na plezalce. Reševanje takih, kompleksnih izzivov pa seveda nikakor ne bo mogoče brez izdatnega nabiranja kilometrine, tudi v krajših »kombinacijah.«
Smer se začne še kar normalno, možnosti pa je več; M4 bolj po levi ali krušljiv M5 bolj po desni in 40 do 60 st. Že drugi raztežaj postreže nato z delikatno ozko svečico, ki se nadaljuje v obliki strmega slapu z tankim ledom, WI5, R. Matevž, ki je ta raztežaj plezal naprej, kljub uri in pol ubadanja z njim, ne želi dati višje ocene. Sledi prvi ključ smeri; previsni vstop v žleb-kamin, M8-. Do rdeče votline pod visečo svečo, ki je edina vidna z vršiške ceste vodita nato dva zelo dolga raztežaja požleda in ledu. Zlasti pri prvem gre, po mojem mnenju, za enega bolj nevarnih lednih raztežajev pri nas, WI6+, M6, RR. Pleza se po strmem, tu in tam prekinjenem požledu. Drugi je lažji, WI5, WI4. Sledi drugi ključ – kratek a delikaten raztežaj, kjer se dvakrat izmenjata led in skala, M8-. V nadaljevanju lahko plezamo prosto, (prav nam je prišel celo magnezij) ali ponovno z drytooling tehniko; 5+ oziroma M5+, čemur na koncu sledi še prestop v svečo, WI4/5. Smer se nadaljuje po še enem slapu v ozkem žlebu, WI4/5, nato pa si do vrha sledita še en do dva lažja raztežaja (40 do 50 st. enkrat 90 st.).
Vrvnih dolžin je devet do deset, višina smeri je 300 m, dolžina nanese skupaj še kar nekaj več, kompletna ocena pa je po kanadski lestvici: IV/6+, M8-. Ponavljalci bodo predvidoma potrebovali 10-12 h. Smer smo posvetili Dušanu Poleniku in Marku Čaru.
Prvi (M8-) raztežaj se začne zelo nerodno. Plezali smo ga najprej kar prosto, brez lednih orodij, ki smo jih uporabili šele, ko se je bilo možno iz opornega plezanja prestaviti bolj frontalno. Kar zapleteno menjavanje tehnik in manevrov na zelo kratkem odstavku. Pravi mali boulder problem, ki mu sledi ozek, kratek leden žleb do udobnega varovališča na začetku 100 metrov dolgega poševnega kamina. En klin! Drugi M8- raztežaj je čisto nasprotje prvemu. Tu se najprej pleza po navpični nerazčlenjeni plošči, kjer nas čakajo minimalne razčlembe za »drytooling.« Sledi prestop v led, ter nekaj metrov po njem, raztežaj pa se nato konča še z enim delikatnim prehodom čez gladko ploščo. Tu se, do majhne poličke spet pleza prosto, brez cepinov. Skupaj: trije klini.
Z Matevžem sva se v vodstvu menjavala. Dejan, ki je plezal kot tretji, pa si je po mojem mnenju vseeno nabral goro izkušenj, saj je v začetku letošnje zime šele prvič prijel za cepine. Smer sodi med tri ali štiri moje tehnično najzahtevnejše smeri splezane doma, je pa zaradi razporejenih težav tudi psihološko kar naporna. Ta hip je to verjetno sploh najtežja zimska smer pri nas.
Za foto dokumentacijo smo poskrbeli še kar dobro, kar nekaj materiala pa smo posneli tudi s kamero in krajši odlomek je tudi že na voljo. Začeli smo (zelo) zgodaj zjutraj, v temi in bili ob 22. uri že nazaj pri avtomobilu. Do dveh, oziroma do piva so nam ostale torej še štiri ure…
Grega Kresal
Opombe:
WI pomeni vodni led (watter ice); uporabljajo tudi AI (alpine ice), kar pomeni zbit sneg, ne pravi led.
Oznako R (Runout) dobe raztežaji s tankim ledom, če se znak podvoji (RR), je to poudarjeno: led je zelo tanek, v bistvu že bolj požled; te oznake se uporabljajo npr. tudi za nekatere slapove v začetku sezone, ko so še “tanki”. Tudi mnoge kombinirane (ocene M, od Mix) smeri so zajete v tem. Podobno je z oznakami X in XX za možnost porušitve (nestabilne viseče sveče, ipd.).
