Zasavski tednik, 22. oktober 1955
Predel, kjer leži danes Dardjeling, je bil še pred dobrimi sto leti prav redko naseljen in poln divjih zveri. Angleži so prvič prišli sem pred sto trideset leti. Vsaj tako sem bral na majhnem spomeniku sredi mesta. Takrat so s svojo ekspedicijo hoteli zaustaviti sovražnosti, ki so vladale med Nepalom in Sikkimom. Desetletja so trajali vpadi nepalskih vojakov na sikkimsko ozemlje in na ozemlje, ki je pripadalo pod Vzhodno Indijsko kampanjo. Angleži so znali napravit, red in, ko jih je Sikkim klical drugič, jim je maharadža v zahvalo poklonil Dardjeling oziroma ves ta gorski okraj. Takrat je bilo tu naselje s kakimi sto prebivalci. Kmalu po prevzemu oblast: pa je dotok novodošlecev narastel, zlasti iz Nepala, Butana in Sikkima, kjer so vladale v tem času še prav suženjske razmere. Ko pa so pričeli v bregovih nad Siligurijem saditi čaj, pa je priliv postal še večji. Toliko sem zvedel zgodovine o tem kraju in prej omenjenem spomeniku.
Imel pa sem srečo, da sem v Dardjelngu stanoval pri družini, katere gospodinja je bila doma iz Gontoka, glavnega mesta Sikkima. Poročena je bila za indijskega zdravnika in od nje sem o njeni ožji domovini zvedel še največ. Tudi ona je bila iz plemena Lepcha in čeprav je imela že skoraj štiri križe na svojih ramenih, je še vedno skrbno varovala svoje čare. Z živim zanimanjem je zasledovala gospodarski in kulturni napredek svoje razmeroma zaostale, ubožne in gorate domovine.
Sikkim leži med Nepalom m Bhutanom, Tibetom in Indijo ter obsega okrog 2700 kvadratnih milj, ima pa samo 130.000 prebivalcev. Domačini so tu Lepche, mnogo pa je tudi Nepalcev. Glavna vera je budizem, gorski prebivalci pa so tudi onimisti in časte razne duhove. Vse do leta 1950 je bil v okviru Indije s statutom kot ostale indijske pokrajine. Lela 1950 pa je bita podpisana pogodba, s katero je dežela dobila samostojnost glede na njen izredno pomemben zemljepisni položaj. V notranjem upravljanju uživa popolno avtonomijo. Indija je odgovorna samo za njegovo obrambo in si pridržuje pravico pošiljanja lastnih čet na njegovo ozemlje v primeru potrebe. Gradnja aerodromov, cest, pošt in podobnega je pravica same Indije.
V deželi vlada maharadža. Od teta 1953 dalje mu stoji ob strani državni svet. Indija je zastopana po svojem političnem predstavniku. Dežela nima železnic in tudi ceste so slabe. Le do Gantoka drži, cesta, spasobna za motorni promet. Lani so pričeli s sedemletnim gospodarskim načrtom, ki pa je že v začetku naletel na precejšnje težave, ker nimajo sposobnih kadrov oziroma dobrega administrativnega aparata. V glavnem lansira gospodarstvo Indija, ki gradi sedaj kakšnih 150 kilometrov strateško važnih cest, medtem ko si je država sama vzela za nalogo popraviti in vzdrževati vse dosedanje ceste, ki so zaradi gorskih hudournikov v prav slabem stanju. Gradijo tudi trgovsko cesto s katero bo preko do sedaj neprehodnih vrhov omogočena zveza s Tibetom. Indija je podarila za notranji in osebni promet sedemnajst vozil in končana so dela pri elektrifikaciji Gantoka. V zdravstvenem pogledu je v načrtu gradnja štirih bolnišnic, odprtje enega dispanzerja in štirih posvetovalnic za matere. Sedaj je v vsej državi samo ena bolnišnica, v glavnem mestu, s petdeset posteljami. Zdravstvena služba pa bo začela funkcionirati šele, ko se bo čez nekaj let vrnil s šolanja domači zdravniški kader, ki pa je po številu majhen.
Prebivalci dardjelinskega okraja so največ zaposleni na čajnih plantažah, ki so bolj v rokah Angležev in Angloindijcev kot pa samo Indijcev. Cene čaja so precej visoke in ga mnogo izvažajo v Anglijo, Ameriko, Kanado in Avstralijo. Petina vsega indijskega izvoza je čaj. Indija ga pridela nekaj manj kot Kitajska in je druga na svetu. Medtem ko daje Kitajska na trg zeleni čaj, daje Indija črnega, to je osušenega in fermentiranega. Čajne plantaže pa niso samo na severu, v dardjelinskem okraju in v Ansamu: videl sem jih tudi na jugu, v deželah MySore, Corg in Madras.
Toda, kakor so lastniki plantaž s cenami čaja zadovoljni, niso zadovoljni delavci na plantažah; za delovni dan dobijo približno 60 dinarjev naše vrednosti. Vsi dnevi v letu pa niso delovni, medtem ko morajo številne družine s povprečno deset otrok jesti vsak dan. Delavci, ki so sicer mirni ljudje — kakor vsi gorjanci pod Himalajo — so pa letos postali malo bolj glasni. Nič več niso dajali svojim gospodarjem dožnega spoštovanja, kakor so to delali leta in leta sami in pred njimi očetje in očetov očetje. Zahtevali so povišanje plač. Ko je prišel da za obiranje čaja, so delavci, namesto, da bi šli na delo, šli pred dvorce gospodarjev in terjali svoje pravice; najprej na lep, kasneje pa zaradi gluhih ušes, bolj na trd način. Gospodarji se niso ustrašili: poklicali so na plantaže tiste, ki delajo red in ta je bil kmalu vzpostavljen. Sicer smo tiste dni v drugi polovici junija slišali po dardjelinskih bregovih nekakšno streljanje; dobro uho je uganilo prav kmalu, da ni bilo iz lovskih pušk. Naslednjega dne se je pričelo obiranje čaja. Posredovalo je vlada in organizacije, nekoliko so popustili lastniki plantaž in kompromis je bil dosežen. Delavci so šli na delo, izostalo jih je le pet, a ti za vedno.
TENZING
Že takoj ob prihodu v Dardjeling sem vprašal našega gostitelja, če je dal v program obiskov tudi himalajski inštitut za plezanje, v katerem je Tenzing, zmagovalec Everesta, glavni predavatelj. Odgovoril mi je, da sedaj, ni sezona za plezanje, da prihajajo že monsuni, da je šola zaprta in da tako obisk inštituta avtomatično odpade. Na moje reagiranje, da me tu gori v glavnem zanimata samo dve stvari: Himalaja in pa Tenzing in da hočem na vsak način doseči to, da pride v program tudi obisk pri njemu, sem dobil zagotovilo, da bo prihodnje jutro skušal dohiti z njim telefonsko zvezo v inštitutu, v nasprotnem primeru pa, da bo sam stopil na njegov dom in organiziral sprejem. Ko smo se drugega dne srečali, mi je že sporočil dan in kraj obiska. Tenzinga je dobil v inštitutu, kamor je prišel kljub počitnicam po opravkih; vesel bo srečanja in čakal nas bo v soboto dopoldne na svojem stanovanju.
Stanuje na koncu Dardjelinga, blizu železniške postaje, v lepi, enonadstropni hiši na bregu, kamor drže s ceste dolge stopnice. Cesta se imenuje Toong Soong Busty. Na ograji ob vhodu je velika cementirana plošča, na kateri je v obliki grba vklesan Everest, obdan z obeh strmi s cepinom, pod njim pa datum njegovega zavzetja. Tabla na sami hiši pa pove, da so tu prostori kluba »himalajskih šerpasov«.
Na verandi pred hišo nas je že čakal, natanko ob napovedanem času, srednje visok, bolj suh, a žilav človek kakih štirideset let, črnih kratkih las, mongolskega iz gleda, nasmejanih lic, oblečen v dolge irhovke in kratek zimski jopič. Bil je Tenzing, s polnim imenom Tenzing Norkey.
Po prijaznem stisku rok in predstavljanju nas je povabil v sprejemnico. Komaj smo dobro sedli, že sem dobil vtis, da je ta človek čudovito skromen in izredne prijazen in da bi lahko bil poznan po svetu prav tako zaradi svoje skromnosti, kot pa je zaradi svojih junaških podvigov. Kolikim bi stopila v glavo slava, ki je je danes deležen on; knjige pišejo o njem, ves svet ga pozna in vendar je še vseeno tak, kakršen je bil v mladosti v svojem rojstnem kroju Thame, o vzhodnem Nepalu, tik ob tibetanski meji. Kmalu je prišla tudi njegova žena, dobrodušna, precej debela in nizka ženica, oblečena v živopisno tibetansko krilo. Obeh njegovih hčerk Nima in Pempen pa ni bilo doma; bili sta v šoli. Obiskujeta nepalsko gimnazijo v mestu. V hiši smo srečali še enega dekleta, brhkega, kakih 21 let starega. Bila je Tenzingova sestra. Starejša sestra pa mu je pred tremi tedni umrla in vsa hiša je bila še v dobi žalovanja.
Materinski jezik Tenzinga je nepalščina, bolje rečeno šerpaščina. Govori tudi angleško, vendar teže, zato smo se pa sporazumeli še hitreje in bolje kot z marsikaterim Indijcem, kajti tudi naša angleščino je potrebovala ortopeda. Njegova žena pa zna samo svoj šerpaski jezik in pa hinduu. Angleščina ji ne gre. Zato se je kmalu umaknila v kuhinjo, češ da gre pripravljat čaj. Mimogrede povedano, besedo čaj je prva, ki sem se je na učil v hindu jeziku. Skoraj vsi severnoindijski jeziki, pa tudi nepalščina, imajo za to prijetno rastlino isti izraz kot mi. Beseda sama pa — mislim — je kitajskega izvora in ne iz sanskrta.
Pogovor med nami se je razvijal domače kakor med starimi znanci. Vprašanja so padala križem, vendar več od gostov kot pa gostitelja.
Tenzing je pripovedoval, v kolikih ekspedicijah je že bil, da je maja 1952 šel s švicarsko ekspedicijo, ki jo je vodil Raymond Lambert na Everest, a so se kakšnih 300 metrov pod vrhom morali obrniti, ker je nastalo slabo vreme; propadla je tudi ekspedicija istega sestava v oktobru 1952. leta. Za ta svoj podvig je dobil od nepalske vlade prvo visoko odlikovanje Nepal-Pratap-Bardhak. Njegove sanje, priti na najvišji vrh sveta, pa so se uresničile šele prihodnje leto z ekspedicijo, ki jo je vodil polkovnik Hunt. Slava Tenzinga je šele takrat postala popolna; sledila so odlikovanja, prihajala so priznanja s celega sveta. Danes je član angleškega, švicarskega in nešteto drugih alpinskih društev in klubov kakor tudi himalajskega kluba in predsednik društva »himalajskih Šerpasov«.
Konec septembra ali pa v začetku oktobra pojde na povabilo Japonskega alpinskega kluba v Tokiu plezat na Fujijamo; pravi, da gre rad, saj so Japonci odlični in vztrajni plezalci.
Zaradi smrti svoje sestre je moral odložiti potovanje v Ameriko, kamor ga vabi avtor njegove biografije Romsey Ulman. Pravzaprav sta knjiga napisala Douglas in dr. Houston, oba stara plezalca. Slednji je vodil leta 1953 ameriško ekspedicijo na Mount Godwin-Austen. Ullman je knjigo samo kompletiral s Tenzingovirm izjavami, kajti čeprav zna govoriti več jezikov, pisati v njih ne more. Ullman pa je priznan ameriški pisatelj in vnet alpinist. Knjiga bo vsak čas na trgu. Kakor so mu sporočili, je zanimanje zanjo velikansko. V načrtu je tudi, da se knjiga prevede tudi v razne indijske jezike. Od Založnika Harrapa je že dobil prvi izvod knjige, vezane v krasno usnje. Podaril jo je dr. Royu, predsedniku zahodno-bengalske vlade v znamenje hvaležnosti za izredno pomoč in razumevanje, ki ga kaže za potrebe šerpasov in za plezanje na Himalajo sploh. Trenutno se ne počuti dobro in zdravniki mu svetujejo počitek, ki pa do njega težko pride. Njegova žena je zatrjevala, da je še najbolj zdrav v gorah. Kadar se vrne s kakšne ekspedicije, se mu zdravje popravi in se zredi. Še srečanje s člani raznih ekspedicij ga poživi. Žal mu je le, da je v svoji službi v inštitutu toliko zavzet, da ne more hoditi »v hribe« kot nekoč.
Ko smo popili čaj — bil je pripravljen na tibetanski način z maslom, na srečo pa brez čebule, ki jo Tibetanci dodajajo radi tej priljubljeni pijači in smo s Tenzingovo ženo pokadili še cigareto, sam Tenzing kot pravi alpinist ne kadi — smo šli v pritličje, kjer je v mali sobici urejen Tenzingov muzej. Tu so po stenah obešena razna odlikovanja, diplome in slike, po mizah pa razstavljena plezalna oprava iz raznih ekspedicij in pa darovi številnih alpinskih društev. Tu je cepin, darilo Švicarjev, smučke iz Francije plezalna vrv iz Japonske in podobno. Na naše vprašanje, če je med plezalno opravo tudi ona z Everesta, je odgovoril, da ne. Ljudje, ki so ga obiskovali, so se največ zadrževali pri njej. Vsak je hotel imeti kak spominček z najvišje gore sveta in, da bi jo očuval pred popolnim uničenjem, jo je prenesel v inštitut. Na mizi je tudi spominska knjiga, kjer se vanjo vpisujejo vsi obiskovalci Tenzingovega doma. Letošnji obisk pa je bil izražen že s tremi številkami.
Glede letošnjih ekspedicij na Himalajo je še povedal, da je zelo vesel, da se je dr. Evansu posrečilo zavzeti Kanchenjungo, saj je Evans njegov star planinski prijatelj. Skupaj sta bile na ekspediciji na Everestu. Šteje ga za pravega Šerpasa, saj je več let živel v Solo Kumbu in govori odlično šerpasko. Tudi sam je mislil iti na Kanchenjungo z moštvom, sestavljenim iz samih Šerpasov. Sedaj pa bo moral izbrati kak drug vrh.
Za francosko ekspedicijo na Makalu pa je mnenja, da je opravila še težje delo in da je to ena izmed redkih, pri kateri se je toliko ljudi povzpelo na vrh, vsega skupaj petnajst, med njimi dosti šerpasov.
Čeprav se nam ni nikamor mudilo, ga nismo hoteli več zadrževati in mučiti z vprašanji. Poslovili smo se in obljubili njegovi ženi, da se popoldne zanesljivo udeležimo čajanke, ki jo je ona priredila na svojem domu o čast obeh ekspedicij, francoske in angleške, katerih člani so se te dni mudili v Dardjelingu.
Oglasili smo se še v prostorih »Društva himalajskih šerpasov«, kjer nas je prijazno sprejel službujoči uradnik, mlad Indijec, ki je znal odlično angleški jezik in dal nekoliko podatkov iz delovanja društvenih članov.
Letos je bilo v himalajskih gorah precej živahno. Poleg angleške ekspedicije na Kanchenjungo in francoske na Makalu je bila uspešna tudi švicarska, ki jo je vodil Lambert v Himal gorovju. Dosegla je 7600 m visok vrh m mu dala ime »Bela kupola«.
Skupno s posameznimi člani ekspedicije so priplezali na vrh tudi trije Šerpam, med njimi Tenzingov svak Mimm, ki je bil Šerpate. Zaradi velikega plazu, ki se je odtrgal pri taborišču št. 3, je bila vsa ekspedicija v smrtni nevarnosti. Zahvala gre hladnokrvnosti šerpasov, da ni bilo smrtnih žrtev. Pokazal je pismo, ki ga je naslovil na društvo Lambert, ki se zahvaljuje za izredno pomoč, izkazano od Šerpasov.
V mesecu maju pa je prva ekspedicija, sestavljena iz samih žensk, treh Škotinj, priplezala na 7300 m visok vrh v Jugaj grebenih in ga menovala po Šerpasu Mingma Gyalgenu, ki je bil sirdar med Šerpasi, »Gyalgen Peak«. To je prvi vrh v Himalaji, ki nosi ime Šerpasa in so vsi na to zelo ponosni.
Zaradi slabega vremena pa se se morala vrniti švicarsko-nemška ekspedicija na 8167 m visok Dhaulagiri ali »belo goro«. Ta vrh naskakujejo že nekaj let. Prve poskuse so napravili l. 1950 Francozi, ki so prišli le 5500 m visoko. Tudi Švicarjem je l. 1953 spodletelo zaradi velikanskih snežnih plazov in metežev. Nič več sreče ni imela lansko leto argentinska ekspedicija, jo je vodij Ibanez. Letošnja je značilna po tem, da je bila izključno vegetarijanska. S seboj so imeli samo suho hrano pripravljeno v švicarskih tovarnah za konzerve, brez kakršnega koli mesa. O tem poskusu je dal svoje mnenje tudi Tenzing, češ, da so take ekspedicije cenejše glede na manjši obseg hrane oziroma lažji transport.
Nesreča pa se je pripetila tudi kenijski ekspediciji v zahodni Himalaji; njen vodja si je sredi poti zlomil nogo in je pri prenosu v dolino umrl zaradi embolije. Ostali so odnehali od nadaljnjega plezanja.
Poleg teh ekspedicij pa so bile še druge, ki so raziskovali teren v srednjih višinah. Profesor Moni iz St. Jon kolegija v Agri je vodil entomološko ekspedicijo, ki ni končala predpisane ture, je pa zbrala velike kolekcijo insektov. Tudi štiričlanska skupina indijskih geologov je bila tri mesece na terenu o Himalaji.
Uradnik mi je pripovedoval še o nekaterih drugih ekspedicijah, vendar si vseh nisem mogel zapisati. Ura je bila poldne in smo se že iz vljudnosti morali posloviti.
Natanko ob štirih popoldne smo bili ponovno na vratih gostoljubne Tenzingove hiše. Nekaj gostov je bilo že pred nami in Tenzing nas je spoznaval z njimi. Tu je bil Jean Franco, vodja ekspedicije na Makalu, star približno 40 let, referent za telesno vzgojo pri francoski vladi, doktor Lapras, zdravnik iz te ekspedicije; visoko v gorah je opravil operacijo vnetega slepiča pri nekem šerpasu. Kot tretji od te družbe je bil Leroux, ki je prav tako dosegel vrh. Vsi ostali člani so bili že v Kalkuti. Ti pa so prišli semkaj, da se pozdravijo s Tenzingom, ki se mu zahvalijo za čestitke, ki so jih prve prejeli od njega.
Tu sem spoznal tudi Tenzingovega sorodnika Dawo, po rodu iz doline Kumbu, daleč v Nepalu. Bij je sirdar na ekspediciji na Kanchenjungo in dr. Evans ga bo vzel za nekaj časa v London, skupaj s svojim osebnim šerpasom Changjup Aya. V družbi šerpasov so bili še Mimm, Tenzlngov svak, in Hills Tenzing, njegov bratranec. Slednji je prišel kot plačani angleški vojak iz Malaje na dopust domov in se pridružil ekspediciji. Bilo je še več šerpasov, samih mladih fantov med 18 in 20 let.
(nadaljevanje sledi)
