Dovje, avgusta 1941
Potočnikovi gospodinji na Dovjem je Bog naložil že šesti križ na rame, toda kljub temu je še vedno zdrava, živahna in vesela. Prav rada se pošali. Pripovedovati zna pa tako zanimivo, da bi jo človek ure in ure poslušal. In ko izveš za vse bridkosti, ki jih je že morala pretrpeti, se ti naenkrat zazdi kakor velika uganka. Le kako je mogla po vsem tem ohraniti toliko dobre volje in živahnosti, s katero prekosi marsikatero mlado dekle?
Vročega poletnega popoldneva sva korakali nad dovško vasjo planinskim pašnikom nasproti. Bilo je soparno in nekaj težkih oblakov se je trgalo iznad Borovelj proti sivemu očaku Triglavu. Moji spremljevalki ni bilo videti prevroče. Hitro je stopala po robati poti. Tako živahne je še nikoli nisem videla. Le včasih se je za trenutek ustavila, pogledala proti Triglavu in rekla: »Poglejte triglavske peči. Človeka kar mikajo. Da, še letos morava z možem na Triglav. Najrajši bi šla kar zdaj!«
»Ali si upate gor?«
Zavriskala je in tako dala duška svojim čustvom. Potem pa je spet pripovedovala, kako jo je vsako jutro osrečeval pogled na triglavske gore. Narava ji je dajala vedno novih moči. Oblaki nad nama so se čimdalje bolj gostili, votlo je začelo grmeti. Od gore v goro je odmevalo grmenje, da je človeka kar strah spreletaval.
»Nič se ne bojte. Pri nas nikoli strela ne udari v človeka ali v hišo. Veseli bodite! Tako lepe ure bova danes preživeli, da jih boste pomnili vse žive dni. Seveda pa morava hitreje stopiti, tudi ni treba več vsake jagode obrati, ki jo vidite, če ne, naju bo dež napral!«
Okrog Bele peči je prijetno cingljalo. Zdaj se je začul glas pastirja, zdaj spet meketanje ovc, zdaj petje ptičk, potlej pa so vsi glasovi zamrli v votlem grmenju. Tu in tam sva srečali človeka, ki se je urnih korakov vračal z gore v dolino. Potočnikova mama se je kar naprej ozirala v črne oblake. Stopala je tako hitro, da sem jo komaj dohajala.
»Kar na-Brolhovih Ravneh se bova ustavili. Na senik bova zlezli in tam počakali, kdaj se bo iztreskalo in izgrmelo!« je še rekla, potem pa je za nekaj časa utihnila.
Pojedina v planšarski koči
Prve debele deževne kaplje so že padale, ko sva prišli do Brolhovih Ravni. Hitro sva zlezli v senik. Zarili sva se v seno in tiho zadovoljstvo naju je obšlo.
»Kar tukaj bi ostala čez noč, tako dobro se počutim. Če je človek pod streho, je res čudovito lepo v planinah, kadar divja vihar!« sem nagovorila tovarišico.
»Ne, odšli bova v dolino. Zvečer bo nebo jasno kakor ribje oko. Zvečer bo silno lepo; ljudje, živali in narava se bodo Bogu zahvaljevali. Mir po viharju je nekaj najlepšega !«
Tako je govorila Potočnikova mama, medtem pa že odvezovala nahrbtnik. Zadišalo je iz njega. Najprej mi je ponudila kozarček brinjevca, potem pa je položila predme nekaj velikih kosov prekajenega svinjskega mesa in velik kos rženega kruha.
»Sedaj se pa do mile volje najejte. Preden bova prišli do ovčarske koče mojega nečaka, boste že spet lačni. V planinah je človek kar naprej lačen!«
Nisem se branila dobrega prigrizka. Meso je res nenavadno teknilo, kruh je bil izvrsten. Še vedno je močno grmelo. Gledala sem v gore, zatemnjene od oblakov in dežja in premišljevala, koliko viharjev so že prestale, pa so ostale vendar trdne, neomajane …
»Poglejte, kako smo ljudje podobni naravi. Tudi nas bijejo boji, viharji, kako strašno včasih trpimo! Toda trdni pa ne znamo biti. V trpljenju pozabljamo, da tudi za viharjem v naših dušah posije sonce tako čudovito lepo. Nobeno trpljenje in nobeno gorje ni na svetu večno. Učimo se vendar od narave živeti!« je modro razlagala svoj življenjski nauk Potočnikova mama.
Utihnili sva, pogreznjeni vsaka v svoje misli. Nad Belo pečjo se je nebo počasi začelo jasniti. Nevidna reka je odgrinjala temne zavese tudi okrog Triglava, ki je čudovito zažarel v večernem soncu.
Sproščeni, lahkih src sva zapustili ljubko planinsko stajo in odšli dalje.
Pomenek s Skrabljejevim Janezom
Skrabljejev Janez je na stežaj odprl vrata ograje in naju prijazno pozdravil: »No, glej jih, glej. Le kam bi to zapisal, da sta me obiskali!«
Potočnikova mama si je ogledala svojega nečaka od nog do glave in odločno ukazala: »Takoj se pojdi preobleč! Moker si kakor poparjena miš. Jaz ti bom čaja skuhala, da se ne prehladiš!«
»Mi pastirji se sploh nikoli ne prehladimo! Navajeni smo vsega, ne škoduje nam ničesar!«
Kljub temu se ni upiral tetinemu nasvetu. Le kdo bi si upal upirati Potočnikovi mami.
Čez nekaj minut je že prijazno prasketalo na ognjišču v ovčarskem stanu. Janez in moja spremljevalka sta imela polne roke dela, jaz pa sem pasla radovednost po koči. V vsak kotiček bi rada vtaknila svoj nos. Posebno pozornost mi je vzbudila postelja, ki je visela pod stropom. Nič manj me ni zanimal kotel, ki je v koči pripravljen za izdelovanje sira. Še in še bi pasla radovednost in stavljala številna vprašanja, ko me ne bi Potočnikova mama opozorila, naj grem gledat za kočo, kjer molze ovce pastir Janez.
Zunaj koče mi je obstal pogled v dolini. Vasici Dovje in Mojstrana sta čepeli tam spodaj pod strmimi velikani. V dolini je bil že polmrak, vrhovi gora pa so bili še vedno ožarjeni od sonca.
»Ovčar Janez, vi ste pa res tu kot kakšen kralj. Kar zavidam vas!«
Skrabljejev Janez se je zasmejal na ves glas, potem pa dejal: »No, prav nič nam ni hudega. Včasih me je bilo sram, da sem pastir, ko pa pravijo, da je za pastirja samo kdor ni za drugo rabo … Vabilo me je ven v svet in silno sem hrepenel po njem. Nekajkrat sem se dal zapeljati, pa sem vedno želel nazaj. Zdaj pa prav ničesar ne pogrešam. Posebno sedaj sem srečen tu pri svojih ovčicah. Skoraj ne vem za vojno vihro, ki divja po svetu. Ljudje po mestih so zdaj drug drugemu v napotje. Jaz pa nisem nikomur napoti, med menoj in ovcami ni sovraštva. Ničesar mi ne manjka. Sira imam in skute, pa še kruha in koruznih žgancev na pretek. Pa tudi denarnica ni nikoli prazna. Nam pastirjem se nikoli ne godi predobro, izobilja ne poznamo, toda preslabo nam pa tudi nikoli ni. Da je le zdravje in dobra volja!«
Ogledala sem si nato okolico koče in globoko vdihavala sveži planinski zrak. Potlej pa se je oko zazrlo daleč, daleč po dolini v širna mesta. Glasen vrisk me je zdramil iz neprijetnih misli. Ovčar Janez je pomolzel zadnjo ovco. Z druge planine mu je odgovoril tovariš-pastir, potlej pa se tudi Potočnikova mama ni mogla premagati, da ne bi zavriskala.
Kadar ovčar Janez siri
Ko sem vstopila spet v kočo, je gorelo na obeh ognjiščih. Potočnikova mama je zakurila tudi pod kotlom, da bo Janez hitreje mleko zasiril. Prijetno je prasketalo po bajti, kotel je bil skoraj do roba poln mleka. Drva so bila dobro presušena, zato je živahno gorelo in mleko se je kmalu precej ogrelo. Janez je vrgel v kotel malo širša in v kotlu se je začela zbirati zajetna kepa. Čez nekaj minut je že pobiral iz kotla sir in ga važno polagal v pripravljeno posodo. Goste koščke, ki so plavali po sirotki, je dal v drugo posodo. Potočnikova teta si je ročno pristavila stol k drugi posodi. Skuto je malo posolila, potlej pa mi je ponudila žlico in rekla: »Jejte skuto, prilegla se vam bo, saj ste gotovo lačni. Potem pa bova zalili s sirotko!«
Jedli sva, kakor da bi že več dni ne imeli ničesar v ustih. Janez pa je imel še vedno zadrego s sirom.
»Sedaj bo pa treba kar hitro na pot!« je odločila Potočnikova mama.
»Brž spravite svoje brkljarije, noč je že zunaj!«
Skrabljejev Janez je pravkar končal svoje delo. Slišal je teto. »Teta, korajžni ste, a glavo stavim, da bi vas bilo strah, če bi vidve sami šli v dolino. Toliko pa že ve tudi planinski pastir, kaj se spodobi in da žensk ne sme pustiti samih v taki temi na pot v dolino!«
Ogrnil si je plašč preko širokih pleč in zaklenil bajto. Ključ je stisnil nekam pred hišo, pogledal, če so vse ovce na varnem in zapustili smo prijazni ovčarski stan. Nebo je bilo jasno kakor ribje oko. Potočnikova mama je prav prerokovala. Tisoče zvezd je bilo prižganih na ozko razpetem nebu med Karavankami in Triglavom.
Slovenski dom, 19. avgust 1941
