NAŠ STIK
September 2002: Na Matkovo Kopo ni enostavnega pristopa, steze nanjo namreč ni …
PLANINARJENJE
Jesen je nepreklicno prišla. Čas, ko se hribi “umirijo”. Hrupnih množic bo na “promenadnih” poteh vedno manj. Zdi se, da si tudi narava takrat odpočije. Letos me je pot zanesla na zanimiv gorski hrbet med dolinama Matkov kot in Belsko Kočno. Posledica tega je bila, da mi je prej le bežno poznan gorski kotiček postal kraj stalne navezanosti in velikega občudovanja. In kaj je tam tako zanimivega? Pravzaprav nič tako posebnega. Le da se v tistem odročnem samotnem svetu človek počuti tako umirjenega in povezanega z naravo. Nekaj podobnega sem doživel samo še v divjini trentskih gora.
Hrbet poteka v smeri sever – jug, po njem teče državna meja z Avstrijo, višina pa narašča proti jugu. Na severni strani se začne z mejnim prehodom Pavličev vrh (1339 m, bolj je v uporabi ime Pavličevo sedlo, kar pa je napačno), sledijo Pavličeve stene (1653 m), te so na naši strani gozdnate, na avstrijsko stran pa prepadajo z gladko steno, Lesnikovo sedlo (1521 m), Jerebičje (1761 m), ki ga domačini imenujejo raje Matkov Grintovec, Matkovo sedlo (1623 m, tega imena domačini sploh ne uporabljajo), Matkov Grintovec (1700 m, tudi tega ne poznajo), Jevševec (1730 m, za to ni najbolj jasno ali je vrh ali sedlo), Matkova kopa (1957 m), Krničko sedlo (1803 m), Krnička gora (2061 m), greben pa se končuje z Mrzlo goro. V hrbtu najbolj izstopata najvišja vrhova.
Opisov poti tega območja (še) ni, zato ni druge, kot vzeti pot pod noge, nujna spremljevalca sta kompas in zemljevid. Najbolje si je teren ogledati iz dolin, torej iz Matkovega kota in avstrijske Belske Kočne. Veliko lahko vidimo tudi z makadamske ceste, ki vodi iz Matkovega kota mimo domačij Matk in Perk do glavne ceste. Ta je bila v letu 2001 temeljito obnovljena (asfaltirana), prav tako na avstrijski strani. V okolici je veliko turističnih kmetij (smerokazi in kažipoti so odlični), tako da prenočišče v tem okolju ni problematično. Obisk kmetije Matk mi je dal vedeti, da domačini ne vidijo prav radi, da bi to območje postalo izletniško bolj zanimivo. Da pa so zelo prijazni, sem se prepričal sam, saj so me povabili na večerjo, čeprav smo se prvič srečali. To pri nas sicer redko doživiš …
Najlažje dostopni del grebena so Pavličeve stene in Jerebičje. Vrh dosežemo tako z avstrijske kot naše strani. Na Lesnikovo sedlo, na severni strani, pridemo po makadamski cesti z obeh strani meje, z naše po gozdni cesti, ki vodi od Matka. S sedla sledimo zanimivemu grebenu, ki postane višje precej razgleden. Greben je zgoraj valovit, tako da moramo na pravi vrh kar ’čakati’. Matkova kopa se naenkrat pojavi pred nami. Šele tu vidimo, da ta vrh res ni od muh! Matkovo Kopo in sosednjo Krničko goro lahko namreč brez težav proglasimo za dva najtežje dostopna vrhova Savinjskih Alp! Na Jerebičje se da priti tudi z južne strani, z Matkovega sedla. Do tja vodi od Matka divja pastirska sezica. Začetek poti je skrit ob gozdni cesti, ko pa jo najdemo, kar gre. Že ta stezica nam odkrije silno odročnost teh krajev. Na sedlu je stara zapuščena koliba, saj so nekdaj tu pasli.
Naš naslednji cilj pa sta glavna vrhova! Na Matkovo Kopo ni enostavnega pristopa, steze nanjo namreč ni. Obstajajo tri zaraščene stezice, ki vodijo do Matkove Krnice pod Matkovo Kopo, kjer je bila včasih Matkova planina: zgornja, srednja in spodnja. Vse zahtevajo znanje izurjenega stezosledca. Matkova krnica je prostrana travnata dolinica med vrhovoma, kjer poleti še pasejo. Če pride tja drobnica, pridemo tudi mi! Spet je najtrši oreh začetek poti. Tako kot ponavadi pri pastirskih in lovskih poteh je začetek skrit. Spodnja pot se začne prav v dolini Matkovega kota. Vodi nas zložno prečno navzgor, čez podrto grapo in še naprej prav pod Krnico. Tam zavije navzgor, gre čez naporen grušč nad katerim stopimo v idilično travnato dolinico. Pot (bolje pristop) na Matkovo kopo bomo našli z južne strani. Tehnične težave sicer niso nikjer pretirane, vendar je celotna tura orientacijsko in po naporih izredno zapletena ter zato primerna le za zelo izurjene. Z vrha se nam v vsej lepoti odkrije Matkovo kraljestvo.
Pot pa nas vodi dalje. Z vrha sestopimo nazaj v Krnico. Od tam se vzpnemo na ostro škrbino pod Krničko goro, kjer pogledamo globoko v Belsko Kočno. Do ostrega skalnega grebena nas čaka krajši zahtevnejši del, ki ga moramo preplezati (II, 30 metrov). Do vrha je potem ena sama pesem grebenskega pohajkovanja. Pred nami je kraljica skupine, Mrzla gora. Vendar, čaka nas še naporen sestop do kotanje Latvica, kjer je markirana pot. Po grebenu nadaljujemo do škrbinice, od koder sestopimo na južno stran. Do markirane poti moramo prečiti sitno gladko in ’pošodrano’ grapo. Sestop skozi Matkov kot je prav tako naporen, saj je nasršen z vrsto klini in jeklenicami. Ob poti nas pozdravi še naravna znamenitost Matkov škaf (ki jeseni izgine). Tako, obhodili smo del teh skritih krajev, ki smo jih poskusili bolj na hitro spoznati. Prav gotovo nam imajo še kaj zanimivega pokazati. Pa o tem kdaj drugič. Za konec le še cvetka: še vedno v Matkovem kotu leži tako moteča ti. ’raketa’ – gre za ostanke mehanizacije ’podjetnikov’, ki so pred leti od tu vozili pesek …
Vladimir Habjan