Neobičajen voden sprehod po prelepi Dolini Glinščice
Primorski dnevnik, 4. september 1990

Kraška planota, ki kot veriga zapira Trst, se na območju dolinskega Brega pretrga; nad Boljuncem se odpira čudovita soteska istoimenske reke Glinščice, za domačine Klinšca.
Dolina Glinščice se pravzaprav začenja takoj za boljunskim trgom – gorico ter se nato med hribi Sv. Mihael (230 metrov) in Stena (440 m) na levi ter Grižo (455 m) na desni strani, za kakih 2550 metrov vije do Botača, kjer se cepi v dva krajša dela, ki se končujeta na jugoslovanskemu ozemlju. Gre za sicer majhen, a nedotaknjen naravni biser, ki ga naši ljudje vse premalo poznajo in cenijo, čeprav je od Trsta oddaljen le nekaj kilometrov. Ostra skalnata pobočja, ki močno spominjajo na ameriške canyone, bogata flora in favna, pa tudi številni zgodovinski spomeniki, zlahka navdušijo vsakega obiskovalca.
Na svoj račun lahko upravičeno pride tudi športnik, saj je Dolina Glinščice od nekdaj poznana kot pravcata telovadnica na prostem. Zaznamovane steze, številne kraške jame, dolgi skalnati obronki in prozorni rečni tolmunčki ustvarjajo zelo dobre pogoje za planinstvo, jamarstvo, alpinizem in celo kopanje. Prepovedana pa je vožnja z gorskim kolesom. Med podrobnejšim opisom soteske bomo bili sproti pozorni predvsem na te možnosti.
Kot izhodišče vzemimo Boljunec (nadmorska višina 71 m). Od vaškega trga bomo počasi prodirali v sotesko in se naposled ustavili v Botaču (185 m).
Po prvih 600 metrih od gorice do Gornjega konca, zadnjega predela vasi, je speljana asfaltirana cesta, po kateri je prepovedano voziti v prazničnih in predprazničnih dneh. Gre za razmeroma nezanimivo področje prehodnega značaja. V Gornjemu koncu se na nadmorski višini 80 metrov nahaja najnižje italijansko gorsko zavetišče, zidana koča Premuda. V tej so pred kratkim člani tržaškega CAI ponovno odprli gostišče za izletnike in alpiniste. Tu se na desni strani reke pričenja glavna in najkrajša steza, ki pelje proti Botaču. Izletnik lahko doseže odmaknjeno vasico že po 40 – minutni počasni hoji.
Iz glavne steze se v določenih točkah odcepijo manjše steze, ki ponujajo zanimive sprehode, zlasti na pobočju Griže.

Pod glavno potjo poteka zelo sugestivna obrečna steza, ki je ponekod nekoliko bolj zahtevna, a omogoča dostop do raznovrstnih tolmunčkov, ki jih je ustvarila voda. Domačini jim pravijo “viri” in nosijo stara ledinska imena, ki odgovarjajo njihovi obliki. Virov je okrog 12, večjih ali manjših dimenzij. Največji je “Ta večji sup’t”, pod slikovitim slapom. Nekateri “viri” so mrzlejši od drugih, v kolikor vsebujejo studence.
Rečna struga predstavlja naravni habitat za številne rake, tipične sive ribice in majhne vodne drsalce, “Šuštarje”. Med domačini je bilo vedno priljubljeno pobiranje in uživanje rakov, ki je sedaj prepovedano. Pred nekaj leti so se v Glinščici pojavile tudi sicer redke postrvi. Težko pa je dobiti nekdaj številne jegulje. Na vsak način ne moremo govoriti o možnosti športnega ribolova.
Prvi in najhitreje dostopni “vir”, katerega obiskujejo zlasti Tržačani, je “Lopatnik”, ki je dobro viden tudi z glavne poti. Kmalu za njim opravi reka daljši zavoj, na koncu katerega naletimo na bogati studenec – “Izvirek”. Iz njega priteka na dan ledeno mrzla voda tudi v poletnih mesecih, ko obširne dele struge zajame suša.
Rečna pot se v najožjem delu soteske pretrga. Prehod je možen le s krajšim plezanjem ali – poleti – s plavanjem preko serije čudovitih tolmunčkov, od “Struge” do “Zagojzde”, katere obdajajo in celo pokrivajo skalnati oboki. Kopanje v razmeroma mrzlih vodah Glinščice je zelo prijetno.
Pot ob reki postane nato zopet prehodna. Med vrbami in drugimi listavci, ki obdajajo rečno strugo, je na levi strani razvidna manjša jama, iz katere izvira voda, ki priteka v strugo. Ta znameniti kraški pojav je v še večji obliki razviden Na Jami, tik za Boljuncem.
Pred “Ta večjim suptom” je treba zopet skočiti v vodo. Pod slapom se obrečna pot ustavi, a preko stezice lahko po strmemu desnemu pobočju kmalu dosežemo glavno pot, ki vodi v Botač.
Najboljše bo, da se za obrečno stezo odločimo takoj za Gornjim Koncem, do nje pa lahko pridemo tudi pozneje, v kolikor so povezave z glavno potjo številne.
Na vsak način bodimo na začetku glavne poti pozorni na dobro ohranjene ostanke rimskega vodovoda, ki je bil speljan do Trsta. Na levi strani steze so kmalu razvidni globlji jarki, ostanki strug, ki so usmerjale vodo na mlinska kolesa, katerih je bilo nekoč ob Glinščici res veliko. Ob lesenemu mostičku, preko katerega lahko najprej dosežemo obrečno stezo, so opazne ruševine prvega mlina, a na te naletimo tudi pred Botačem.
Kakih 300 metrov od začetka glavne steze, ko za sabo že pustimo leseni mostiček in prvi “vir” “Lopatnik”, se znajdemo v širšemu listnatemu gozdiču, v katerem prevladujejo črni gabri in jeseni. Le – tu se nam ponujata dve zanimivi možnosti, saj se na desni strani odcepita dve stezi, ki se potem malo pod vrhom Griže združita in peljeta do Botača. Zaradi večje preglednosti označimo prvo z A, drugo pa z B. Steza A se vije po golem in kamnitem pobočju Griže, sredi katerega planinec po nekajminutni hoji navkreber nenadoma opazi nekaj manjših topolov. Za njimi pa ga čaka pravo presenečenje, saj se na višini 298 metrov nahaja studenec Bukovec, ki nikdar ne usahne; pojav je skorajda edinstven. Iz Bukovca lahko po vijugasti stezi kmalu dosežemo t. i. Burjino sedlo, iz katerega se odpira prekrasen razgled na Glinščico, a tudi na večji del tržaškega zaliva. Edini problem predstavlja burja, ki tu dosega nenavadno moč. Panoramska steza je speljana po ravnemu travnatemu pobočju. Kakih sto metrov proti državni meji so še dobro ohranjeni nasipi nekdanjega gradišča.
Steza gre mimo serije skalnatih obronkov in vodi do obširnega borovega gozda, ki se nadaljuje do Doline in še dlje. Steza nato zavije stran od doline Glinščice in se konča pri razgledni točki nad Krogljami, od koder po kolovozu lahko pridemo do Doline.

“Potepanje” po soteski bomo nadaljevali po stezi A, ki se z vrha Griže pričenja počasi spuščati. Iz pustih apnenčastih prodov preidemo na široko sedlo “Sj’la”, zaraščeno s košatimi hrasti. Tu so nekoč domačini redno opravljali sečnjo. Od tod do Botača je kakih 20 minut hoje; steza je strma in spolzka in je ne svetujemo v obratni smeri. Tik pred tem sedlom Se na stezo A priključi pot B.
Steza B je speljana po dnu ozke, poraščene doline ob vznožju 600 metrov dolgega grebena Počivanca. Po njegovih ravnih, skoraj navpičnih stenah so začrtane najtežje in najznamenitejše alpinistične smeri v dolini. Steza B se od vznožja Počivance odmakne le v zadnjemu in najbolj strmemu delu, ko se priključi stezi A.
Po vrhu Počivance je speljana smer, primerna tudi za manj izkušene alpiniste, katerim na vsak način priporočamo uporabo vrvice in precejšnjo previdnost. Po njej je mogoče doseči spomenik posvečen znanemu alpinistu Emiliu Comiciju, ki je bil med ustanovitelji prve alpinistične šole v Glinščici. Do spomenika lahko vsakdo pride po položnejši levi strani. Preko te bo kmalu dosegel tudi slikovito romarsko cerkvico Na Pečah (po vsej verjetnosti iz 13. stoletja), ki se nahaja tik pod spomenikom Comiciju.
Glavna steza je v točkah pod cerkvico speljana precej nad rečno strugo. Se najlepši je pogled na znameniti slap, ki ga ustvarja reka, ko se spušča z manjše planote, na koncu katere sameva vasica Botač. Po seriji betonskih stopničk, prijetnemu listnatemu gozdiču in dvema mostičema smo že tam. V skoraj opuščeni vasici tik ob državni meji deluje gostilna, ki jo je dolga leta upravljal sedaj pokojni domačin Pepi Žerjal, najbolj poznana oseb- .nost v Glinščici.
Botač je dosegljiv tudi po edini cesti v soteski, ki je speljana iz Hrvatov – zaselka nad Borštom. Cesto so pred nekaj leti asfaltirali, po njej pa lahko vozijo samo stanovalci. Sicer pešačijo po njej številni izletniki, ki si za izhodiščno točko izberejo vasico Jezero, na robu kraške planote. Ko iz tukajšnje urejene razgledne točke opazuješ dolino Glinščice imaš občutek, da si v orlovem gnezdu. Tik za gostilno se proti soteski spušča steza, ki nam po 500 metrih omogoča dostop do prej omenjene asfaltirane ceste.
Le – ta na višini 280 metrov prečka dobro razvidno traso, po kateri je bila speljana železniška proga Trst – Hrpelje. Z izgradnjo te proge je človek naredil največji poseg v naravo Glinščice, a kmalu po drugi svetovni vojni so jo ukinili in tračnice odstranili.
Gre pravzaprav za ključno točko na pobočju Stene, v kolikor lahko izletnik ubere na levi ali na desni strani traso bivše železnice.
Na desni strani (gledano z Jezera) bo kmalu naletel na dva predora, ki prečkata visoki skalnati obronek, po katerem so speljane srednje – težke alpinistične smeri. Alpinisti se lahko znajdejo tudi na podolgovatemu vijugastemu skalovju, ki se v obliki večjih stopnic izpod prvega predora spušča proti reki; prehode so označili s tremi točkami težavnostne stopnje. Zaradi tega skalovja je širše področje med bivšo železniško progo in reko težko prehodno in brez stezic. Izjemo predstavlja pot, ki nas izpred drugega predora, prek močno zaraščenega pobočja, pripelje do reke, le nekaj metrov nad prvim tolmunčkom “Lopatnikom” in torej v neposredno bližino Gornjega Konca.
Če iz “ključne točke” zavijemo na levo, se znajdemo pod impozantno skalo, ki v enem samem skoku pada iz vrha Stene. Tudi po njej so speljane številne plezalne smeri. Ob njenemu vznožju se odpira ozki vhod v t. i. “Fessura dei venti”, ki je s svojimi 1060 metri najdaljša jama tržaškega Krasa. Po jami teče potoček, ki je izoblikoval nekatera sugestivna jezerca. Dostop do njih je mogoč le s popolno jamarsko opremo in po najmanj 10 – urnemu podzemeljskemu bivanju; jame niso še raziskali v celoti. V njej živi redka vrsta netopirjev.
Kakih 400 metrov naprej, a malo nad železniško traso, lahko dosežemo večji vhod Pečine pod Steno, druge najbolj poznane jame v Glinščici. Jama ima še dva vhoda, dostopna samo preko plezalnih smeri. V njej so izvedli številne arheološke raziskave in prišli do pomembnih prazgodovinskih najdb.
Od ostalih petdesetih večjih ali manjših jam, katere obiskujejo številni jamarji, naj omenimo še KrogIjansko jamo. Do te pridemo po stezi, ki po urejeni razgledni točki nad Krogljami zavije proti vrhu Griže. Ogled ne predstavlja posebnih težav. Takoj po vhodu se odpira velikanska kupolasta dvorana, bogata s stalaktiti in stalagmiti. Po slikovitemu rovu lahko pridemo do manjše odprtine in prisostvujemo nenavadni igri sončnih žarkov, ki pronicajo v temne notranje prostore. V Krogljansko jamo so se med vojno pred bombardiranjem zatekali domačini. V povojnih letih so jo nameravali urediti za vodene turistične obiske.
Glinščica kot jo je v raznih obdobjih fotografiral Mario Magajna.
Pod naslovom je fotografija iz leta 1954, ko je še delovala železniška proga iz Trsta v Hrpelje.

A nadaljujmo z našim sprehajanjem po bivši železniški trasi. Kmalu po točki, kjer se nahaja Pečina pod Steno, naletimo na dva krajša predora. Pred drugim je dobro razvidna steza, ki iz Drage vodi proti spodaj ležečemu Botaču. Po isti stezi se lahko napotimo na vrh Stene in od tod, po slikovitemu robu kraške planote, do Jezera.
Če se pa na “ključni točki”, kjer še stoji nekdanja železniška postaja, ne bomo odločili za železniško traso, bomo po nekaterih cestnih ovinkih zlahka v Botaču.
Spomniti se moramo še na zadnjo in najmanj običajno izhodiščno točko za obisk Glinščice. Gre za sicer dobro urejeno pot, ki iz Zabrežca, preko borovega gozdiča, pelje do Gornjega Konca.
Takoj po Zabrežcu pa se ji priključi steza, ki prihaja iz zgornjega griča Dolinška, kjer je tretja (ob tistih na Jezeru in nad Krogljami) urejena razgledna točka v Glinščici. Pod njo se razprostira ozek in precej visok greben, ki mu Italijani pravijo “Piccolo Cervino”, v kolikor njegova struktura spominja na Dolomitske. Nad njo pa so razvaline zgodovinskega Mohovega gradu, s katerega so nadzorovali glavno pot, ki je povezovala srednjeveški Trst s širšim zaledjem. Glinščico so zlasti v 14. stoletju prečkale številne trgovske karavane, ki so prevažale predvsem sol. Ne gre izključiti, da se je tod svojo kobilico podil sam Martin Krpan… Mohov grad je prisoten grbu dolinske občine in je bil vzet tudi kot simbol športnega in gasilskega društva Breg.
Od razvalin Mohovega gradu je mogoče po krajšemu vzponu doseči železniško traso, malo pred Hrvati.
Vse opisane steze so dobro razvidne in tudi zaznamovane. Izletniku nudijo možnost, da obišče najbolj sugestivne kotičke Doline Gliščice v krožni poti.
Dolino Glinščice prečka tudi zamejska Vertikala, ki so jo začrtali člani SPDT. Preko Ocizle in Socerba na jugoslovanski strani kraške planote v neposredni bližini soteske, pa je speljana Slovenska transverzala. Primerna bi bila poveza teh dveh pomembnih pešpoti, ki verjetno mogoča z ustanovitvijo mednarodnega parka Doline Glinščice.
O parku, ki bo obsegal širše področje na jugoslovanski strani, se vedno bolj vztrajneje govori. Avtonomne načrte za zaščito Glinščice so pred leti izdelali tudi deželi FJK.
Nekontrolirani turizem, ojačitev cestnih povezav in onesnaženje predstavljajo resne nevarnosti za naravno ravnovesje soteske, nadaljnji nedotaknjeni obstoj odvisen samo od zaščitnih za ampak predvsem od vedenja čedalje številnejših obiskovalcev. Le – tem so odprta vrata za prakticiranje priljubljenih športov – hoje, alpinizma in jamarstva – in za opazovanje raznolike flore in favne, a pod pogojem, da to bogastvo spoštujejo. Najbolje bo, da planinec obišče Dolino Glinščice po predstavljenih poteh spomladi ali jeseni. V poletnih mesecih postane soteska zanimiva zlasti v njenemu spodnjem po katerem je speljana obrečna pot. Ob mrzlih zimah lahko prisostvujemo edinstvenemu spektaklu, ko številni tolmunčki in slap poledenijo.
Walter Koren