Primorski dnevnik, 21. oktober 1986
TRST — Gore so spet zahtevale mlado življenje iz naših vrst. V nedeljo se je na pobočju Reisskofla na avstrijskem Koroškem smrtno ponesrečil mladi slovenski profesor iz Trsta Zlatko Jelinčič. Na vrh, ki je vključen v planinsko Pot prijateljstva, se je odpravil kljub nenaklonjenim vremenskim razmeram skupno s prijateljico. Usodno mu je bilo mokro skalovje, na katerem je zdrsnil, ko se je v prvih popoldanskih urah vračal v dolino. Izgubil je ravnotežje in padel ter naposled obležal na melišču nekaj desetin metrov daleč od steze. Bil je pri priči mrtev, tako da mu reševalci, ki so prihiteli iz bližnjega Reisacha v gornji Ziljski dolini niso mogli nuditi nobene pomoči. Zlatko Jelinčič se je rodil v ugledni slovenski družini pred 34 leti v Trstu. Po maturi na slovenskem klasičnem liceju je doštudiral farmacevtiko na Tržaški univerzi. Odločil se je za profesorski poklic in od leta 198Q poučeval na slovenskem strokovnem zavodu Jožef Stefan v Trstu. Globoko je vzljubil svoj poklic, rad pa je zahajal tudi v gore in bil aktiven član naše narodnostne skupnosti. Z njim izgubljamo mladega in sposobnega človeka, ki je komaj prestopil prag tistega življenja, na katero se je dolgo in vestno pripravljal.
Nesreča se je pripetila v nedeljo na pobočju Reisskofla
Smrt Zlatka Jelinčiča v koroških gorah – Mlademu profesorju, ki je bil izkušen planinec, je bilo usodno mokro skalovje na sicer nezahtevni stezi
Zlatka Jelinčiča ni več med nami. Vzeli so nam ga hribi, v katerih si je tako rad utrjeval svoj plemeniti značaj. Njegovo mlado srce je prenehalo utripati v nedeljo zgodaj popoldne na pobočju Reisskofla v gornji Ziljski dolini na avstrijskem Koroškem. Usoden mu je bil spolzek kamen na planinski stezi, ki je sicer nezahtevna, zlasti za izkušenega in previdnega planinca, kot je bil Zlatko.
Reisskofel ni posebno visok vrh, saj se dviga 2.369 metrov nad morjem. Vključen pa je v planinsko Pot prijateljstva, ki jo je Zlatko s pridom ubiral. Do nesreče je prišlo v nedeljo okrog 13.30, potem ko je Zlatko tudi ta vrh lahko že vpisal v svojo zbirko. S prijateljico se je namreč vračal v dolino in za seboj sta imela že več kot pol poti. Ob sestopu v dolino mu je zdrsnilo na kamnu, ki je bil zaradi dežja spolzek. Zgubil je ravnotežje in padel. Nekaj metrov ga je metalo po stezi, nato pa po strmem melišču, na katerem je obležal.
Zlatko Jelinčič je bil star 34 let, stanoval pa je na Trgu Cornelia Romana 2 v Trstu. Bil je sin znanega prosvetnega delavca in planinca Zorka ter profesorice Danice Žun. Od očeta je kot njegov mlajši brat Duško podedoval veselje do planin, od matere pa ljubezen do vzgojiteljskega poklica. Po maturi na klasičnem liceju se je sicer odločil za študij farmacevtike na Tržaški univerzi in ga leta 1979 tudi uspešno dokončal. A že naslednjega leta je začel poučevati na Strokovnem zavodu Jožef Stefan v Trstu. Ker doseženi univerzitetni naslov ni ustrezal izbranemu poklicu, je Zlatko nadaljeval študij, ki bi mu prihodnjega marca moral prinesti drugo diplomo, in sicer iz farmacevtske kemije in tehnologije. To dokazuje, kako globoko je vzljubil profesorski poklic.
Za usodni izlet na Reisskofel se je Zlatko odločil v soboto. Spremljati bi ga moral njegov brat in naš kolega Duško, ki je letos poleti osvojil neprimerno zahtevnejši osemtisočak Broad Peak v Karakorumu. A Duško se ni počutil dobro, tako da se je Zlatko v nedeljo zjutraj odpravil na pot s prijateljicama, ki sta bili že poprej sprejeli vabilo na planinsko turo, 31-letno bančno uradnico Barbaro Rosner iz Ul. Moncolano 10/1 v Barkovljah in 32- letno profesorico Lučko Abrami iz Ul. Nicolich 12 v Trstu.
Trojica prijateljev se je odpeljala v Zlatkovem rdečem A-112. Po nekajurni vožnji so prispeli na planšarijo Jochalm, ki leži kakih 1.500 metrov visoko pod Reisskoflom. Vreme se je kisalo, tako da se je Barbara odpovedala turi in ostala pri avtomobilu. Zlatko in Lučka pa sta presodila, da razmere niso tako hude, in okrog 11. ure vzela pot pod noge. Brez težav sta v poldrugi uri dosegla vrh. Medtem je dež začel krepkeje liti, tako da sta se brez oklevanja odločila za povratek. A na polovici poti je Zlatka čakala v zasedi smrt.
Lučka je kmalu razumela, da je izgubila prijatelja. Na njene klice na pomoč sta se odzvala zakonca iz Beljaka, ki sta se prav tako vračala z Reisskofla, a po drugi stezi. Mož je ostal pri Zlatku, žena pa je Lučko pospremila do planšarije, kjer je čakala Barbara. Le-ta dobro obvlada nemško in je z avtom stekla do Reisacha, se pravi do prvega naselja, kjer je po njenem alarmu kmalu stekla reševalna akcija. Kakih deset reševalcev, med katerimi je bil reisaški zdravnik, se je odpravilo peš na kraj nesreče. Ko se je megla zredčila, pa je tja prispel helikopter, ki je prepeljal Zlatka do jase v bližini planšarije. Zdravnik je ugotovil, da ga je smrt doletela takoj po nesrečnem padcu. Njegovo truplo so z avtom prepeljali do mrtvašnice v Reisachu.
Duško je za tragično smrt svojega brata zvedel v poznih večernih urah. Sporočili sta mu jo sami Barbara in Lučka, ki sta se vrnili v Trst, potem ko sta se vdali trpki resnici, da v Reisachu ne moreta nič več storiti za nesrečnega prijatelja. Z njim smo izgubili mladega in sposobnega človeka, ki je komaj prestopil prag tistega življenja, na katero se je tako dolgo in vestno pripravljal. V spominu ga bomo ohranili tudi zaradi njegove pristne dobrote, zaradi njegovega zvestega in plemenitega srca.
(mb)
