Litostroj, glasilo delavcev Titovih zavodov Litostroj, april 1984
Dare Alič
(nadaljevanje iz prejšnje številke)
Ob bencinski svetilki, kajti elektrike tu ne poznajo, še nekaj časa klepetamo in modrujemo, potem pa se odpravimo v »posteljo«, ki jo predstavlja le nekaj desk prekritih z umazanim kocem. Trdo ležišče in huda vročina mi dolgo ne pustita zaspati.
Vstanemo že ob zori, kajti pripraviti in razporediti moramo vseh 76 tovorov, kolikor bomo imeli tudi nosačev. Sirdar Lakpa v vasi in okolici novači še manjkajoče nosače. Kmalu se v majhnih skupinah ali posamezno sopihajoč pod težo bremena odpravijo na pot. Pisana druščina so ti nosači. Nosijo moški in ženske, mladi in stari. Zaviti so le v nekaj umazanih cunj. Večinoma so bosi in le malokateri imajo »natikače« ali copate. So majhni in žilavi. Hranijo se večinoma z rižem. Zaradi težaškega dela in slabe prehrane izgledajo precej starejši. Njihova življenjska doba je povprečno 43 let. Dnevno zaslužijo po 30 do 40 rupij, kar je približno naših 25 starih tisočakov. In ker si morajo iz tega kupiti hrano, jim ostane zelo malo.
Pot nas vodi po široki dolini, ki je vsa prepredena s terasastimi riževimi polji. Vsaka ped zemlje je obdelana in posejana s to žitarico, ki je osnovna hrana ne samo Nepalcev, temveč večine prebivalcev azijske celine. Zaradi ugodnega podnebja v spodnjem delu doline dozorita tudi po dve žetvi na leto.
Sonce neusmiljeno žge, vlažnost je velika in znoj zato teče v potokih. Edina zaščita pred sončnimi žarki so dežniki. Brez njih bi se nam prav gotovo skisali možgani. Na našo srečo je vsake toliko časa ob poti veliko pipalovo drevo. pod katerim je običajno kot piščeta h koklji stisnjenih nekaj iz blata narejenih in s slamo pokritih kolib. V senci ogromnih krošenj teh dreves se vsaj za silo ohladimo, kljub temu, da nam termometer pokaže 40 C.
Drug način hladitve pa so potoki, ki se izlivajo v Marsijandi, ali po nepalsko kole. Skoraj pri vsakem kar oblečeni poskačemo vanj. Kot nilski konji se valjamo po topli vodi, ki ima okrog 27r . Kljub temu pa je prijetneje kot na žgočem soncu. Voda se segreje na prostranih riževih poljih in se nato steka v večje ali manjše potoke. Zaradi gnojenih polj in ker se v to vodo steka nesnaga iz vasi, je za nas neužitna. Vsako pitje te vode ima za posledico grižo, kar so preizkusili že mnogi člani naših odprav pred nami. Ko zmanjka prekuhane vode, ki jo imamo v čutarah, si žejo gasimo s čajem v čajnicah po vaseh, ali pa si kupimo ananas ali pomaranče.
Prvi dan hodimo do noči in se ustavimo v vasici Buz Jungle. »Parkiramo« pred vaško šolo, ki je le kup zloženega kamenja in ima za vrata in okna le majhne odprtine v zidu. Vse tovore skrbno preštejemo in zložimo v šolo. Ker nosači kradejo kot srake, bodo poleg njih spali naši šerpe.
Ker v Dorsija kot kuharja, ki rad pogleda v kozarec čanga, nimamo prevelikega zaupanja, prevzame kuhinjske vajeti v roke Boris in jih na našo srečo ne izpusti do konca odprave. Resnično je kot mama ves čas odprave skrbel za našo prehrano. Tudi takrat, ko smo bili vsi skupaj že močno fizično in psihično izčrpani, je on požrtvovalno prvi vstajal in zadnji odhajal spat, samo daje bila jed pripravljena. Resnično — človek, brez katerega naša odprava ne bi bila to, kar je bila!
Naslednji dan že pred zoro pričnejo nosači počasi odhajati.
Jutra so še kolikor toliko hladna. Nosili bodo nekaj ur. opoldansko pripeko preživeli v senci, popoldne pa opravili še zadnji del dnevne etape. Kmalu ugotovimo, da je ponoči nekaj nosačev pobegnilo. Dobili so plačilo in nošnja jih ne zanima več. Lakpa le s težavo v bližnjih vaseh poišče nove nosače, nekatere pa pregovori, da za dvojno ceno nesejo po dva tovora.
Ta dan je enak prejšnjim. Pot nas še vedno izmenoma vodi po prašni cesti in blatu riževih polj. Vse okoli nas se bohoti bujno rastlinje, visoki bananovci, vitki sladkorni trs, prekrasna nežno rumeno-zelena riževa polja, v daljavi pa se že vidijo prvi obrisi zasneženih gora. Ker vročino težko prenašam, komaj čakam, da prispemo iz tega vrelega kotla v njihovo mrzlo okrilje.
Vsa dolina je gosto naseljena, v tem predelu pa živijo pretežo Newari in Chetriji.
Drugo noč prespimo na šolskem dvorišču vasice Udipu. Tokrat za popestritev odpremo eno izmed plastičnih ročk z vinom. Toda na grozo vseh ima vino okus po lepilu neostiku, s katerim sem doma lepil zamaške, da se ne bi razlilo. Vseeno pa to ne zmoti dobrega razpoloženja in kljub lepilu iztočimo vsebino do dna. Zato pa sem še dolgo moral poslušati bodice in šale na moj račun.
Naslednje jutro je podobno prejšnjim. Zajtrk, problemi z nosači in končno odhod. Preko tipičnega visečega mostu pri vasi Palesangu preidemo na levi breg Marsiandija. Steza nas še vedno vodi preko terasastih polj in mimo majhnih vasi, naseljenih večinoma z Gurungi. Ti so sestavljali glavnino v tako imenovanih gurkovskih polkih v angleški armadi. Gurunge spoznaš po njihovih posebnih belih oblačilih, nekakšnih krilih, ki jih pripašejo s širokimi pasovi.
Ta dan je etapa nekaj krajša. Nose-čam se nikamor ne mudi in že zgodaj popoldne se utaborimo pri štirih kočah, ki sestavljajo vasico Lete. Tu zopet kot vsak večer »nastopa« Vid in Emil. Vid zdravi obolele nosače in domačine. Emil pa otrokom deli obleko, ki jo je poln nahrbtnik prinesel od doma. Vsi sahibi prespimo na podstrešju ene od koč. Pod nami se namestijo nosači, ki ves večer polglasno prepevajo svoje pesmi — enkraten koncert nas kmalu zaziba v spanec.
Tudi tretji dan se pokrajina bistveno ne spremeni, le dolina postaja čedalje ožja. Okrog poldneva pridemo do vasice Bulbule, kjer reka naredi oster ovinek. Naenkrat, kot bi stopil okoli vogala, se nam pokaže osupljiva slika: spredaj deroči in peneči se Marsijandi, obdan s terasastimi riževimi polji, zadaj pa mogočni osemtisočak Manaslu, z nekaj nižjima sosedoma Himalčulujem in Pik 29, vsi v belem oklepu ledu in snega. Kljub temu, da so oddaljeni okoli 20 km, pa izgledajo tako blizu, da bi jih lahko dosegel z roko. Slika, ki se ti za večno vreže v spomin.
Ta dan hodiva skupaj z Borisom. Ostale dohitiva v vasici Ngodi, seveda nikjer drugje kot v vaški krčmi, kjer jih je zadržala prikupna mlada krčmarica. Ker je dobro govorila angleško in ker je doma iz Mananga pod Gangapurno, smo jo krstili za Manang Lady. Vsi skupaj po dolgem času in mnogih popitih čangih nadaljujemo po poti. Ta se kmalu strmo povzpne na visok oster greben, ki se zajeda v reko. Na njem je kot ptičje gnezdo prilepljenih nekaj koč Banudan-de. Edini ravni prostor je pred šolo, kjer že tabori organizirani treking Američanov. Medtem ko so za njih postavljeni šotori, stoli in mize, prineseni na ramenih nosačev, in ko vsak dobi svojo posodo, da si umije roke, mi povečerjamo na kolenih in se pod mogočnimi bambusi zavlečemo vsak v svojo spalno vrečo.
Zjutraj se spustimo z grebena za dobrih 200 višinskih metrov zopet v blato riževih polj, ki pa se na srečo kmalu končajo. Ker smo že več kot 1000 m nad morjem, se riž umakne drugim kulturam: ječmenu, ajdi, koruzi in celo marihuani. Pri slikoviti vasici Senge preidemo preko visečega
majavega mostu na desni breg Marsijandija. Reka je nekajkrat večja kot naša Sava in ima tudi desetkrat večji padec. Tako si lahko predstavljamo ta ogromni hudournik in padec vanj bi bil brez dvoma usoden.
Ker se na obeh straneh reke dvigajo pod nebo strme, nekajstometrske stene, ni prostora za stezo, zato je le-ta z golimi rokami vklesana v živi kamen. Od daleč je kot tanka nit, na kateri izgledajo ljudje kot mravlje. Stezica je edina zveza s svetom za nekaj tisoč ljudi, ki živijo v tej dolini.
Zaradi dežja to noč prespimo na podstrešju enega izmed »hotelov« vasice Chjamje, polnega dima, ki prihaja z odprtega ognjišča prostora pod nami. Spim zelo slabo. Vso noč me mučita mrzlica in slabost. Tudi naslednji dan ni bolje. Boris in Marjan imata podobne težave. Očitno smo pojedli nekaj neprimernega za naše želodce. Tako le s težavo opravimo etapo do Bagarehopa. Tudi vreme ni prijazno. Vse popoldne po malem rosi in goste megle se vlečejo po dolini. Šele proti večeru se nebo nekoliko zvedri. Bagarehap leži že na nadmorski višini 2160 m. Je prvo resnično tibetansko naselje. Hiše so trdne, zidane iz kamenja in pokrite z lesom, ne kot tiste v nižjem predelu, ki bi jih odpihnil že malo močnejši veter. Da tu živijo budisti, spoznaš že na prvi pogled po značilnih belih molilnih zastavicah na vsaki hiši. Te zastavice so popisane z njihovimi molitvami in ko plapolajo v vetru, opravljajo molitev. Druge značilnosti so še molilni mlinčki z enako vlogo kot zastavice, gompe — budistična svetišča, čarteni — nekakšne kapelice in manije. Ti zadnji so verjetno najzanimivejši. To so dolgi zidovi, obloženi z večjimi ali manjšimi ploščatimi kamni, v katere je reka pred kdo ve koliko leti vklesala molitve.
Tudi ljudje so drugačni od hindujcev, ki živijo v nižjih predelih. So temnejše polti, azijatskih potez in se oblačijo v značilna ogrinjala. So kot Mongoli, ki sem jih srečeval na prostranih stepah Mongolije.
Ker smo v teh dneh že pojedli nekaj hrane, so nekateri tovori postali prelahki. Tako zvečer odpremo in prepakiramo skoraj tretjino tovorov. S tem kompletiranjem zmanjšamo njihovo število in za en dan rešimo problem tistih nosačev, ki kljub temu, da še niso dobili plačila, odidejo.
Sedmi dan je etapa Bagarchap-Chame. Dolina se prične štiri in postaja vse bolj podobna našim alpskim dolinam. Porasla je z borovimi in smrekovimi gozdovi, okoliški vršaci pa so posuti s snegom. Nekajkrat se mi zazdi, kot da hodim po Pokljuki. Na poti srečujemo črede ovac in koz, ki jih ženejo v Katmandu. Tam se bo čez nekaj dni pričel veliki praznik, ko v čast bogovom kozam, ovcam in kokošim porežejo glave.
Prespimo zopet na šolskem dvorišču v naselju Chame, ki je upravno središče tega predela. Tu je pošta, vojašnica, druge vladne ustanove in pa seveda policijska postaja. Takih postaj je nekaj po vsej dolini. Na njih se moraš obvezno prijaviti in pokazati dovoljenje za pot. Nikamor v Nepalu ne smeš brez posebnega dovoljenja, ki pa ima seveda čisto po nepalsko zopet posebno ceno. Tudi to je eden od virov dohodka države.
Noči so mrzle in morda so tudi zato jutra tako lepa. Najprej se posvetijo, kot bi goreli, zasneženi vršički začetka grebena Anapurne nad nami, nato pa se sonce počasi pomika navzdol in čez dolgo časa ogreje tudi nas.
Čim bolj se obenem z reko dvigujemo, vse redkejša postajajo drevesa. K temu veliko pripomorejo tudi domačini in nosači. Ker kurijo samo na odprtih ognjiščih, neusmiljeno sekajo drevesa. Nosači si v kotličkih kuhajo riž, za ogenj pa olupijo debla mladih dreves, ki se nato kmalu posušijo. Za take sušice pa se nihče več ne zmeni. O kakšnem pogozdovanju pa tu ni govora. Žalosten je pogled na predele, kjer so nekoč rasli bujni gozdovi, sedaj pa na njih spominjajo le štori, ki očitajoče štrlijo iz tal.
Ker se povzpnemo skozi še neuničen borov gozd in pridemo do lepega ledeniškega jezera, v daljavi zagledamo pobočje, malo nad dolino stisnjen Pisang, ves v belih molilnih zastavicah. To bo naš predzadnji postanek, preden se bomo pričeli vzpenjati pod Gangapurno. Ker imamo še dovolj časa, poležujemo v travi in se predajamo sončnim žarkom. Popoldne jo mahnemo naprej in čez dobro uro smo v »hotelu«, kjer bomo prespali. Iz Pisnega je prekrasen razgled na Anapurno II. in IV.. ki se bohotita več kot štiri tisoč metrov nad nami.
V Pisangu doživimo verjetno enega izmed najbolj kritičnih trenutkov odprave. Nosači stavkajo in zahtevajo plačilo, da se še isti dan vrnejo domov, kajti čez nekaj dni se bo pričel njihov že omenjeni praznik, ki ga ne bi radi zamudili. To za nas pomeni konec, kajti brez nosačev in z več kot dvema tonama prtljage ne moremo nikamor. Lahko samo pustimo vse in se vrnemo domov. Položaj postaja kritičen in le Šraufu, izkušenemu himalajskemu mačku, ob asistenci sirdarja Lakpe uspe pregovoriti nosače, da bodo nesli še en dan do Mananga. Velik kamen se nam je odvalil od srca in boljše volje poležemo po lesenih hotelskih posteljah. Se vedno pa ni vse rešeno, kajti ne vemo, kako iz Mananga naprej.
Jutro je zelo mrzlo. Trepetajoč od mraza, potem ko so noč preživeli v kotu kakšne hiše, napol goli, zaviti le v pregrinjala iz vrečevine prihajajo nosači z vseh strani. Vsak si oprta svoj tovor in počasi odide. Še prej vsem za dobro voljo razdelim cigarete.
Na koncu odidemo tudi mi. Povzpnemo se na manjše sedlo nad Manangom, in prvič zagledamo Gangapurno. Ker jo zakriva gora pod njo, vidimo le del severovzhodne stene. Dolina je čedalje bolj pusta, drevja je vedno manj in kamnite planjave prepredajo polja ajde in ječmena. Borna žetev je v polnem teku in ko gledam, na kakšnih tleh je posejano, mi ni jasno, da sploh kaj obrodi. Pol ure hoda pred Manangom nas pot vodi mimo slikovite Brage, stisnjene v strmo pobočje, po mojem najlepše vasice v vsej dolini. Ker je Manang kakšnih sto metrov visoko v bregu, se ustavimo ob vodi v dveh zapuščenih hišah. Do noči počasi pridejo vsi nosači. Ker imajo vsi prelahki tovori tudi dodatno vrečo s hrano in opremo, ki so jo nato nosači med seboj po poti izmenjujejo, imam kar dosti dela, da ugotovim, ali je prišlo na cilj vse, kar je zjutraj odšlo. Zvečer se nam pridruži tudi Andrej Beg, alpinist z Jesenic, ki je na zasebnem popotovanju po Nepalu.
Lakpa izplača vse nosače. Večina jih odide nazaj, nekaj pa jih pregovori, da bodo za povišano tarifo nosili tudi v bazo. Ostali material bomo skušali po strmem bregu znositi z mulami, ki smo jih za dobro plačilo najeli pri vaškem velikašu.
Zjutraj vsi s preostalimi nosači odidemo po ozki in strmi poti navkreber proti našemu cilju — Gangapurni. Ker mul ob dogovorjenem času še ni, ostanejo pri tovornih Lakpa, Novak, Brišar in Beg. Čez kakšne tri ure se nosači ustavijo pri prelepem jezeru ob nekakšnih pastirskih kočah. Ker nosači počivajo, se vsi drugi odpravijo naprej, kajti vse nas zanima, kaj je za grebenom. Sam se zadržim še nekaj časa in ko se ravno odpravljam, mi kuhar Dorsi pove, da nosači zopet stavkajo in nočejo nositi. Bojijo se iti naprej, ker so prepričani, da je zgoraj mraz in da ni drv in hrane. S kretnjami in nekaj besedami, ki sem se jih naučil, jih hočem prepričati, toda brezuspešno. To uspe šele sirdarju, ki na moje veliko olajšanje prispe čez dobro uro s kolono mul. Toda problem je rešen le za slabo uro. Breg postane prestrm za mule in tudi poti ni več. Ostane le suha trava in trnje. Mulovodec sredi hriba brezbrižno zmeče naše sode z mul in se vrne v Manang. To store tudi nosači, le da se vrnejo samo do jezera, kjer bodo prespali v kamnitih stajah za živino. Sam ne vem, kaj bi. Preklinjam na ves glas, vendar nič ne pomaga. Hodim naprej in čez kakšni dve uri sem na vrhu grebena, za katerim bo stala naša baza I. Dohitim Vida in Emila ter jim razložim položaj. Obvestila bosta ostale, sam pa se vrnem do tovorov. Kmalu se vrne tudi Šrauf, ki je bil med tem že nakaj ur hoje naprej, na spodnjem ledeniku pod Gangapurno. Prespiva pri tovorih. Ponoči se zoblači, temperatura pade pod ničlo in če prične še snežiti, nosači ne bodo nikoli prišli do baze. K sreči se to ne zgodi, kljub temu pa sva zjutraj pokrita z debelim slojem ivja. Nebo se zopet zjasni.
Zgodaj zjutraj se Šrauf spusti do jezera in skupaj s sirdarjem mu uspe pregovoriti nosače, da bodo svoje tovore in tiste z mul nesli do baze I. To nas bo zopet stalo precej neplaniranih rupij. Doplačilo jim da novih moči in ves material je zvečer na mestu, predvidenem za bazo L, na višini približno 4800 m. Postavimo dva šotora in si za silo uredimo bivališče. Veseli se spravimo k večerji, ko prisopiha Novak, ki je ostal z zadnjimi tovori v Manangu in katere naj bi v drugo znosile mule, s hudo novico. Mule, ki so nosile naše tovore, so zbezljale in 11 tovorov je popadalo po strmemu bregu nekaj sto metrov globoko proti Manangu. Ker je že večer, Šrauf odloči, da se naslednji dan vsi vrnemo v dolino reševat, kar je še ostalo.
Da bi bila nesreča še hujša, ponoči zapade kakšne 3 cm snega. Po zajtrku se odpravimo proti prizorišču nesreče. Pri jezeru srečamo sirdarja z novico, da so zgodaj zjutraj nosači našli vseh enajst sodov. Zberemo jih pri jezeru in odpremo. Več kot polovica hrane v njih je uničene. Pomešali so se makaroni, riž, čokolada, olje — kot v mlinu. Poberemo le tisto, kar se bo dalo uporabiti. Nosači to odnesejo proti bazi in končno si lahko malo oddahnemo. Ker je severna stena še daleč, bomo morali postaviti bazo II., ki bo izhodišče za delo na gori. Zato še isti večer pripravimo tovore, ki jih bomo s preostalimi nosači odnesli proti bazi. Veseli, da se je kljub vsemu za enkrat vse dobro končalo, odpremo plastenko vina ter kmalu zlezemo vsak v svojo spalno vrečo.
(Sledi nadaljevanje in konec)
