Kamniški občan, 12. junij 1997
O zgodovini pašništva v kamniških planinah, o razvoju lovstva na tem območju, o urejanju reke Kamniške Bistrice in njenih hudourniških pritokov je bilo napisanih in objavljenih že nekaj razprav in zapisov. Vendar je še vedno precej stvari, ki jih je mogoče pri prebiranju starih dokumentov dodatno osvetliti. K temu naj po svoje prispeva tudi teh nekaj drobcev iz zanimive zgodovine bistriške doline, zapisanih na podlagi delno še ohranjene pisne zapuščine Karla Prelesnika, po domače Pajka (1857-1946), iz Stahovice, posestnika, gostilničarja in dolgoletnega župana občine Županje Njive.
Pašne pravice na Veliki in Mali planini pred letom 1913
Preden so leta 1913 zaradi sporov v zvezi s pašo razdelili območje Velike in Male planine na Veliko. Malo in Gojško planino, je bilo na tej planoti skupno pašno območje.
Pred skoraj devetdesetimi leti (22. aprila 1908) je »Cesarsko kraljevi komisar za agrarske operacije v Ljubljani« izdal Register deležnih pravic z glavno razdelitvijo in ureditvijo gospodarskih pravic in pravic uživanja na Veliki in Mali planini.
S tem dokumentom je bilo razdeljenega v uživanje okrog 990 ha planinskega sveta. Ta površina naj bi dajala letno okrog 5307 metrskih centov ali 53 ton sena, skupna masa lesa na njenem območju pa naj bi bila okrog 19.000 m3 lesa za kurjavo in 16.000 m3 _ gradbenega lesa.
Po izračunu tedanjih izvedencev je bilo moč na planini skozi 51 dni prepasti 1030 govedi. Pašno pravico za določeno število govedi so ugotovili na podlagi velikosti kmetije. »Zemlak« s celo zemljo je imel pravico do paše 12 srednjih govedi, s pol zemlje šest, na četrt zemlje je odpadlo 3 govedi itd. Pašne pravice s pravico do poseka lesa za kurjavo in za gradnjo so bile tako razdeljene med 176 upravičenci od Gozda, Praprotnega, Studenca, Briš, Vodic, Žage, Zavrha, Kališa, Stahovice prek Županjih Njiv, Bistričice, Okroglega, Klemenčevega, Kregarjevega, Gradišča, Zakala, Sidraža, Sv. Lenarta, Senožeti, Kosiš, Stolnika, Laniš do Zagorice ter Zgornjih in Spodnjih Stranj.
Med 176 pašnimi upravičenci je bilo 25 takih, ki so imeli celo zemljo (grunt) ali več, in so lahko pasli 12 ali več goveje živine, ostali pa so imeli po velikosti kmetije pravico do paše od dveh do desetih govedi. Zemlaki so imeli pravico do poseka 2,84 m3 lesa za kurjavo in 2,24 m3 lesa za stavbe, ostali pa seveda ustrezno manj. Največ pašne pravice (za 20 glav živine) je imel takrat Matija Podgoršek iz Zagorice.
Na omenjeno razdelitev pašnih pravic se je nekaj kmetov iz Krivčevega, Sp. Stranj, Bistričice in Županjih Njiv pritožilo, ker da niso bile upoštevane nekatere kupne pogodbe za nakup zemljišč. Nekateri posestniki iz Gozda, Krivčevega in Sp. Kališa so zahtevali, naj se na planino gonijo tudi ovce in prašiči in da se najbolj oddaljeni gozdovi spremene v pašnike.
Županstvo Bistričice pa je potožilo, da se je število živine, ki se sme goniti na planino, preveč skrčilo.
Cesarsko kraljeva komisija za agrarske operacije v Ljubljani pod vodstvom dvornega svetnika grofa Rudolfa Chorinskega (v njej je sodeloval tudi deželni odbornik Ivan Tavčar) je menila, da je »število živine dano po krmi, ki zraste na planini, in po dneh, v katerih se pase«. Zanimiva je tudi ugotovitev komisije, da je »govedo v Bistričici manjše kakor navadno govedo, tako da pride na celo zemljo v Bistričici namesto 12 navadnih goved 16 takih goved, kakor jih imajo sedaj posestniki iz Bistričice«. Zato je posestnikom odobrila, da namesto treh govedi, dokler imajo tako slabo živino, smejo gnati na planino štiri »goveda sedanje kakovosti«.
S pašo konj na planini so bile precejšnje težave. Rejci govedi so se jih namreč vedno otepali. Tako je že leta 1902, še pred sprejetjem novega registra deležnih pravic, Karol Prelesnik iz Stahovice zahteval popolno izključitev konj iz paše na planini in omejitev števila pašne živine na toliko, kolikor je more vsak posestnik s svojim pridelkom čez zimo vzdrževati. Odgovor je bil, da je okrajno glavarstvo v Kamniku že leta 1895 prepovedalo konjsko pašo na gozdnatih območjih planine. Zato so se smeli konji pasti samo s pastirjem, izrečena pa je bila tudi omejitev ovčje paše, »ker se govedo na krajih, ki so onečedeni po ovcah, neče pasti«.
Zaradi zavarovanja travne ruše je glavarstvo prepovedalo tudi sekanje in požiganje ruševja.
Deželna komisija ni soglašala s Prelesnikovim predlogom o omejitvi števila pašne živine glede na lastno krmo. Menila je, da bi posebno pri slabih letinah težko ugotavljali pravo število živine glede na domačo krmo, saj »mora takrat ta ali oni udeleženec kupiti klajo, da vzdrži živino čez zimo«.
Planšarska zadruga Stranje je imela v zakupu Konjščico, Dol, Rzenik
Kmetje, ki so pasli svojo živino na planinah Konjščica, Dol, Rzenik, Korošica in Koprivnica, so leta 1922 dobili to v zakup od Meščanske korporacije v Kamniku. Z odlokom okrožnega agrarnega urada v Ljubljani je bila živinorejcem občine Stranje izročena planina Konjščica. kmetom iz občine Županje Njive planina Dol, kmetom iz Vodic, Kržiša in Brezij, ki so spadali v občino Mekinje, planina »Erženik«, kot so jo takrat imenovali.
Ker v odloku meje med planinami niso bile natančno določene, njihova določitev po katastru pa je povzročala spore med živinorejci iz različnih vasi, ker so nekateri smeli pasti na svojih planinah govejo živino, konje in drobnico, drugi pa samo drobnico. Pogosti pa so bili tudi spori med lastnikom veleposestva in zakupniki. Zato je leta 1929 Okrožni agrarni urad v Ljubljani z dodatnim odlokom uredil mejna vprašanja.
Od veleposestva Kamniške korporacije oddvojene planine so razdelili v tri samostojne skupine: prvo so sestavljale planine Konjščica, Dol in Rzenik, drugo planina Sedlo in tretjo planini Zavrati in Koprivnik. Planino Konjščica je tvorilo 48 ha osrednje površine, 108 ha planinskega gozda in 25 ha nerodovitne površine. Planina ima zelo ugoden dostop prek Velike planine in po strmi stezi čez Dovski graben in preko Dola. Iz uradnega dokumenta tudi izvemo, da se na planini nahajata dva studenca, ki nudita dobro pitno vodo in po izjavi pastirjev nikoli ne presahneta.
Planino Dol tvori ozka dolina med severnim pobočjem Konjščice in južnim pobočjem Rzenika. Sama planina meri okrog 7 ha, v njen okoliš pa spada tudi del planinske parcele s površino okrog 34 ha in del gozdne parcele s površino 127 ha. Zapisali so tudi, da gola planina prehaja preko poraščenega planinskega pašnika v umetno nasajen gozd. Planina Rzenik (takrat Erženik) je merila okrog 52 ha in se nahaja na višini 1650 do 1800 m. Tla so bila med skalami poraščena s sočno travo, severni in jugovzhodni del pa z. gostim ruševjem.
Vse tri skupine planin je prevzela v agrarni zakup do končne rešitve agrarnega vprašanja Planšarska zadruga v Stranjah, njena naloga pa je bila izvesti zadružno organizacijo vseh živinorejcev svojega okoliša. Odlok ji je tudi naložil, da mora za izvajanje umnega planšarstva preložiti in izvršiti, melioracijski načrt, ki ga mora odobriti okrožni agrarni urad.
Pašni red, to pomeni imena živinorejcev ter število glav živine, ki se bo pasla na posameznih planinah, mora zadruga vsako leto 14 dni pred odgonom živine na pašo predložiti omenjenemu uradu v potrditev. Odgon živine na pašo je bil mogoč šele potem, ko je bil pašni red odobren in javno objavljen na krajevno običajen način.
Planšarska zadruga je imela pravico do sečnje lesa v zakupnem svetu samo za potrebe gradnje in vzdrževanja planšarstvu namenjenih naprav. Lastnik zemljišča, to je Kamniška meščanska korporacija, na tem zemljišču ni smela sekati dreves niti jih prodajati.
Planšarska zadruga je bila dolžna plačevati zakupnino, državni davek, občinsko doklado in druge javne davščine, ki so izhajale iz zakupljenih zemljišč.
FRANC SVETELJ
