Delo, 16. junij 2002
V Sloveniji je 764 gorskih reševalcev. O vsem, kar se hudega in lepega dogaja na njihovih akcijah, smo se pogovarjali z Janezom Brojanom, ki je v zadnjih štiridesetih letih sodeloval pri petsto reševanjih. In ki nadaljuje sedemdesetletno tradicijo svojega očeta Janez Brojana.
Vedela sem, da ga bo imel. Triglav, obešen na porumenelo steno pisarne vodje jeseniške žebljarne. Nisem pa vedela, v katerih barvah mu je ljubši. Zima. Bil je član legendarne trojke, ki je prva smučala z vrha Triglava in turna smučarija je še danes njegova strast. Je Mojstranška veverica in gore so mu nenadomestljive. “Morje je rezerva. In za ženo,” pravi. A tudi ljubezen je bila plod gora, spletena med vzponom stotih žensk na Triglav. Vendar pa se bo že skoraj sto let trajajoča družinska tradicija legend gorskega reševanja, tradicija Janezov Brojanov, z njim končala. “Svoja dekleta držim kvečjemu stran od gora.”
Mojstrančan Janez Brojan (55) je gorski reševalec že štirideset let, od tega petindvajset let načelnik gorske reševalne postaje Mojstrana. Za seboj ima prek petsto reševanj, vsaj 350-krat je bil vodja akcij. Je pisec priročnika o letalskem reševanju in eden mlajših dobitnikov mednarodnega priznanja za solidarnost v gorah.
Vaš oče Janez Brojan (v 98. letu je preminil minuli petek, op. p.) je eden največjih legend gorskega reševanja. Aktivno je reševal več kot šezdeset let. Nadaljujete družinsko tradicijo?
Sem na dobri poti (smeh). Reševalec sem že štirideset let. Ko sem začel, je bil oče načelnik postaje v Mojstrani, bil je tudi njen ustanovitelj. Od malih nog je bil v hribih, pasel je krave in drobnico, postal je nosač in res, on je bil ‘krivec’, da sem to, kar sem. Že s petimi leti me je jemal s seboj v gore – a nikoli me ni silil. Včasih so me reševalci posadili v mariner (gorska nosila, op. p.) in me vzeli s sabo. Vendar pa o reševalnih akcijah oče nikoli ni govoril. O hribih ja…, to je bila pri nas stalna tema. Tudi mama je bila alpinistka. Ljubljančanka, ki je najela gorskega vodnika – očeta – nato sta se bolje spoznala in skupaj začela plezati. Ko je govoril o hribih, o, takrat smo ga mulci poslušali z odprtimi očmi.
Čeprav GRS letos praznuje 90. obletnico obstoja, njeni začetki segajo daleč nazaj, v leto 1822. Pred 180 leti julija je na Triglavu strela ubila bohinjskega gorskega vodnika Antona Korošca in so ga vodniki prek sten spustili v dolino. Spremljal je stotnika Bojca, ko ju je presenetila nevihta. To je bila, vsaj glede na dostopne podatke, prva reševalna akcija v slovenskih gorah. Potem sta se zvrstili dve, za slovensko gorsko reševanje pomembni leti, 1908 in 1909, ko sta se v severni steni Triglava smrtno ponesrečila dva nemška alpinista, Karl Wagner in Wilhelm Lass. Ker v Gornjesavski dolini ni bilo za stensko reševanje usposobljenih reševalcev, so morali posredovati reševalci z Dunaja, tri tedne kasneje pa je v severni stene Škrlatice omahnil dr. Stojc, iz stene pa so ga živega rešili trentarski in kranjskogorski gorski vodniki. Počasi so popuščali debele konopljaste vrvi in ponesrečeni dr. Stojc je v lesenem zaboju polagoma drsel proti melišču pod Škrlatico. Reševalci v t. i. rešilni ekspediciji so imeli konopljene vrvi, reševalni drog, pritrdilno vrečo in lekarniški kovček s potrebščinami za prvo pomoč. Ta in nesreča dr. Cerka na Stolu sta sprožili pobudo za organizirano reševanje. Prav opisani dogodki so vzpodbudili dva planinca, dr. Josipa Tičarja in dr. Jerneja Demšarja, da sta v Kranjski Gori ustanovila reševalno postajo. Bilo je na današnji dan (16. junija) leta 1912 in to je bila prva postaja gorske reševalne službe na Slovenskem pri takratnem Slovenskem planinskem društvu.
O nesreči v Špiku, ki je bila tako odmevna in tudi ena od prelomnic v zgodovini gorske reševalne službe, ste od očeta vendarle kaj slišali?
(Pet štajerskih alpinistov je v severni steni Špika zajelo neurje. Pri sestopu je enemu zdrsnilo, drugi naj bi se ob tem v prepad vrgel sam, trije so pretreseni obtičali v steni. Zanje so gorski reševalci izvedeli čez dva dni. Ko so v globokem snegu prišli do njih, sta dva že zmrznila, tretji jim je umrl na rokah. Še prej, kar se je nekaterim zdelo sporno, je eden izmed reševalcev prerezal vrv, s katero so bili navezani, tako da sta mrtva alpinista zdrsnila v prepad, saj vseh treh ne bi mogli obdržati. Očitki reševalcem so bili, da niso storili vsega, kar bi lahko … op. a.)
To nesrečo večkrat omenjamo. Zgodilo se ni nič nenavadnega. Najbrž bi taisto naredili tudi danes, če bi do česa takega prišlo. A pravi voluharji so “zagrabili” in sprožili rompompom. Zato so praktično vsi, ki so sodelovali v tej akciji, vrnili članske izkaznice. Nekateri nikoli več niso stopili med gorske reševalce. Vendar pa v tistem reševanju ni bilo nič spornega. Reševalci pa so tako nastradali, da so nekateri po mesec dni ležali v bolnišnici – tako zahtevna je bila akcija. Po tej nesreči so centralo gorske reševalne službe z Jesenic preselili v Ljubljano. Sicer pa to najbolj podrobno opisuje Ciril Praček v svoji knjigi Vrnite mi moje sinove z gore.
Zakaj potem Mojstranške veverice?
Ime smo povzeli po Cortinskih vevericah, nad Cortino smo namreč trenirali, in smo si rekli, zakaj ne bi še mi postali Mojstranške veverice. Začeli smo štirje: Mlekuž, Ažman, Kofler in jaz. Pridružila sta nam še Dovžan in Smolej. Mogoče smo postavili previsoke kriterije, saj smo določili, da lahko postane veverica le tisti, ki bo splezal kakšen problem Alp. Žal ni to uspelo nikomur več. In so šle veverice v pozabo. Skupaj smo tičali kot rit pa hlače. Konec šestdesetih let smo bili v slovenski alpinistični špici. Ko smo leta 1970 zlezli Mrtvaški prt (Grandes Jorasses v Franciji), je bil alpinizem prvič na prvi strani Dela. Francozi so nam v časopisu posvetili celo stran, saj smo smer preplezali v za njih nemogočih razmerah – tri dni je medlo po nas. Deset let sem bil aktiven alpinist, z enimi najtežjimi turami in smermi doma in po svetu, potem sta prišla Hindukuš in Himalaja. Med odpravo na Makalu sem imel veliko smolo – vnel se mi je slepič in sem praktično pol odprave preležal.
Pri prvem reševanju ste bili še zelo mladi. Kakšne vtise je pustilo na vas?
Bilo je 63. leta, takrat sem postal tudi pripravnik, ko se je češki alpinist ponesrečil v Stenarju. Sam sicer nisem bil član odprave, a je naneslo tako, da sem mogel z doline pod vznožje stene pospremiti zdravnika. Noč je že bila, ko sva prišla gor, zato so mi reševalci, medtem ko smo čakali, da ponesrečenca spustijo čez steno, “postlali” v marinerju. Ob pol štirih so lučke – takrat ni bilo čelnih svetilk, bile so le ročne svetilke ali pa kar bakle – prišle do nas. Zagledal sem možakarja, njegov obraz … bil je ves krvav. Ko smo prišli v rušje pod Stenarjem so mi naročili, naj tečem v Aljažev dom in pokličem rešilca. Začel sem trkati in vpiti “Tinca, odprite!” Tako sem bil zbegan, prvi vtis je bil šokanten, bila je poltema in kar nekaj časa sem potreboval, da sem se zavedal, da sploh nisem pri pravih vratih. Trkal sem na vrata sosednjega, Šlajmerjevega doma.
V Sloveniji je 764 gorskih reševalcev, med njimi 86 inštruktorjev, 7 inštruktorjev reševalec letalec, 16 minerjev snežnih plazov, 42 reševalcev letalcev, 38 vodnikov lavinskih psov, 48 zdravnikov reševalcev in 12 zdravnikov reševalcev letalcev. Število gorskih nesreč pa še vedno narašča.
Povečuje se tudi delež negorskih nesreč, v katerih pa posredujejo gorski reševalci. Slednjih je bilo leta 1990 21 odstotkov, lani pa kar 36. Lani so gorski reševalci v 262 akcijah reševali 287 oseb, v dolino prinesli 139 poškodovanih, 16 obolelih in 32 mrtvih oseb. Opravili so 8983 reševalnih ur, v 125 primerih je sodeloval helikopter in v 157 primerih zdravnik.
So akcije, ki so tudi za vas osebno nekakšne prelomnice?
(premislek) Bilo je 29. novembra, šele dobro sem prevzel načelstvo postaje v Mojstrani. Klicani smo bili v Zgornjo Krmo, pod Kredarico, kjer sta v snegu obtičala oče in sin. Med njunim sestopom je zapadlo čez meter snega. V akciji je sodelovalo prek 80 reševalcev – tudi člani sosednjih postaj, policija in vojska, pomagal je helikopter, akcija pa je trajala dva, skoraj tri dni. Gazili smo čez kolena. Ponoči nihče ni smel naprej, da ne bi sprožili plazu. Do jutra smo zato čakali v zatrepu doline. Nato je helikopter priletel in tri reševalce ter zdravnika odpeljal proti Zgornji Krmi. Veter nas je odpihnil na bohinjsko stran. Nato smo jih v megli, bilo je povsem slučajno, zagledali. Skočili smo ven in to je bila predvsem za otroka edina rešitev – dve noči sta že preživela na mrazu. Nekako smo oba spravili v helikopter. Sneg se je vdiral do pasu, spodaj je bilo rušje, tako da si praktično padel skozi, se dobesedno zgubil. Možnosti za ponoven let helikopterja ni bilo. Začeli smo sestopati. In ponoči smo bolj priplavali kot prigazili do pastirske koče v Zgornji Krmi. Prvič sem bil kot vodja reševanja v tako težavnih razmerah. In ta akcija je bila zame velik, velik poduk.
Vsako reševanje je zgodba zase. Je bilo katero izstopajoče?
Ena izstopa. Leto po moji hudi prometni nesreči leta 1988, leto po tistem, ko sem spet postal človek, s fizično in psihično močjo, prejmem klic s Kredarice: “Na grebenu nesreča, ob poti, nič posebnega, pohitite, samo pobrali ga boste”. Pokličem zdravnika in helikopter in povem, da bomo v pol ure nazaj. V to sem bil prepričan, na to so kazali podatki. Pri meni je nahrbtnik vedno pripravljen, v njem je vse. A če bi karkoli posumil, bi poklical še pet reševalcev. Tako pa… Tudi enega oblačka ni bilo na nebu. A neki čut mi je rekel, naj vzamem še kaj opreme. In sem vzel graminger (gorski sedež, op. p.), vrv. Vrgli smo vse v helikopter in se dvignili. Ko smo zavili proti Triglavu – črno. Vrha ni bilo več zunaj. Ponesrečenca smo zagledali na grebenu, deset metrov pod potjo. Helikopter se je približal, skočimo na pot in takrat … nebo se je zaprlo! Helikopterju se je komaj uspelo umakniti v dolino. Ostali smo sami – doktor, dva reševalca, ponesrečeni in žena. Možakar je imel čez dva metra, težak je bil 110 kilogramov. Naložili smo ga v sedež. Reševalca sva se menjala na vsakih petnajst metrov – na Mali Triglav je bilo treba navkreber. Z brega je šlo lažje. Bilo je noro neurje. Čelnih svetilk nismo potrebovali – bliski so delali dan! Pravi orkan. Povsod slapovi. Ko smo sestopili s stene, možak ni bil več težak. Odložil sem ga, zadnji del poti naj bi ga nosil kolega. Bil sem premočen, od dežja in potu. Z letalskega kombinezona je lilo. Po petih minutah … Kaj je z mano narobe? Zakaj mi hoče jezik potegniti v grlo? Nič mi ni bilo jasno. Tako hitro sem se v tistem neurju premrazil, da sem v vrat skoraj pomrznil. Takrat sta iz koče prišla dva na pomoč in prinesla odrešilni čaj. No, akcija je tako namesto pol ure trajala od osmih zvečer do polnoči. Iz nahrbtnika sem zlil nekaj litrov vode, oskrbnik nam je priskrbel za preobleč in do štirih zjutraj smo se ogrevali, tudi s šnopcem.
Kako odreagirajo doma, ko napoveste, da boste čez pol ure nazaj, potem pa mine vsa noč?
Tega nikoli ne rečem! Od prvega dne dalje nikoli ne povem, kdaj bom doma. Lahko poslušajo radijsko postajo, ki je doma vedno nastavljena na reševalsko frekvenco in tako vedo, kje smo. Sicer pa se javim šele, ko pridem v dolino, ko smo izven vseh nevarnosti. Kdaj bomo potem prišli domov, je pa naša stvar (smeh).
Že od konca sedemdesetih let v polemikah o gorski reševalni službi teče beseda o profesionalizaciji te službe. Se zavzemate zanjo?
Ne. Moje stališče je strogo – ne!
Lahko razložite?
Absolutno. S tistim dnem, ko se bo ta služba opravljala profesionalno, bo vsak gledal le na to, kaj bo dobil, ne pa, kaj bo naredil.
Kaj pa profesionalizacija manjše ekipe?
Morda. Vendar – ekipa naj bo homogena, vsi naj bomo enakovredni. Pred enim letom so si zdravniki – daleč od tega, da bi jim bili nevoščljivi – prek ministrstva za zdravstvo pridobili plačilo dežurstva, ki ob koncih tedna poteka na Brniku. Kako se lahko gledata reševalec, ki za svoje dežurstvo dobi povrnjene le potne stroške in za delo prek 12 ur 3500 tolarjev dnevnice, z zdravnikom, ki je še in še dobro plačan? Čeprav se med seboj krasno razumemo, so trenja, ki trenutno so, nastala prav zaradi tega. Razumljivo je, da ima Zermat profesionalne reševalce, saj imajo tudi po 20 akcij na dan. V naših najbolj obremenjenih postajah pa je toliko reševanj – na leto. Profesionalna služba pri nas … – ja, kaj pa bi delala? Strinjam pa se, da bi zdravnik moral biti dosegljiv vsak trenutek, to pa je lahko le takrat, ko je zraven helikopterja. Zdaj se namreč dogaja, da zdravnika, razen med vikendi, ko je dežurstvo, pobiramo doma. S tem zamujamo. In odzivni čas je tako daljši. Reševalci pa smo se uspeli organizirati tako, da lahko od klica na pomoč do našega odhoda mine le pet minut. Smo v stalni pripravljenosti, le še obujemo se. Še nikoli se namreč ni zgodilo, da bi mašina, ki je takoj poletela z Brnika – leti 20 minut – čakala nas. Vedno jo čakamo mi.
Davo Karničar, GRS Jezersko
GRS doživljam kot podaljšano roko zdravstva – ko gre za poškodbe v gorah, komunale – ko iz gora prinašamo trupla in policije, ko gre za iskalne akcije. Zato se mi zdi več kot umesno, da pride do delne profesionalizacije, kot je to na primer pri gasilcih. Profesionalne enote bi morale stalno dežurati in urgirati takoj, ko bi do nesreče prišlo. Le to bi bilo zares učinkovito. Profesionalci pa bi morali biti aktivni tudi v preventivnih in vzgojnih akcijah. Je pa pomembno, da so gorski reševalci dobri alpinisti, saj je prav hitrost pogosto ključnega pomena.
Vaše edino plačilo ostaja hvaležnost. Ta pa je, kot mi je znano, taka in drugačna!
Kot ste rekli. Doživimo vse, od A do Ž. A prevladujejo tisti, ki so res hvaležni in to tudi pokažejo. Pišejo in se oglasijo, če gredo mimo. Vendar pa daril ne sprejemamo in jih tudi ne bomo. Razumemo željo, da se želijo oddolžiti, zato pa lahko postanejo podporni člani gorske reševalne službe ali posamezne postaje. Osebno pa daril nihče ne sprejema in jih nikoli ne bo. Naše plačilo je, da nekomu vrneš življenje, plačilo je, če ga lahko v dolino prineseš živega. Plačilo je tudi to, da na koncu reče: hvala! To mi zadostuje.
Se zgodi tudi, da planinci poškodbe zaigrajo? Da vas izkoristijo za brezplačen prevoz domov?
Reševalci za ocenjevanje poškodb nismo pristojni. Zato oskrbimo vsakega, nihče ne ostane v gorah. In smo Hrvatico vso pot izpod Triglava nosili v marinerju, ker je imela poškodovano nogo. Vpila je na nas, da moramo bolj previdno, da jo boli, enkrat koleno, drugič kolk … Pridemo v dolino. “Zdaj vas bomo pa iz nosil v rešilni avto prestavili, gospa,” ji rečemo. On pa: “E, pa sad bi ja mogla ići …, sad mi je več dobro.” Celo pot te gnjavi, jamra … potem pa… stopi na noge in – gre. Uf, še eden je bil. Zagrebčana prinesemo k Aljaževemu domu. In ko mu rečemo, da potrebujemo njegove podatke, pravi: “Samo malo počakajte, taborim v šatoru,” vstane in gre! Da ti oči skoraj ven padejo! Na ramenih ga prineseš, previdno posediš, pokonci držiš nogo, da se ne bi kam udaril, on pa vstane in odkoraka, odkoraka!, po svoje podatke.
Marsikaj so spremenili tudi mobilni telefoni. Prednost je, da lahko poškodovani takoj pokliče na pomoč, po drugi strani pa je verjetno več klicev tudi ob najmanjših poškodbah, ko bi se z malo truda lahko sami vrnili v dolino?
Tako za nas kot za ponesrečene je mobilni telefon velik napredek. Svetujemo ga vsem planincem. Če gre za preutrujenost ali da nekdo zaide s poti, ga poskusimo rešiti tudi prek telefona. Ko pridem v stik z njim, mu svetujem, naj počiva. Predvsem ga najprej pomirim. Pokličem čez eno uro. Ali je bolje? Tudi tako poskusimo. Se pa zgodi, da povemo čez tri ure bomo pri vas. Veste, mislijo, da če oni hodijo štiri ure, bomo pa mi v pol ure pri njih. Potem so presenečeni. “Šele tako pozno? … No, saj potem vas pa ne potrebujem.” Hvalabogu je večina teh razgovorov snemanih na centrih za obveščanje.
Helikoptersko reševanje se je v Sloveniji začelo leta 1968, ko ste tudi vi že reševali. Kakšni so bili začetki novega načina reševanja?
Bili so težki, tako kot začetki reševanja samega, ko je bila oprema težka in okorna. Helikopter je bil tako šibak, da s Kredarice sploh ni mogel poleteti. Če je še kdo prisedel k pilotu, je komaj poletel. Šele leta 1972 so prišli jet rangerji, s katerimi smo začeli reševati povsod. Vsaka nova tehnika pa je tudi dodatna nevarnost. Prvo stensko reševanje s helikopterjem je bilo na našem terenu, v Nemški smeri Triglavske stene smo imeli tri smrtne žrtve in dva težko poškodovana. Pokojni Šturm je bil prvi, ki je pod helikopter v sami steni zapel ponesrečenca in so ga prepeljali v dolino. Leta 1974 je bil organiziran prvi tečaj za reševalce letalce. Vsekakor je GRS veliko naredila za to, da je odzivni čas čim krajši. K temu pa je vsekakor največ prispeval helikopter.
Drži trditev, da mora biti dober reševalec vrhunski alpinist?
Mislim, da nimate prav. Vrhunski alpinisti nimajo časa reševati. Absolutno pa mora biti vsak reševalec vešč alpinističnih veščin, samostojno mora preplezati četrto stopnjo. Saj v smereh šeste, sedme stopnje praktično ni nesreč, če pa je, rešujemo le z vrvmi in jeklenimi pletenicami. Absolutno mora biti fizično in psihično pripravljen za najtežja opravila.
Tone Škarja, načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva
Za GRS bi bila rešitev specializirana ekipa reševalcev, ki bo sposobna reševati v gorah, na vodi, kjerkoli. Ta bi bila v stalni pripravljenosti, tako kot je zdaj dežurna ekipa na Brniku. Ostali pa bi še vedno delovali na amaterski osnovi – tako je tudi v tujini. Rentabilna je lahko le manjša ekipa specialistov za vse primere nesreč. Mislim pa, da je med gorsko reševalno službo in alpinizmom premalo povezave. Ko je postala GRS materialno močnejša, se je avtomatično odcepila od revnejšega brata. Alpinizem je postal tudi bolj specializiran in zato alpiniste reševanje manj zanima. Ne smemo pa pozabiti, da je bila GRS ustanovljena zato, da planinci iz hribov rešujejo svoje soplanince – in tako bo moralo ostati.
Če dobite zdaj klic – kaj boste?
Pokličejo s centra za obveščanje in najprej se pozanimam, ali je možno priti v stik s poškodovanim. Imamo pagerje za skupinski klic, a obvestimo se po telefonu. V avtu imam stalno vso potrebno opremo. V helikopterskem reševanju lahko štirje reševalci naredijo vse, če je potrebno, poteka vzporedno še klasično reševanje. Nekdo pa na zvezi stalno čaka, če je treba pomoč okrepiti ali pa potrebujemo dodatno opremo.
Včasih je jeseniška železarna, pa tudi mnoga druga velika podjetja, reševalcem odobrila plačan dopust. Kako vas v službah gledajo zdaj?
Imam zelo dobrega šefa. Direktor je razumevajoč in ob nesreči nikoli nisem imel težav zapustiti obrat. V desetih letih se mi še ni zgodilo, da bi moral zaradi službe ostati v dolini. Za reševalne akcije in izobraževanje v okviru postaje mi odobrijo izredno plačan dopust. Če so akcije in izobraževanja slovenskega merila, izpad mojega dohodka krije gorska reševalna. A s službami je – posledica privatizacije pač, vedno več težav. Razumljivo je, da te tisti, ki te zaposli, potrebuje in da tvoja odsotnost zanj pomeni strošek. Več sociale je le še v državnih podjetjih in tistih večjih, kjer je na razpolago več ljudi.
Se vam ne zdi, da bi zavarovanje prineslo tudi več odgovornosti med slovenskimi planinci. Kdor ne bi bil zavarovan, bi enostavno moral plačati?
Pet let že govorimo o tem. S pobudami smo se obrnili na različne zavarovalne družbe, a se žal še nihče ni tega resno lotil. Glede na koncentracijo planinstva pri nas, bi se, po mojem, prvo leto zavarovalo le malo ljudi, drugo leto vsaj polovico, tretje pa bi bila zavarovalnica že na zeleni veji. Danes pa račune izstavimo le za veliko malomarnost, ki je pripeljala do nesreče. Če bi bil tak planinec zavarovan, bi nam zavarovalnica povrnila stroške, njega pa bi pa potem tožili …
Se vam zdi, da Slovenci še niso dovolj osveščeni glede primerne opreme in pripravljenosti za hojo v gore?
Seveda ne, ker pa imajo vse zastonj!
Najbolj nazoren primer neodgovornosti je bil močno vinjen planinec na Triglavu leta 1997, ki je potem, ko so mu na sproti prihajali reševalci, nanje valil kamenje …
Ni edini! Iz Vrat se je pijan oče s sinom vzpenjal proti Triglavu. Tudi če takega skušaš v dolini prikleniti, bo vztrajal, da zmore to pot. Preprečiti mu ne moreš, četudi še stati ne more! Otroka je s seboj vzela skupina, ki ju je dohitela, možak pa se je izgubil in pod Staničevo kočo omahnil – na srečo na pot, kjer je obležal s hudimi poškodbami. Ko smo zjutraj prišli do njega je smrdel kot odprt sod. In to že gnil! Tudi temu smo izstavili račun.
V visokogorju srečate skupino ljudi v športnih copatih. Reagirate?
In to hudo! Resno se pomenim z njimi. In še hujši primeri so, ko mimo takih nosimo poškodovanega, ki je zdrsnil prav zaradi neprimerne obutve. Oni se pa smejejo in nas še zafrkavajo po vrhu.
Koliko mrtvih ste pripeljali z gora?
Žal ne malo. (pomislek) Veliko. Lahko bi pogledal v statistiko, vodim namreč evidenco za vsako akcijo.
Biti v vlogi grobarja in to sredi sten … Vzdušje med reševalci je najbrž popolnoma drugačno, kot če nekoga rešite?
Če vnaprej vemo, da je mrtev, gredo na mesto tisti, ki so na to bolje pripravljeni. Ko sem bil prvič pri smrtni žrtvi, je bilo vse mogoče … potem, potem se navadiš. Ko je enkrat zapakirano, delaš vse kot ponavadi. A potem je v dolini vedno kdo, ki čaka. Med potjo naberemo šopek in ga pošljemo s ponesrečenim, z naše strani za slovo. Je pa vedno šok. Najhuje pa je, če gre za mlado življenje, za otroka.
Krutost gora je tudi ta, da pri najhujših nesrečah skale človeško telo dobesedno raztreščijo. Tudi to delo je prepuščeno vam.
Ko zdravnik ugotovi vzrok smrti, prepusti nam, da ga poberemo in damo najprej v PVC, nato še v druge vreče ter ga pripravimo za transport. Gledaš, kaj boš prijel v roke. Če se le da, imaš rokavice in paziš, da primeš za kakšen kos obleke. Ne vem, od kod se znajdejo, a vedno so zraven tiste muhe, mesarice. Pravimo jim avioni.
Maja Roš
