Ulrich Inderbinen (1900 – 2004)

Obraz nekdanjega gorskega vodništva – časa, ko so bili gorski vodniki še ljudje, ki so od svojega dela živeli na gorskih pobočjih

Ko se je pred 125. leti – 3. decembra 1900 v Zermattu rodil Ulrich Inderbinen, sin gorskih kmetov, se je začela zgodba, ki je trajala več kot stoletje. Njegovo življenje je bilo preprosto, a hkrati izjemno – življenje človeka, ki je gore poznal kot svoj dom in jih ljubil kot svoj svet.
Odraščal je v družini z osmimi brati in sestrami. Že pri petih letih je pasel živino, pri trinajstih pa si je služil denar kot pastir. Kasneje je delal kot tesar, gradbeni delavec in električar. Leta 1921 se je skupaj s sestrama prvič povzpel na Matterhorn, štiri leta kasneje pa je opravil izpit na šoli za gorske vodnike.
Inderbinen je bil gorski vodnik več kot sedem desetletij. Na Matterhorn se je povzpel več kot 370-krat, nazadnje pri devetdesetih letih. Na Mont Blanc je stopil 84-krat, na Dufourspitze 81-krat. Njegova slava ni temeljila na spektakularnih prvenstvenih vzponih, temveč na zanesljivosti, potrpežljivosti in skromnosti. Stranke so ga cenile, ker je znal vzbujati zaupanje – v gorah, kjer je zaupanje pogosto edino varovalo.
Pri osemdesetih se je začel udeleževati smučarskih tekem, pri petindevetdesetih pa je nastopil na dirki Last Mountain Guides. Še pri devetdesetih je stal na vrhu Matterhorna, ob 125. obletnici prvega vzpona, v neposrednem televizijskem prenosu. Vodil je do šestindevetdesetega leta, smučal pa do štiriindevetdesetega.

Ulrich je postal širše prepozna(ve)n po objavi njegove biografije leta 1996 uspešnice v Švici in Nemčiji, prevedeni v več jezikov. Slava je privabljala novinarje in turiste na njegova vrata. Ulrich pa je kljub pozornosti ostal skromen, še naprej živel v preprosti hiši, ki jo je zgradil v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

Duh nekdanjega vodništva
Inderbinen, ki je rad (pre)hitro hodil, je bil utelešenje nekdanjega duha gorskega vodništva. Vodniki njegove generacije niso bili zvezdniki, temveč varuhi poti. Njihova oblačila so bila volnena, njihovi škornji usnjeni, njihova oprema preprosta. Vodnik ni bil le strokovnjak za vrvi in dereze, bil je človek, ki je poznal vsak kamen, vsak prehod, vsak znak spremembe vremena. Vodnik je bil zanesljivost, skrb in ponižnost pred goro.
Ulrich je ostal zvest tej tradiciji. Nikoli ni imel avtomobila, kolesa ali telefona. Živel je v hiši, ki jo je sam zgradil, sekal je svoj les in ostal preprost, kljub svetovni slavi, ki mu jo je prinesla biografija iz leta 1996.
Ko je leta 2004 umrl v starosti 103 let, je bil najstarejši moški v kantonu Valais. Njegova zapuščina pa ni bila le v številu vzponov, temveč v načinu, kako je živel gorništvo: kot preprostost, kot služenje skupnosti, kot zvestoba goram.