Ujetnik z vršaca ronce

RADAR, april 1983

Neverjetno dejanje obergefreiterja Antona Hörnleja

Vojna je strašna in odvratna stvar, celo v gorah, kjer je nekoliko manj nečloveška, ker tam pač ni mogoče uporabljati vseh tehnič­nih sredstev za moritev … Zato se v vojnih časih v gorah pripeti, da plemenita čustva prevladajo nad surovo slo po uničevanju in moritvi. Eno takih epizod je opisal častnik francoskih planincev – imenovali so jih »gorske zajce« – Jacques Boell, avtor knjige Izvi­dniki – smučarji v boju. Ta dogodek je bil podlaga za filmsko zgodbo, ki jo je posnel Marcel Ichac.
Tistega večera sem kot zagnan ob­veščevalni častnik 7. brigade pospre­mil svojega nadrejenega, enega od mlajših podpolkovnikov v francoski armadi Alaina Le Raya, da bi se na­slednjega dne iz Bessansa povzpela na vršac Ronce v severovzhodnem delu Mont Cenisa.
S te razgledne točke – na katero so se pred vojno samo enkrat povzpeli pozimi – bova imela natančen pre­gled nad vsem, kar počno Nemci na visoki planoti. Nobenega dvoma ni bilo, da bova od tam prinesla drago­cene obveščevalne podatke, potreb­ne za ofenzivo, ki smo jo morali pri­praviti.
V Bessansu se nama je pridružil kapetan Stéphane, poveljnik manjše mobilne enote, in vsi trije samo gazili po snegu, dokler nismo prišli na pre­laz Chapeau (Klobuk). Bilo bi zelo neprijetno, če bi sovražnik zasedel slemena v okolici.
Nestrpno smo čakali, da si bomo podrobno ogledali ceniško visoko planoto, ki je ležala pod nami. Nismo bili razočarani. Na tem razčlenjenem terenu je bilo veliko mrtvih kotov in drugih skrivnosti, ki jih naše patrulje kljub požrtvovalni vnemi niso mogle odkriti. Peklilo nas je, ker te tančice nismo mogli odgrniti, zdaj pa se je naenkrat razblinila pred nami.
Počutil sem se kot zli duh Asmodej, ko odkriva strehe, da bi pogledal, kaj počno ljudje v hiši. Presenetil sem sovražnika v njegovem skriv­nem početju, ne da bi se on tega sploh zavedal.
Ob izteku ozke dolinice, ki se spu­šča proti Italiji, smo zagledali staro in skoraj smešno utrdbo Roncia, ki je bila po vseh znamenjih sodeč oblju­dena in zasedena. In čisto na koncu dolinice so se na zasneženi pokrajini risale ogromne stavbe Hospice kot črnilo temen splav na jezeru.
Nameravali smo se povzpeti na boljšo opazovalno točko, od koder bi imeli popolnejši pregled nad vso po­krajino.
Po štirih urah hoje smo vsi čutili, da smo potrebni počitka in okrepčila. Stéphane je s čutom nenehno pre­ganjanega partizana tudi med tem odmorom ostal nezaupljiv in je z dalj­nogledom v roki nenehno opazoval okolico, kot da bi jo trgal s svojimi belimi zobmi.

»Postava v naši višini«
Nenadoma je zelo mirno javil: »Postava v naši višini, kakih 600 metrov od nas, na zahodnem poboč­ju vršaca la Haie.«
Pri moji veri, imel je prav. Postavo je bilo moč razločiti s prostim očesom. Hitro in lahkotno se je vzpenja­la po strmih, zasneženih skalah.
»Prav gotovo je konica izvidniške patrulje,« je rekel podpolkovnik.
Vsi smo začeli s pogledom mrzlič­no preiskovati zahodno pobočje gore.
Ne, nobene sledi o drugih možeh ali alpinistih. Bil je sam in hitro se je vzpenjal proti vrhu. Je morda ostro­strelec?
»Jacques, hitro se spusti na prelaz Chapeau in imej na očeh pobočje, ki se spušča proti Italiji. Stéphane, vi opazujte alpinističnega korenjaka, jaz pa se bom splazil nekaj metrov proti vrhu Chapeauja. Ne morem verjeti, da je Nemec sam, in bojim se, da nas hočejo zvabiti v past.«
Zagrizel sem se v pobočje na itali­janski strani. Nekaj časa sem gazil po snegu, prav do zareze v gorskem sed­lu; pod cesto, vsekano v skalo, se je pobočje zelo strmo spuščalo proti do­linici Roncia. Ne, v tem puščobnem naravnem kuloarju, ki se naenkrat spusti do dna grape, ni bilo nikogar.
Ko sem se vrnil na izhodiščno toč­ko, sem bil prepričan, da me je skriv­nostni samotar kljub zaščitni beli ha­lji moral opaziti. Mar ne bo kot prega­njana divjad zavohal past in jo pobri­sal …? Nič takega se ni zgodilo. Prav gotovo me ni videl! Brezskrbno in vešče se je začel spuščati po zasneže­nem grebenu, ki je strmo padal proti nam.
»No, če že hoče v zasedo, pa naj! Z njim boste opravili vi, Stéphane! Jaz ga bom ves čas opazoval, Boell pa nam bo ščitil zaledje, kajti prav nič se ne bi čudil, če bi se od Roncea sem pojavili Nemci,« je ukazoval podpol­kovnik.
Vsak je takoj storil, kar mu je bilo naročeno. Stéphane je pripravil pu­ško na strel in meril, Le Ray je sple­zal na skalo in nama z znamenji do­povedoval, kaj je videl.
Nastopil je trenutek velikega in in­tenzivnega razburjenja: v popolni ti­šini s soncem obsijanih vršacev smo zrli v moža, o katerem nismo vedeli ničesar, pa smo ga vseeno imeli za sovražnika: prostodušno kot kakšen sprehajalec se je korak za korakom bližal svoji usodi.
Vojna je vedno gnusna in grozna – celo v gorah, kjer je zaradi naravnega okolja manj nizkotna. Že vnaprej me je pekla vest, kot da bi zagrešil bogoskrunstvo: ta prelepi gorski svet, ki nam daje toliko plemenitega veselja in užitkov, bo postal prizorišče zase­de, ki se bo morda končala s smrtjo, in to zato, ker smo mi tako hoteli. Ali je res usojeno, da človek posvinja prav vse, česar se dotakne?
Nemec se je še vedno spuščal. Bo opazil moje sledi na prelazu? Ali pa tiste, ki smo jih pustili, ko smo se v kuloarju vzpenjali po francoski stra­ni? Saj je tik nad njimi … Ne! Kar naprej se spušča …
»Nima ne puške ne daljnogleda,« je ugotovil Le Ray.
Nemec se še vedno spušča …
»Sto petdeset metrov je od nas. Ustavil se je in gleda proti nam … Na francosko stran. Ah, spet se je pre­maknil … Dereze ima, je pa brez nahrbtnika … Zagorel je in razoglav … Uniforma je skrbno urejena, najbrž je častnik …«
Pogledal sem Stéphana. Nameril je puško in se s prstom skoraj sadistič­no dotaknil sprožilca, kot da bi ga hotel pobožati.
Vzkliknil sem: »Nikar ga ne ubijte, mon capi­taine… !«
Spet ta prekleti pacifizem, to staro­modno spoštovanje tujega življenja!
Proti svoji volji sem se ozrl nazaj, kot mi je bilo ukazano.
»Še 25 metrov …« je zamrmral podpolkovnik.
Tedaj je Stéphane planil iz zaklona na sneg, nameril puško na Nemca in zatulil: »Hände hoch!«

Samotarski gornik
Zrak nad pobočji dolinice Roncia, ki so jo božali prvi sončni žarki, je bil tistega jutra prijetno svež. Prava ko­pel življenjske radosti. Pred vojno so ljudje ob takih dnevih prešerno uži­vali v gorah. Samotarski sprehod z derezami po strjenem snegu, ki ga sončni žarki še niso omehčali, je bil redko tako prijeten kot v jutrih, ka­kršno je bilo to.
Obergefreiter Anton Hörnle je s prožnim korakom izkušenega pla­ninca stopil na mali ledenik. Bil je vajen gora, ki so mu pomenile edino radost v življenju, od tistih iz rodne pokrajine ob Bodenskem jezeru do teh ceniških, kamor je prišel pred petimi meseci; vmes je okusil tirol­sko pogorje, bavarsko hribovje, kret­ski krš in celo skalnate previse Kav­kaza, kamor ga je zanesla vihra neznanskega vojnega spopada.
V nekem smislu je imel srečo. Nje­gov nadrejeni, medicinski major Schnizler, je razumel njegovo strast do gora in mu je dovolil samotne sprehode po skalovju, kadar ni bil v službi. Za Hörnleja je bila prava ute­ha, da je lahko lazil po gorah v času, ko je po vsej Evropi divjala vojna in se je wehrmacht povsod umikala; ti samotarski pohodi so bili kot obliž na ponižano in razžaljeno srce nem­škega domoljuba. Taka tolažba mu je bila še kako potrebna, če je hotel v sebi potlačiti tesnobo, ki ga je stiska­la: veliki rajh je bil pod udarom so­vražnikov, Köln in Porurje sta že padla v roke anglo -ameriških vojska, v Königsbergu (današnjem Kaliningradu v nekdanji vzhodni Prusiji). Breslauu in drugih mestih na vzhodu so bili Rusi.
Korak in spet korak …
Reber. Hörnle je živo zakoračil na mali ledenik in si s palico pomagal navkreber, še vedno samotarsko sanjav in brezskrben.
Še nekaj zasneženih skal in dose­gel je vrh la Haie.
»Bog, kako globoko se diha na teh mirnih grebenih, kjer vonja ni prav ničesar spremenila, čeprav je tako blizu! Za temi gorskimi hrbti so zad­nje gorske doline tiste Francije, ki si jo je Wehrmacht podredila na milost in nemilost, ni je pa mogla obdr­žati …«
Nekaj okupacijskih spominov se je podilo po glavi samotarskega gebirgsjägra (vojaka – planinca). Za tre­nutek je postal in fotografiral vrh Ronce. Še sanjalo se mu ni, da skriva to skalovje, ki se dviga na grebenu, 300 metrov od njega tri sovražnike, ki čakajo nanj (Fotografija se je ohra­nila).
Ni še poldne. Hörnle ima še čas, zato sklene, da bo šel na vrh Ronce, ki se dviga pred njim v nebo; še dve uri hoje. To zimo ni bil na njem še noben Nemec. Pa tudi nobenega Francoza ni bil opazil na teh grebe­nih Ribona, čeprav gre o Francozih glas, da so dobri planinci.
Zdaj se je treba samo še spustiti po zasneženem gorskem hrbtu, ki je pod snegom ves zaledenel, do useda, ki se prav tako kot prelaz imenuje Chapeau. Z derezami gre to igraje: hodeč okobal, z vsako nogo na eni strani gorskega hrbta. Če držiš palico vodo­ravno, si podoben vrvohodcu.
Ne bo potreboval dolgo do prelaza. Prav nič se ne bo ustavljal, marveč bo takoj nadaljeval vzpon proti cilju. »Kakšna tišina! Kakšen mir … Toda glej, kaj pa je to …?«
Petindvajset metrov pred njim so planili izza skale trije možje v belem, naperili proti njemu puške in ga po­zvali v pravilni nemščini.
Hörnleju se je posvetilo: ti prekleti bedaki, ki so ga tako neprijetno presenetili v njegovem sanjarjenju, pri­padajo patrulji 100. Gebirgsjäger Regimenta; povzpeli so se naravnost na vrh Ronce in se sedaj spuščajo proti sedlu Chapeau. Moral jih je torej po­miriti:
»Nobenih komedij, kameradi …«
Že v naslednjem hipu je na vrhu kuloarja na francoski strani pobočja zagledal sledove stopinj v snegu. Ta­koj se mu je posvetilo:
»O, smola!«
In nato, kot da bi mu hotelo raznesti srce:
»Sind sie doch Franzosen? (Ste to­rej Francozi?)«

Vojni ujetnik
Stéphane je pravkar skočil izza skale, kot plane hudič iz škatlice. Za njim se je pognal izza skale podpol­kovnik, nato še jaz.
Od osuplosti okamneli neznanec je kljub trojni grožnji krilil z rokami in prepadeno zrl v nas. Mrmral je nekaj docela nerazumljivega. Nedvomno je z nerazumljivimi glasovi izražal svojo osuplost, toda nas so njegovi občutki bolj malo zanimali.
Z bebastim izrazom na licu je sto­pil naprej in vprašal, ali smo Fran­cozi.
»Seveda smo Francozi. Kaj res mi­slite, da nismo sposobni priti do sem?«
Toda Hörnle je preslišal vprašanje in je rekel:
»V sramoto sem zabredel. Kamera­di bodo mislili, da sem dezertiral. Do kraja sem osramočen!«
Le Ray ga je skušal potolažiti:
»Obvestil jih bom, da ste bili zajeti. Sporočilo bomo pustili na kraju, ka­mor zahajajo vaše prednje straže.«
Nemec se mu je zahvalil, videlo pa se mu je na obrazu, da ne verjame njegovim besedam.
Čeprav nerad, sem moral preiskati ujetnika. Ko sem tipal po njegovih praznih žepih, mi je prišlo v spomin, da so nas še pred kratkim prav ti Nemci po naših mestih pretipavali kot navadne zločince.
Ujetnik je bil odlično opremljen za hojo po gorah, le njegova gorniška palica se nam je zdela malo koristna, čeprav je trdil prav nasprotno. Po zagorelem obrazu, njegovih očeh in izrazito črnih laseh bi človek sodil, da je latinski tip. Njegov videz je na­vajal na misel, da je intelektualec.
»Seveda ste častnik, kajne?«
»Ne.«
»Torej podčastnik?«
»Ne. Samo višji medicinski korporal sem.«
In ne da bi se pustil prositi, je zdrdral ime, čin in enoto.
Kljub temu smo bili prepričani, da je častnik. Le nekaj nas je motilo: ni imel daljnogleda. Njegov revolver je bil eleganten, zavit v gazo. Ta okoli­ščina je nekako potrjevala, da res pri­pada zdravstveni službi.
»Ste se povzpeli sem gor, da bi opa­zovali?«
»Ne. Sem sem prišel kot čisto ne­nevaren gornik.«
Ta izjava je zadela ob zid trojne skepse.
Bomo nadaljevali vzpon do vrha Ronce ali se bomo vrnili z ujetni­kom? Ogrevali smo se za prvo mož­nost. Sicer pa nam bi Hörnle na vrhu lahko dal dragocene podatke.
Medtem ko smo se posvetovali, je Nemec kar naprej tarnal:
»Jaz, pa vojni ujetnik!«
Podpolkovnik ga je skušal šegavo potolažiti:
»Kaj zato, saj je vojne že skoraj konec«
Hörnle je seveda vedel, da je to res, toda pred sovražnikom ne sme nikoli obupati nad usodo domovine. Zato je začudeno in nejeverno oponesel:
»Vojna, da je končana? Kaj še! Fü­hrer nam bo dal tajno orožje in po­tem nam bo zmaga zagotovljena.«
To je povedal tako preprosto in prepričljivo, da od osuplosti nismo imeli kaj odgovoriti. Propaganda, ki je bila za nas votla in smešna, je očit­no na Nemce vplivala učinkovito!
»Z nami boste šli na vrh Ronce.«
In skupina, številnejša za enega člana, se je odpravila na pot.
Ko smo prvič počivali, so Hörnleja spet napadli očitki vesti in začel je tožiti nad svojo sramoto. Kot po nak­ljučju je govoril prav tisto, kar je ga­nilo naša planinska srca:
»In prav tu sem padel v vojno ujet­ništvo! Pogubila me je ljubezen do gora! Cel in zdrav sem prišel s Krete, izpred Leningrada, s Kavkaza in z Monte Cassina, in glej, kam me je pripeljala strast do gora: postal sem vojni ujetnik, onečaščen v očeh kameradov …«
Kakor hitro smo Hörnleja ujeli, ga nismo več imeli za sovražnika. Po teh njegovih besedah, ki so se nam zdele iskrene, pa je v naši podzavesti po­stal naš gorniški tovariš.

Vzpon se nadaljuje
Vzpon se je torej nadaljeval brez pripetljajev in ujetnik je prevzel svoj delež pri utiranju stopinj v globokem snegu na sicer lahkem terenu.
Na vrhu, bleščečem se v soncu in v popolnem zatišju, smo ostali dve uri. Pazljivo smo si ogledovali sovražni­kove položaje in tisto, kar je bilo za njimi. Sledi v snegu so odkrivale nemške premike in organizacijo. Tu pa tam smo v belem snežnem pro­stranstvu opazili manjše skupine v gibanju; nekaj se jih je premikalo po zaledenelem jezeru.
Nedaleč od Hospicea, kakih 1500 metrov pod Ronceom, je bila v pol­nem teku smučarska šola. Nekoliko bliže nas, na skalnatih zobeh Nunde, kjer je bila čez dan artilerijska opazo­valnica, sta si brezskrbno prepevala sovražnikova opazovalca; kadar je severnik zapihal v naši smeri, smo razločno slišali njuno tirolsko jodlanje.
Ti daljni in hkrati tako bližnji gla­sovi Nemcev so Hörnleja spet posta­vili v svet resničnosti: zavedel se je, da je ujetnik.
Medtem ko smo si skicirali nemške položaje in s kotičkom očesa nadzo­rovali ujetnika, se je zdelo, da se je Hörnle vdal z usodo. Videti je bil po­polnoma miren. Čepel je na soncu in nam v čutari topil sneg v nekakšno pijačo.
Sicer pa se ni nihče bal, da nam bo pobegnil. Na strmih pobočjih, ki so se spuščala v Francijo, ne bi mogel uiti našim kroglam, na italijansko stran pa je pobočje prehajalo v tisoč in več metrov globoke prepade; to je bilo zadostno jamstvo, da ne bi sku­šal uresničiti svojih želja po svobodi.
Preden smo zapustili vrh, sva z Le Rayem zarisala še zadnje podrobno­sti v naše skice, Stéphane pa se je zapletel z ujetnikom v pogovor in skušal izvleči iz njega podatke o tem, kako je organizirano življenje v nem­škem taborišču, ki je ležalo pod na­mi. Toda zaman si je prizadeval.
Hitro in brez težav smo se spustili do sedla Chapeau. Ura je bila štiri. Za kratek čas smo postali pri našem bi­vaku, le toliko, da smo pobrali svoje reči. Potem smo se razpostavili v skupino, da bi rekonstruirali zajetje nemškega ujetnika, in napravili ne­kaj posnetkov.
Za trenutek sem se pomudil na po­bočju nad gorskim sedlom, medtem ko sta moja tovariša pazila na ujetni­ka in se začela pripravljati, da se spu­stimo po kuloarju, po katerem smo zjutraj prišli.
Le Ray je odložil brzostrelko na skalo, odprl konzervo in jo ponudil ujetniku. Tudi Stéphane je odložil karabinko v sneg poleg sebe, si na novo zadrgnil dereze in ukazal Hörnleju, naj stori prav tako.
In tedaj se je zgodilo … Bil je en­kraten prizor, ki je spominjal na ju­naštva iz antičnega sveta ali na pripo­vedi iz viteških časov.

Rešiti je hotel vojaško čast
»Ne, ne bom ostal ujetnik … Ne, nočem biti ujetnik …« To misel si je najbrž Hörnle vtepal v glavo od tre­nutka, ko smo ga zajeli.
»Nerazumljiva vljudnost teh treh francoskih častnikov me ne bo pri­pravila do tega, da bi se vdal v uso­do … Nasprotno, izkoristiti moram njihovo vljudnost in pobegniti ob prvi priložnosti, ki se bo ponudila … Kakšna neumnost, da ravnajo z ujet­nikom kot s tovarišem … Kdo je že videl kaj takega … Naši častniki se že ne bi obnašali tako trapasto … Ne, nikoli, celo tisti, ki so največji beb­ci …« Take misli so se morale poditi po njegovi glavi.
Toda ugodna priložnost se ni ponu­dila ne pri vzponu na Chapeau ne med sestopom. Ti prekleti francoski kameradi bi ga lahko ustrelili, kakor hitro bi pokazal najmanjši namen, da pobegne.
In potem gorsko sedlo.
»Od tod lahko zadnjič gledam na naše položaje, na svojo malo domovi­no na italijanskih tleh. Še malo, pa se bom začel spuščati v Francijo … In potem bo z mano konec, ob svojo vojaško čast bom, spremenil se bom v bednega ujetnika …«
Hörnle je v delčku sekunde preso­dil položaj: dva Francoza sta si dajala opraviti z derezami in sta odložila orožje, eden celo prav blizu njega, tretji pa je ostal nekoliko zadaj, med skalami.
»To je moja edina priložnost,« je spreletelo ujetnika. »Toda pri bogu, če bi se v prostem skoku pognal po pobočju v grapo štiristo metrov globoko, bi bilo tveganje preveliko … Pa kaj zato … Boljša je smrt, poseb­no če te objame v gorah, kot pa ujet­ništvo …«
Ko je Hörnle tako preudarjal, mu je kapetan, ki je položil svojo karabinko v sneg čisto blizu njega, ukazal: »Zadrgnite si dereze!«
In takrat se je Hörnle odločil. Najbrž je bila to najdrznejša odloči­tev v njegovem življenju. Delal se je, kot da pritrjuje dereze, potem pa je nenadoma poskočil, zgrabil gorniško palico in v istem hipu še puško, ki je ležala poleg njega, ter se pognal po pobočju pod stezo, vsekano v ska­lovje.
V tem usodnem trenutku tako brezglavega početja obergefreiter Hörnle ni pomislil na svojo usodo, marveč na führerja, v katerega je še vedno verjel: »Heil Hitler!« je vzkli­knil, ko je planil v beg.
Kot blisk se je dričal po zaledenelem, za 45 stopinj nagnjenem poboč­ju in mojstrsko lovil ravnotežje z gor­niško palico, ki smo jo še malo prej tako neprevidno zasmehovali, češ da ni za nobeno rabo.
Drsenje po tem dolgem ledeniku, kjer bi ga nasprotnik z lahkoto zadel s svojimi kroglami, je kljub veliki hi­trosti dolgo trajalo.
Hörnle je skušal doseči ozek ho­dnik v skalovju, v katero se je iztekal ledenik.
»Bliža se konec,« je najbrž pomislil Hörnle, ko je zletel čez prve skale. Padel je v globino.
Tako je pred našimi očmi napravil samomor obergefreiter Hörnle, da bi rešil vojaško čast …

Nihče ni streljal
Kakor hitro se je ujetnik pognal po ledeniku, je Le Ray zgrabil puško, ki pa ni bila nabita, in se z derezami na nogah pognal za njim po strmo nagnjenem zaledenelem pobočju, ne ozi­raje se na nevarnost. Z veliko težavo je dosegel skalovje in se razgledal po pobočju pod seboj. S pogledom je otipaval celo omrežje skalnatih kuloarjev, med katere je zletel ujetnik. Velika je bila njegova osuplost, ko je čisto ob znožju stene zagledal posta­vo, ki se je opotekaje se premikala po kamniti kotanji in se ozirala proti vr­hovom.
Podpolkovnik se je najprej vnel za to, da bi se spustil za ujetnikom in ga prijeli tam, kjer je bil. Ko pa je bolj natanko pretehtal, je moral to opusti­ti. Stvar bi bila dvakrat nevarna: za­radi izredno težavnega terena in pa zato, ker bi se Nemec zagrizeno bra­nil s puško, ki jo je vzel Stéphanu. (V resnici je puško med dričanjem izgu­bil in smo jo pozneje našli in pobrali).
Le Ray bi sicer s svoje skale lahko streljal na begunca, malo pa je bilo verjetno, da bi ga zadel. Toda ni ga zadrževal samo ta pomislek. Streljati nanj bi bilo nizkotno, kajti Hörnle si je v resnici zaslužil svobodo.
Stéphane je medtem rogovilil. Bil je besen nase, preklinjal je nas, za begunca pa je imel samo besede brezmernega občudovanja.
»Popoln bedak sem, pri vseh hudi­čih!« je rohnel. »In tega ne bom niko­li dovolj glasno povedal. (V ednini se je izražal samo iz vljudnosti do nas.) V arest pridem, boste videli, in to upravičeno … Pa vi tudi, Boell …«
Potem se je spomnil Hörnleja: »Kakšen človek, pri dobrem bogu! In kakšna tehnika! Po vojni se bom vpisal v tujsko legijo. V moji četi bo­do samo Nemci …«
Za konec zgodbe smo zvedeli tri tedne kasneje, ko smo prodrli v Itali­jo, zasliševali ujetnike in prebirali re­vijo Die Gamse. To je izdajala planin­ska divizija, ki ji je pripadal tudi 100. Gebirgsjäger Regiment, kjer je služ­boval Hörnle.
Ko je Hörnle zletel prek skalovja, je imel neznansko srečo, pokazal pa je tudi izredno izurjenost. Oboje je pripomoglo, da se ni raztreščil. Izma­zal se je s polomljenimi rebri in zlom­ljeno roko. Kljub hudim zlomom in odprtim ranam mu je z voljo in gorniškim znanjem uspelo, da je sestopil, čeprav je bil neprestano v nevarno­sti, da bomo streljali nanj, vsaj do­mneval je lahko tako.
Zvečer se je privlekel do nemške prednje postojanke. Popisal je svoj neverjetni doživljaj, pa mu na začet­ku niso verjeli.
Poveljstvo je bilo neprijetno prese­nečeno, ko je zvedelo, da se po okoli­ških grebenih potikajo Francozi in da se je naša oficirska patrulja zani­mala za organizacijo v nemški posto­janki. Nemci so reagirali z značilno hitrostjo. Na kraj, kjer je bil zajet Hörnle, so še isto noč poslali patru­ljo, da bi preiskala teren in po sledeh ugotovila, koliko resnice je v Hörnlejevi pripovedi.
Kakšne so bile praktične posledice našega vzpona? Od tega dne pa do aprila, ko so se Nemci povsod umika­li, je sovražnik vsak dan zaposlil s patruljami vsaj trideset svojih voja­kov in jih torej ni mogel uporabiti drugje; ti vojaki so se izčrpavali v vsakodnevnih obhodih divjih gor­skih hrbtov v najbolj težavnih vre­menskih razmerah.
Hörnle pa je za svoj podvig prejel železni križ prve stopnje.

Skupna naveza
17. februar 1962.
Na zaslonu zahodnonemške televi­zije je napovedovalec Bayerischer Rundfunka ob desetih zvečer napo­vedal oddajo, posvečeno junaškemu dejanju nekega bavarskega gebirgsjägra v letu 1945, posneto 17 let poz­neje.
Oddaja se je začela s sekvenco iz nedavno posnetega filma o gorah: med vojno je majhna skupina franco­skih častnikov, oblečenih v bele za­ščitne pajace, priplezala na več kot 3000 metrov visoki mejni greben Mont Cenis.
Nenadoma so Francozi zagledali osamljeno, prav tako v belo oblečeno postavo, ki se jim je približevala z nasprotne strani, ne da bi jih opazila.
Skratka, filmsko je bil rekonstrui­ran podvig Antona Hörnleja. Zahodnonemški gledalci so pred televi­zorji vzklikali ob neverjetnem pogu­mu enega njihovih ljudi.
Zadnji prizor je pokazal pretrese­nega junaka, ki se je, ranjen po stra­hovitem padcu čez skalovje, priplazil do stare utrdbe Roncia, kjer je bil nastanjen oddelek njegovega bata­ljona.
Na zaslonu se je tedaj prikazal na­povedovalec in povedal, da je bil od­lomek vzet iz filma francoskega reži­serja Marcela Ichaca; njegov film Zvezde opoldne so na bavarski tele­viziji prikazali v celoti dva meseca prej.

Po predvajanju tega filma – je poja­snil napovedovalec – je direkcija ba­varske televizije dobila pismo neke­ga dr. Schnizlerja iz Nürtingna. Dr. Schnizler je pojasnil, da se je vse, kar je bilo prikazano, zgodilo na območ­ju njegovega bataljona, v katerem je višji korporal, Hörnle služil kot sanitejec.
Dr. Schnizler je v pismu navedel, da junak zgodbe še živi. (Mi smo ga zastonj iskali od maja 1945, najprej v bolnišnicah za nemške vojne ujetni­ke v Italiji in pozneje v ujetniških taboriščih v Nemčiji.) Navedel je celo njegov naslov v Konstanzi.
Na to pismo, ki ga je objavila ba­varska televizija, je odgovoril avtor filma Marcel Ichac. Povedal je, da sta dva od treh francoskih častnikov, ki so bili priče dogodku, njegova prija­telja, in da je bil eden od njiju, gene­ral Le Ray, francoski vojaški ataše v Bonnu.
Bavarska televizija je izkoristila ugodno ozračje – pripravljala se je francosko-nemška sprava, ki sta jo leta 1963 podpisala predsednik de Gaulle in kancler Konrad Adenauer – in posnela film o srečanju nekda­njih sovražnikov v pogorju Ronce.
In tako sta se Le Ray in Hörnle prikazala na televizijskem zaslonu. Oba sta bila videti še mlada, kljub letom, ki so minila. Nasmejana, če­prav nekoliko razburjena, ker sta se po sedemnajstih letih spet srečala v gorah, kjer je bilo njuno takratno sre­čanje tako nenadoma pretrgano, sta se bližala drug drugemu in si segla v roke.
Oba sta bila očitno zadovoljna, da se srečujeta v manj dramatičnih okoliščinah kot takrat. Dolgo sta se roko­vala. V tej človeški gesti je bilo izraženo vse spoštovanje dveh nekdanjih sovražnikov, ki sta bila tudi v vojni drug do drugega lojalna. Francoz je ob tem izražal še nekaj: kot vojak je globoko spoštoval sovražnega voja­ka, ki dva meseca pred koncem voj­ne ni prav nič okleval, ko mu je bilo izbirati med ujetništvom in smrtjo.
In še nekaj: oba sta ostala navduše­na alpinista.