Bohinjske novice, avgust 2018
Ivan Veber, Muzejsko društvo
Raziskava o prvopristopnikih na Triglav, uradno so štirje: Korošec, Kos, Rožič in Willomitzer, se po toliko letih še vedno zapleta. Dvom vzbuja že Hacquetov zapis po njegovem vzponu leta 1782, da je bil Luka Korošec prvi na Triglavu, odkar svet stoji. Domneve so različne. Lahko mislimo, da so dan pred uradnim vzponom avgusta 1778 preiskovali ožjo okolico Triglava, da bi našli najugodnejšo smer za pristop na vrh. Po zapisanem so preiskali tri strani gore, zato so se razdelili. Lahko bi tedaj Korošec uspel priplezati čez ledenik na greben in po njem na vrh. Časa je bilo dovolj. Ker pa Korošec ni izpolnil pogoja za obljubljeno Zoisovo nagrado šest dukatov, na vrhu vklesati ime, so ta prvi vzpon zamolčali in ga ponovili naslednji dan. Po pregledu Hacquetovega zapisa pa na Triglavu ni bilo vklesane Willomitzerjeve začetnice (V. Mazi: PV 1957/5).
Drugi dvom se poraja po zapisu geologa Franca pl. Rosthorna leta 1828 po vzponu na Triglav: »Če je ranocelnik Lorenz Willonitzer, ki ga imajo za prvega pristopnika na Triglav, zares dosegel najvišji vrh, je jako dvomljivo« (J. Kugy: Petsto let Triglava). Več ni zapisal ali pojasnil. Rosthornov vodnik je bil vnuk Luke Korošca in je gotovo vedel kaj več o prvem vzponu in je Rosthornu tudi povedal (V. Mazi: PV 1957/5). Ob vsem tem moramo poznati tedanje razmere, ki so omogočale najlažji vzpon na Triglav z ledenika, ki je segal do grebena med Malim Triglavom in Triglavom, kjer predvidevamo, da se je vzpon izvršil.
Znano je, da so pred dvesto leti uporabljali krampeže ali žabice (dereze na 4 konice) za hojo po brezpotju in po snegu, da so s tem olajšali vzpon čez strmine in zaščitili škornje, ki so jih uporabljali za naporna dela v snegu, hodili pa so tudi v nakovanih coklah. Snega je bilo tedaj več kot danes in je vztrajal na najvišjih gorah ponekod celo leto. Willomitzerju poklic ni narekoval veščine hoje v gorah ter je vprašanje, kako bi bil kos taki nalogi brez ustrezne opreme. Leta 1860 priporoča Ivan Tušek po svoji hoji na Triglav: močne škornje in dobro podkovane.
Vilko Mazi je ugotovil, da je Willomitzerjev zapis o tem, kaj se vidi z vrha Triglava, napačen: Osojski samostan, Ziljska dolina, Bela peč, Rateče. Willomitzer je moral Zoisu, ki je bil že bolehen in v Bohinj ni več prihajal, poročati.
Kos je bil Zoisov pismonoša iz Bohinja in mu je verjetno osebno poročal drugače kot Willomitzer. Mogoče je prav zato Zois leta 1789 nastavil v Bistrici posebnega pisarja Žerovnika, ki je tudi splezal na Triglav. Njegov zapis manjka v državnem arhivu prav iz tistega leta, ko je bil na Triglavu (1790).
Precej tega je zapisal Tone Strojin, ki je bil na sestanku pred gradnjo spomenika štirim srčnim možem pred proslavo dvestoletnice prvega vzpona. Na tem sestanku je dr. Raša Vodušek predstavil originalen dokument, ki zanika prisotnost Willomitzerja na Triglavu. Vendar je prevladalo mnenje predsednika PZS, da je bolje, če so štirje. Ponovno je te ugotovitve Strojin zapisal v Zgodovini slovenskega planinstva (Didakta, 2009) in v svoji knjigi V naravo v svate (Družina, 2005).
Nadalje Strojin navaja, da se Willomitzer, ki ga je Žiga Zois vzdrževal na lastne stroške v prid prirodoznanstva in zdravilstva, ni več pojavil v Zoisovih zapiskih pri naslednjih vzponih. To ni čisto res, saj ga Hacquet omeni pri svojem vzponu.
Tem dvomom so botrovali drugi pomanjkljivi zapisi. Izgubil se je Zoisov bohinjski rokopis. Za Voduškov dokument se danes ne ve.
V tistem času pred več kot 200 leti preprosti ljudje niso bili pomembni toliko, da bi jih imenovali. Pomemben je bil tisti, ki je bil plačnik ali zapisovalec dogodka. V resnici še danes lahko samo dvomimo o zapisanem. Zgodovinarji (Richter) niso preverjali zapisanega, čeprav so še bile možnosti.
Važno pa je, da razmere poznamo, da ne izpademo, da smo »za bregom«.
V bran novim domnevam omenjam, da Strojin v svoji Zgodovini piše, da so šli prvopristopniki čez Uskovnico, Trstje na Velo polje, v tistem času še imenovano Belo polje. Hacquet zapiše, da so pot začeli v Vojah. To sem dodal, ker želijo nekateri ponoviti izvirni pristop, kar je dejansko nemogoče. Ledenik je izginil, planinci pa so preoblikovali goro z nadelavo poti. Na nezaslišan način (tudi z miniranjem) je bila predrugačena narava, pregnani so bili gorski duhovi.
Bohinjski pristop skozi Vrata pod Malim Triglavom naj bi našel lovec in vodnik Jože Škantar – Šest še pred letom 1860, ko je tu skozi že vodil prvega klienta. Prehod so mu pokazali gamsi. Tod gre še danes pristop na Mali Triglav. Škantar je leta 1871 pot popravil za plačilo, ki ga je od ljubljanskih planincev priskrbel srednjevaški kaplan Žan, organizator Gorskega društva Triglavski prijatelji. Društvo je ugasnilo zaradi premestitve Žana in nasprotovanja tedanje oblasti, ki je strogo kaznovala domače kmete kot upornike proti oblasti, ker so prav tedaj nasprotovali gozdarski samovolji. Žan pa jih je reševal z najetim advokatom.
Na koncu izražam vso čast prvopristopnikom, ki so pogumno premagali najprej vraževerje, nato hude strmine, kjer je bilo resnično treba plezati in se izogibati krušljivim skalam ter premagati strm ledenik s primitivno opravo in opremo, česar sedanji planinec ob vzpenjanju na Triglav ne more ponoviti. Danes pozabljamo, da je bilo za prvopristopnike najtežje mesto pri Rdeči skali ali Rdečem kupu na mestu sedanje plošče Valentinu Vodniku. Tam je bilo treba preplezati dva sežnja krušljive in previsne skale, ki je visela proti ledeniku. Kdor tega ne ve, naj prebere Kugyjevo knjigo Petsto let Triglava.
Časti, ki jo priznavamo danes, prvopristopniki niso užili.
