Bohinjske novice, avgust 2018
zbrala Katarina Košnik
Plaketa Občine Bohinj za življenjsko delo – Alojz Budkovič
Predlagatelja: Muzejsko društvo Žiga Zois Bohinj in Lovro Vojvoda, bivši predsednik Planinskega društva Bohinjska Bistrica
Foto: osebni arhiv
Lojze Budkovič izvira iz znane bohinjske družine, kjer so bili vsi tesno povezani z gorami, geologijo in zgodovino.
Že od mladosti se je ukvarjal z alpinizmom in bil v tem strokovnjak. Leta 1976 je bil član zmagovite ekipe bohinjskih alpinistov, ko so pozimi v obliki podkve prečili greben od Črne prsti do Triglav, kjer so morali sestopiti po Slovenski plezalni smeri zaradi izredno slabega vremena.
Pozimi leta 1978 so v več dneh in nočeh preplezali Zlatorogove police v Triglavu. Tedaj je veljalo, da bo to možno izvesti šele čez 10 – 20 let. Takšna dejanja so tedaj pomenila avtomatično vstopnico za Himalajo. O tem uspehu so pisali številni časopisi, še posebej planinska glasila. Celo po 40. letih, to je do danes, smer še ni doživela zimske ponovitve.
Lojze Budkovič že od samega začetka leta 1977 sodeluje kot soorganizator Turnega smuka z Rodice. Kot alpinist je skupaj s soplezalci začrtal množico novih plezalnih smeri v bohinjskih gorah, kar ni nepomembno.
Udeležil se je številnih smučarsko plezalnih odprav na Lofote, Elbrus v Kavkazu, Visoke Tatre, Dolomite itd. Bil je tudi pobudnik in soorganizator obnove Bohinjske planinske poti, ki je sestavljena iz pohodnega in plezalnega dela.
Posnel je film o starem načinu smučanja v Bohinju, o tem tudi predaval. Objavljal je številne prispevke ob različnih planinskih obletnicah v Bohinju, o bohinjskih Skalaših, zgodovini planinstva in smučanja v Bohinju, itd tako v Planinskem vestniku in Bohinjskih novicah.
Bil je v ožjem odboru gradnje nove Orožnove koče za Liscem. Prav na njegovo pobudo ima danes koča takšno podobo, kot jo je imela prva slovenska planinska koča na tem mestu.
Sodeloval je tudi pri obnovi Pantzove žičnice v Soteski. Obnova se je začela na zgornji postaji in se zaključila pri spodnji. Delo je bilo zelo nevarno, saj so bile ves čas potrebne alpinistične izkušnje in veščine. Lojze je bil vodja te skupine.
Leta 1996 je napisal » Drevesni orjaki v Bohinju«.
Leta 2004 je bil urednik in soavtor zbornika »50 let PD Bohinjska Bistrica«.
Nato je leta 2007 pisal o čisto na novo odkriti Savski liniji – rezervna linija soške fronte in številna predavanja na to temo. Linijo sta odkrila skupaj s pokojnim bratom Tomažem Budkovičem.
Leta 2010 se je lotil zgodovine »Sto let Bohinjske gozdne uprave« in istega leta je bil urednik in soavtor plezalnega vodnika »Alpinistični vodnik Bohinjske stene«.
Po njegovi zaslugi je bila v Soteski obnovljena in z panojem predstavljena rezervna linija Soške fronte. Je tudi aktiven član vojaških gorskih veteranov in še posebno na mednarodnem področju Italija, Avstrija, Madžarska itd.
Kot gozdar je dobro poznal gozdove Pokljuke in Jelovice. Njegovo poznavanje je dobro uporabil rudarski raziskovalec Goran Schmid, saj mu je Lojze pokazal številne dnevne rudne kope, rove in odlagališča. Na tej osnovi je nastal imeniten seznam rudarske dediščine v Bohinju.
Prav gotovo je njegovo delo še obširneje, toda to ve le nominiranec, našteto in napisano pa poznamo njegovi življenjski sopotniki in ga zato tudi predlagamo za Občinsko nagrado.
Plaketa Občine Bohinj – Društvo gorske reševalne službe Bohinj
Predlagatelj: Stanislav Košnik
GRS Bohinj je letu 2017 praznovala 70-letnico svojega delovanja. Ne glede na to, da ji je bila v letu 2005 podeljena zlata plaketa Občine Bohinj za dolgoletno humanitarno in uspešno prostovoljno dejavnost na območju občino Bohinj in preko njenih mej, si GRS Bohinj zasluži, da prejme tudi plaketo Občine Bohinj iz naslednjih razlogov:
• ker še vedno opravlja nesebično, humanitarno in prostovoljno dejavnost in to ne več samo na področju reševanja ponesrečencev v gorah, ampak tudi ob naravnih nesrečah, vremenskih ujmah in drugih okoliščinah, kjer so znanje in veščine gorskih reševalcev prepotrebne lastnosti za zmanjševanje gmotne škode in ohranjanja človeških življenj na področju celotne občine;
• ker zgledno skrbi za svoj podmladek in strokovno usposobljenost in opremljenost svojih članov, tako da nam Bohinjcem in številnim drugim obiskovalcem bohinjskih gora tudi v bodoče ne bo treba biti v skrbeh, če bomo potrebovali njihovo pomoč, pa čeprav so njihove intervencije vse prevečkrat posledica človeške neumnosti in brezbrižnosti;
• ker so ena izmed najbolj obremenjenih in strokovnih gorskih reševalnih služb v Sloveniji in če temu ne bi bilo tako, njihov sedanji predsednik (načelnik) g. Janez Rozman ne bi bil izvoljen za predsednika Gorske reševalne zveze Slovenije, krovne organizacije 17 gorskih reševalnih služb v Sloveniji;
• ker ne skrbi le za izobraževanje svojih članov, temveč tudi drugih ljubiteljev gora. V ta namen sodeluje pri različnih prikaznih prireditvah, vajah, tečajih, tekmovanjih in skupinskih pohodih (npr.: Zlatorogova pravljična dežela pri dejavnostih planinskega krožka na OS dr. Janeza Mencingerja, pri zahtevnejših pohodih v okviru Mednarodnega festivala alpskega cvetja itd.);
• ker le člani njihovi družin in prijatelji vedo povedati, kakšnim nevarnostim in stresu so izpostavljeni. Kljub temu je veliko njihovih otrok v Utrinkih otrok gorskih reševalcev zapisalo, da ko bodo veliki, bodo gorski reševalci (Zbornik društva GRS Bohinj, november 2017);
• ker so v novembru 2017 ob priložnosti obeležitve in proslavljanja 70-letnice organiziranega delovanja GRS Bohinj izdali Zbornik društva GRS Bohinj »Gorsko reševanje v Bohinju«. Že sama izdaja zbornika bi si zaslužila posebno priznanje, saj nam je z obširno vsebino, navedbami in opisi intervencijskih dogodkov, počutjem reševalcev in njihovih družin ob akcijah, kronološkim pregledom organiziranosti ter zgodovinskim pregledom reševanja v triglavskem pogorju približala njihovo dejavnost. Zaradi kvalitete in vsebin bi zbornik moral domovati v vsakem bohinjskem domu;
• ker je med člani vrsta vodnikov in fotografov, ki so nas in naše goste pripravljeni popeljati v kraljestvo Zlatoroga oziroma nam njegovo bogastvo pričarati s fotografskimi posnetki;
• ker zna poskrbeti za primeren spomin na v gorah preminule svoje člane;
• ker naj bi bilo priznanje podeljeno ob letošnjem praznovanju občinskega praznika, ki ga občani praznujemo na datum prvega pristopa na Triglav, ob spomeniku, postavljenem v čast prvopristopnikom, vse skupaj pa je povezano z očakom Triglavom tudi zaradi žalostnega dogodka, ki se je zgodil v letu 1882, ko je strela na vrhu Triglava ubila gorskega vodnika Antona Korošca, Cerkovnikovega Toneja s Koprivnika. Prenos trupla v dolino so opravili bohinjski vodniki in nosači, kar je bil v tistem času pravi podvig, to dejanje pa je bilo po znanih virih prvo organizirano reševanje z gore pri nas in eno prvih v svetu.
Plaketa Občine Bohinj – Andrej Rožič
Predlagatelj: Stanislav Košnik
V vsakem družbenem okolju so različni ljudje, ki oblikujejo to okolje. Verjetno je tako prav, vendar so med njimi lahko bistvene razlike. So tudi takšni, ki jih po navadi ne opazimo, pa vendar s svojim širokim spektrom delovanja in aktivnostmi veliko prispevajo k razvoju in izboljšanju tega okolja. Menim, da si takšni zaslužijo še posebno priznanje. Nič drugače ni v naši občini. Predlagam, da se g. Andreju Rožiču podeli predlagano priznanje zaradi njegovega aktivnega delovanja v različnih društvih v Bohinju.
G. Andrej Rožič:
• je zelo aktiven član obeh bohinjskih planinskih društev (PD Bohinjska Bistrica in PD Srednja vas) vse od leta 1985. Ne samo, da od leta 1998 aktivno sodeluje v najvišjem organu društev, od tega leta dalje je tudi vodja skupnega mladinskega odseka. Sam, še večkrat pa skupaj z mentoricami planinskega krožka na Osnovni šoli dr. Janeza Mencingerja organizira in vodi različne aktivnosti za naše najmlajše navdušence gora. Vsem članom krožka in ostalim udeležencem ostajajo nepozabni spomini na zimska in letna bivakiranja, na osvojitve različnih vršacev in prehojene planinske poti. Na vseh teh dogodkih najmlajše uči primernega vedenja v gorah, skrbi za lastno in skupno varnost, varovanja okolja in tudi usvajanja znanja že težjih veščin osvajanja gora. Menim, da vse te generacije naših najmlajših tvorijo primerno bazo novih vodstvenih kadrov v obeh planinskih društvih, gorski reševalni službi in tudi vodniški službi;
• je čebelar od leta 1993 in od tega leta tudi član Čebelarskega društva Bohinj, v katerem aktivno sodeluje. Dva mandata je vodil društvene finance, predvsem pa veliko dela na področju vzreje čebeljih matic. V letu 1985 je bil pobudnik in kasneje organizator pri postavitvi vzrejne postaje v Ukancu, ki jo je ČD Bohinj slovesno predalo svojemu namenu letošnjega 1. junija. Ob svojem čebelnjaku na robu brojskega polja pa večkrat gosti učence naše osnovne šole in udeležence delavnic Triglavskega narodnega parka;
• je od leta 2001 član Gorske reševalne službe Bohinj. V času članstva je bil udeležen pri več kot 200 reševanjih v bohinjskih gorah, običajno s srečnim zaključkom, pa tudi tragičnim;
• je aktiven član Gasilskega društva Savice – Polje, kjer je v sklopu izobraževanj opravil izpit za 1. posredovalca in vodjo skupine;
• deluje tudi na področju kulture. Je član in pevec Župnijskega mešanega pevskega zbora sv. Nikolaja v Bohinjski Bistrici, prepeva pa tudi v moškem pevskem zboru Franc Urbanc iz Bohinjske Češnjice. In ne nazadnje;
• je sosed in vaščan, ki je vedno pripravljen sovaščanom pomagati pri različnih potrebnih delih, ter oče sina in hčere, ki ju skupaj z ženo vzgajata v duhu, da bosta gotovo stopala po njegovi poti.
