pinkponk.com
Himalajski vrhovi že od nekdaj veljajo za silno skrivnostne in človeku skrajno neprijazne kraje. V izjemno nevarnih razmerah, ki vladajo v stenah najvišjega gorstva sveta, pa se je vedno dobro znašel slovenski alpinist Tomaž Humar. Tomaž je s svojim neverjetnim občutkom do narave, ki mu je v ledeno mrzlih himalajskih vertikalah nemalokrat stregla po življenju, in prirojeno intuicijo starega trentarskega lovca v blodnjaku serakov, kularajev, plazov, ledenih in skalnih podorov vedno našel pot preko stene in se iz Himalaje kar šestkrat doslej vrnil s težkim vzponom v žepu.
15. junija pa se je skupaj z desetčlansko odpravo z brniškega letališča poln energije in življenjske volje odpravil proti 8125 metrov visokem Nanga Parbatu z namenom, da bi v njegovi skoraj 5 kilometrov visoki Rupalski steni v alpskem stilu preplezal novo prvenstveno smer. Ubijalska gora, kot v alpinističnih krogih imenujejo Nanga Parbat, pa je tokrat tudi vrhunsko pripravljenemu in opremljenemu Kamničanu pokazala zobe in z nešteto nepredvidljivimi vremenskimi preobrati svoje mogočno ostenje naredila neprehodno. Po 39 dneh kalvarije na aklimatizacijskem vzponu v Messnerjevi smeri je Tomaž visoko na gori skupaj s starim prijateljem in odličnim himalajskim veteranom Stipetom Božićem spoznal, da mu je gora tokrat pripravila past, iz katere se ne bo nikoli vrnil, če bo trmasto vztrajal v njenem ostenju. Kaj vse se je dogajalo v najvišji steni na svetu, pa mi je po prihodu na Brnik za Pinkponk zaupal Tomaž Humar.
Tomaž, dobrodošli doma! Prvič, odkar se podajate v Himalajo, ste z goro izgubili bitko. Nanga Parbat vas je spustil do višine 7000 metrov, potem pa vam je obrnil hrbet. Kako ste sprejeli dejstvo, da je tokratne odprave konec, in kaj se je zgodilo v bazi, ko ste iz stene poklicali ter oznanili svoje spoznanje?
No, do odločitve, da se odprava konča, sem prišel sam. Ko sem se še četrtič odpravil na hrib, sem se že odločil, da petega poskusa ne bo in da je to to! Že sam aklimatizacijski vzpon je bil dobro zastavljen in, realno gledano, tudi uspešen. Jaz bi lahko prišel na višino 7000 metrov, vendar se mi je zdelo popolnoma nesmiselno hoditi tja ali celo na omenjeni višini preživeti noč, saj so bile razmere v načrtovani Messnerjevi smeri tako obupne in nemogoče, da je še tistih 30 odstotkov preživetja, ki sem jih omenjal pred odhodom, pričelo povsem realno zmanjkovati. Če bi trmasto vztrajal in rinil naprej, bi me lahko v prvem, drugem ali pa tretjem kilometru pokopalo, dejstvo pa je, da čez to steno v danih razmerah živ ne bi nikoli prišel, zato sem odšel nazaj. V takih razmerah, kot so bile, ni bilo več kaj misliti oz. kalkulirati in vsem, ki so me podpirali in so bili takrat z mano, je ob tej odločitvi odleglo.
V poročilih, ki jih je pripravljal Arne Hodalič, je bilo moč razbrati, da vam je poleg vremena življenje močno zagrenila tudi nekakšna skrivnostna ameba, ki je še dodatno izpila moči celotni odpravi in se uspešno upirala tudi vsem poskusom zdravnice Ande, da bi jo spravila iz vaših prebavil. Na pomoč je moral priskočiti celo pakistanski zdravnik. Kakšno je vaše trenutno zdravstveno stanje?
To je sedaj težko reči. Še pred tremi dnevi sem bil na višini 6500 metrov in nato v istem dnevu sestopil v bazni tabor, ki je bil 3 kilometre pod menoj, in potem sem še vso noč pakiral in se skupaj z ostalimi pripravljal na odhod proti domu ter konec koncev brez kakšnih večjih pretresov preživel tudi vse pakistanske avtobusne prevoze po cestah, ki jih težko tako imenujemo, sedaj pa sem tukaj. Po skoraj štirih dneh brez spanja sem kar precej utrujen. Kakšno pa je moje zdravstveno stanje zaradi teh zajedavcev oz. ameb, ki naj bi bile v meni, pa je v tem trenutku težko reči. Zagotovo bom odšel na preiskave, kjer bodo ugotovili, ali smo to reč spravili ven ali ne. Dejstvo je, da smo na koncu po nasvetu pakistanskega zdravnika vzeli močno zdravilo, 800 mg antibiotika Florana, ki naj bi uničeval prav amebe, in od takrat naprej so se naše zdravstvene težave pričele umirjati in se do našega odhoda skoraj povsem umirile. Če smo tega zajedavca izkoreninili ali ne, pa ne vem, saj sem na tem področju laik in si tega ne bi upal trditi.
Tudi na odpravi v južno steno Daulagirija so vam močno nagajali vreme in razmere. V spodnji tretjini stene sta vas prav tako zalivala voda in blato, pa ste kljub temu trmasto nadaljevali, čeprav vam je tudi Stipe Božič takrat rekel, da bi bilo pametno, če bi še malo počakali, da se razmere izboljšajo in umirijo. Ali so bile razmere v Rupalski steni še težje kot v južni steni Daule oz. kaj se je zgodilo z dejstvom, da ko žival omaga, Humar še vedno vleče naprej?
Kar se slednjega dejstva tiče, se zadeva ni prav nič spremenila! Jaz sem bil na hribu dvakrat s tako drisko, da sem mislil, da bo poleg ostalih izločkov iz mene odletelo še vse drobovje, poleg driske pa me je pestila še huda slabost, tako da sem visoko v Rupalski steni izbruhal kar nekaj lavorjev izbljuvkov, in kljub temu sem še vedno vztrajal in se precej izčrpan v nemogočih razmerah poskušal prebiti višje. Toliko o dejstvu, da ko žival omaga, Humar še vedno vleče naprej. Kar pa se tiče primerjave razmer na Daulagiriju in Nanga Parbatu, pa obstaja med njima velika razlika. Daulagiri mi je v zgornjem delu stene dopuščal možnost umika v desno, Nanga Parbat pa tega ne dopušča. Druga stvar, ki mi je olajšala napredovanje v Daulagirijevi steni, kar se tiče snega in ledu, pa je ta, da so se tam zadeve okrog višine 6000 metrov precej umirile. Na Nanga Parbatu pa se peklenske razmere niso umirile do konca, torej do 8126 metrov visokega vrha. Če upoštevamo dejstvo, da je bila temperatura na višini 7000 metrov –4 ali –5 °C, na 6200 metrih pa 0 °C, povprečje zračne vlage pa se je gibalo med 80 in 90 odstotki, potem je povsem jasno, da nadaljnji komentar razmer, vremena in nevarnosti ni potreben.
Strokovni testi športne stroke in vaša znamenja so vam pokazali, da ste za Rupalsko steno pripravljeni kot še nikoli poprej. Pred odhodom v Pakistan ste se oglasili tudi v steni domačega Rzenika in dobili še zadnja potrdila, ki ste jih rabili. Kaj je po vašem mnenju obrnilo vso to pozitivno energijo, ki naj bi se nabrala okoli vas, da so se zadeve iztekle tako, kot so se? Ali mislite, da ljubezen na drugi pogled kljub temu ni bila tako močna, kot se je dozdevalo?
Lahko bi se to tako razumelo. Treba pa je vedeti, da je vsak moj naslednji projekt, žal ali pa na srečo, še težji, in če to dejstvo primerjam z avtomobilističnim športom, potem je kaj hitro jasno, da ovinek z dobrim avtomobilom ni problem speljati pri hitrosti 70 ali 80 km/h, drugače pa se je v ovinek pripeljati s hitrostjo 300 ali pa 350 km/h, in prav tu oz. v podobnih razmerah se v alpinizmu sedaj nahajam jaz. Tudi v svetu avtomobilizma je le peščica dirkačev, ki si nevarne ovinke v Monzi ali na kakšnem drugem dirkališču upa izpeljati s polnim plinom, saj se vsi zavedajo, da nekaj kapelj olja na stezi v takem ovinku in pri taki hitrosti pomeni konec. Povsem podobno pa je dogajanje na mojih odpravah in pri mojih alpinističnih načrtih. Srednji del Rupalske stene Nanga Parbata je tako velik zalogaj, da enostavno ne gre drugače, saj moraš iti preko sebe in še čez, če hočeš zadevo izpeljati. Nujen predpogoj za tak podvig je sigurno odlična pripravljenost in jaz sem bil dobro pripravljen. Ne bom trdil, da se ne da še bolje pripraviti, to se da, ampak dejstvo je, da sem bil sedaj pripravljen bolj kot kdajkoli poprej. Tudi oprema je bila tako vrhunska, kot še nikoli doslej, tako da je edino, kar bi še rabil, le nekaj dni kolikor toliko stabilnega vremena in malo manj krute razmere v steni. Vremena in razmer pa žal ni bilo, in če samo eden od teh pogojev ni izpolnjen, potem projekta ni mogoče izpeljati. Kajti dejstvo je, da če so vsi našteti pogoji izpolnjeni, vključno s kančkom sreče in mirno steno, potem je zadeva na meji mogočega. Če pa je samo eden od ključnih pogojev slabši, najsibo to oprema, telesna pripravljenost, zdravje, razmere ali vreme, postane zadeva smrtonosna, ubijalska, vztrajanje pa pomeni samomor.
Kakšno je bilo vzdušje v baznem taboru, ko so se pričeli vrstiti neuspehi na aklimatizacijskem vzponu v Messnerjevi smeri? Ali ste se kdaj zaradi psihičnih in fizičnih pritiskov, ki jih je celotni odpravi pripravil Nanga Parbat, v bazi sporekli?
Dejstvo je, da nikakor nismo mogli priti nad tabor dve. Ko sva se nato s Stipetom končno prebila nad višino 5500 metrov, kar pa je za Himalajo še vedno skromna višina, so bili naši živci in motivacija nedvomno načeti, tu ni dvoma. Dejstvo pa je, da smo kljub razočaranjem, ki nam jih je pripravila gora, in nadčloveškim naporom vseh zdržali skupaj. Drugo dejstvo pa je, da so razmere, ki so vladale v steni, bile tako zahtevne, da nevarnostim nisem bil izpostavljen samo jaz, temveč tudi vsa ekipa, ki mi je pomagala pri aklimatizacijskem vzponu v Messnerjevi smeri. Pod velikimi psihičnimi in fizičnimi pritiski so se tako poleg mene znašli tudi ostali člani odprave. Prišlo je do nekaj padcev in poškodb, ki se na srečo niso slabo končali, vendar bi z malce nesreče lahko postali tudi zelo tragični. Tudi zaradi tega tveganja smo se zmenili, da greva na zadnji poskus sama s Stipetom, ki ima med vsemi ostalimi člani odprave daleč največ himalajskih izkušenj, saj nisem hotel po nepotrebnem izpostavljati ostalih članov odprave.
Rupalska stena tako tudi po vašem odhodu ostaja preplezana samo dvakrat. Alpinisti večkrat, kadar v kakšni steni obrnejo zaradi takšnih in drugačnih vzrokov, po vrnitvi v dolino pravijo, da računi niso poravnani in da ti ostajajo odprti. Kako pa je z vami? Vsem je namreč jasno, da vi na stvari gledate drugače. Ali se boste še kdaj vrnili pod ubijalsko goro in si preko njenega zidu poizkusili izboriti novo pot?
Načeloma v stene, v katere zarišem svojo pot, pa kakršnakoli pač je, ne hodim več. V samem Nanga Parbatu pa gre za dve stvari. Nanga Parbat prav gotovo ne bo postal moja življenjska giljotina, to je ena stvar. Po drugi strani pa me celoten plezalni projekt oz. izziv Rupalske stene, ki prav gotovo predstavlja enega izmed največjih problemov modernega alpinizma, še vedno zanima do tolikšne mere, da imam namen v njenih skalno-ledenih vertikalah izpeljati začrtano pot. Vendar če bodo tudi takrat razmere v steni podobne, kot so bile sedaj, se bom odločil popolnoma enako, kot sem se sedaj. Nikakor ne mislim riniti z glavo skozi zid, saj vsak vremenski preobrat – mi pa smo jih imeli nešteto – v tako veliki steni pomeni konec, tako da sem po tem, kar se je dogajalo v Nanga Parbatu, prav gotovo prišel do nekega novega spoznanja. Spoznanja, ki se tiče razumevanja Rupalske stene. In lahko rečem, da kolikor je problemov in vprašanj, ki sem jih v tej steni spoznal in rešil, toliko je tudi novih vprašanj in problemov, ki mi jih je stena znova postavila na pot. Rešitev uganke osrednjega dela stene bo v prihodnosti velik korak, vsaj kar se tiče alpinizma. Z zagotovostjo pa lahko trdim, da delavcev za to steno ne bo prav veliko, pa čeprav je projekt povsem odprt in leži na mizi. Pod Rupalsko steno zagotovo nikoli ne bo vrste.
Jure Gregorčič
