Pogreb nesrečnega plezalca šele po obdukciji, ki jo je zahtevalo sodstvo
Primorski dnevnik, 15. september 1987
Gorski reševalci so v nedeljo okrog 11. ure dopoldne prinesli v dolino Dunjo truplo pokojnega tržaškega alpinista Lucijana Cergola, ki se je dan prej ponesrečil pri plezanju severne stene Strme peči v skupini Montaža.
V bivaku, za dobro uro hoje oddaljenem od kraja nesreče, je prenočilo sedem prostovoljcev gorske reševalne službe iz Trsta. V nedeljo zjutraj, nekaj minut pred sedmo uro, so priplezali do police v steni, na katero so dan prej položili Cergolovo truplo, privezali mrtveca na nosila in ga po štirih urah naporne poti končno prinesli v dolino.
Na polovici poti so tržaške prostovoljce, ki jih je vodil Maurizio Fermeglia, pričakali reševalci finančne straže z Nevejskega sedla in Trbiža ter člani gorske reševalne postaje v Predelu in jim tako vsaj delno pomagali pri prenosu trupla. Ponesrečenega alpinista bi bili dejansko morali prenesti v mrtvašnico v dolini Dunji že v soboto. To pa zaradi raznih vojaško-birokratskih zapletljajev ni bilo mogoče.
Reševalce iz Predela je vojaški helikopter iz Casarse pripeljal do severne stene že nekaj ur po nesreči. Do Cergola se je najprej spustil zdravnik, ki je ugotovil, da je alpinist mrtev. Ker pa vojaški helikopter lahko prevaža le ranjence, so morali reševalci več ur čakati na dovoljenje vojaških oblasti iz Casarse, ki bi pooblastile prenos mrtveca. Okrog 19. ure pa so dobili negativen odgovor. Ni jim torej preostalo drugega, kot da snamejo ponesrečenca z vrvi, na kateri je obvisel po nesreči, in ga položijo na polico v steni. Mrak je namreč onemogočal prenos trupla po nestabilnem terenu, prekritem z ruševjem.
Trenutno še ni znano, kdaj bodo pokojnega Lucijana Cergola pripeljali v Trst, saj kaže, da so oblasti zahtevale obdukcijo, ki naj bi dokončno razjasnila dejanski vzrok smrti.
Lucijanu v slovo
Ko sem v soboto zvečer zvedel, da se je Lucijan smrtno ponesrečil na začetku klasične Comicijeve smeri v severni steni Strme peči v Montaževi skupini, najprej nisem mogel verjeti. Tako izkušen alpinist, kot je bil Cergol, pa da je padel na raztežaju pete težavnostne stopnje, torej take, katere je v življenju že stokrat in stokrat premagal?
Ko pa so začele postajati novice vse jasnejše, vse točnejše, ko so se podatki začeli grmaditi in so začeli obrisi postajati pretresljivo dokončni, sem se moral sprijazniti z dejstvom, da je Lucijan zaključil svojo pot v tisti krušljivi in zahrbtni skali Montaževega ostenja. Zaprepadenost in začudenje pa je ostalo.
Kaj je torej res, da vedno odhajajo tisti, ki imajo v sebi življenjskost, vedoželjnost, energičnost? Kaj je prav to? Kje je v tem logika? Lucijan je imel v sebi naravnost vulkansko energijo, kateri je morda dodal še kanček sanjavosti, tistega, kar ostane vedno nedoseženo in neizrečeno, tako da ne bo ob njeni uresničitvi ostalo prazno. Stalno je bruhal nove in nove ideje, ki jih je povezoval z željo po napredovanju. Najbolj pa se je realiziral v alpinizmu. Slednjega se je lotil že daljnega leta 1973 in po dolgi, a plodni »vajeniški« dobi postal v zadnjih sedemdesetih in prvih osemdesetih letih pojem tržaškega in širše deželnega alpinizma.
Naštevanje je kar dolgo: leta 1979 se je udeležil odprave na Cordillera Huaraz, leto kasneje na himalajski sedemtisočak Pumori, pred štirimi leti odprave na himalajski osemtisočak Anapurna I, pred dvema letoma pa je vodil zamejsko himalajsko odpravo na sedemtisočak Južna Anapurna. Poleg tega je bil jamar, vodja tržaške reševalne službe, državni inštruktor gorskih reševalcev, predavatelj in še dolgo bi lahko naštevali.
Vseeno pa bi poudarili delo, ki ga je v zadnjih letih opravil kot ponovni soustanovitelj alpinističnega odseka SPDT leta 1982. Bil je vodja naše alpinistične šole ter udeleženec vseh najvažnejših zamejskih alpinističnih aktih. Že od vsega začetka mu ni bilo življenje povsem naklonjeno, vendar se je proti udarcem in krivicam usode boril s svojo impulzivnostjo, požrtvovalnostjo, tudi trmo, predvsem pa trdno voljo. Tega mu ne bo mogel oporekati nihče.
Pred kratkim si je uredil družinsko življenje ter je celo ustanovil majhno inštalatersko družbo za ogrevalne napeljave. Vse se je počasi končno urejalo, kot je bilo prav in kot bi si tudi Lucijan končno zaslužil, do tistega drugega raztežaja v severni steni Strme peči v Montaževem ostenju. Nato pa se je pot prekinila…
Dušan Jelinčič
