Kamniški občan 11. januar 1996
Mogočna severna stena Rzenika ima 24 plezalnih smeri, od plezalca pa zahteva dobro telesno pripravljenost ter močne živce, slednje zaradi krušljivosti.
Vsak vzpon je prav gotovo veliko dejanje. V severni steni so najtežje tri smeri, to so: Peklenska pomaranča, Hudičeva limona in Peklenska cedevita. Vse pa so ocenjene s tehnično oceno A3.
Tretjega februarja 1995 sva se skupaj z Robijem Poličnikom (AO Kamnik) popoldan odpravila pod steno. Najin cilj je bil opraviti prvo zimsko ter prvo ponovitev Peklenske cedevite, ki so jo leta 1989 v 17 urah preplezali Marko Prezelj, Matjaž Wiegele in Janez Kešnar. V soboto sva že kmalu zjutraj vstopila v smer. Ker je bila vremenska napoved odlična, s seboj nisva vzela zimske opreme, le bivak opremo. Prve štiri raztežaje sva zelo hitro preplezala, le v lažjem naju je ustavil led na skalah in s težavo sva prišla do planiranega bivaka v steni. Hitro sva si napravila bivak na snežni polici. Ko se je začelo temniti, so bili hribi že pod črnimi oblaki, ponoči pa je začelo snežiti. Zjutraj se je vreme močno pokvarilo. Pihal je močan veter, ki je nosil sneg, tako da je nastal pravi snežni metež. Že navsezgodaj sva začela plezati. Robi je celo smer plezal le v športnih copatih (supergah), saj je bilo za tesne plezalnike premrzlo. Mimogrede – tega dne je zaradi močnega vetra na Veliki planini obtičala večja skupina smučarjev. Po 18 urah plezanja sva utrujena prišla na vrh. Vsa vesela sva si stisnila roki. V severni steni Rzenika sva doživela tisto, česar se alpinisti najbolj bojimo, to je vremenski preobrat, zaradi katerega se je plezalno uživanje sprevrglo v trd boj za obstanek.
V začetku julija sva navsezgodaj z Marjanom Malusom (AO Mengeš) vstopila v Peklensko pomarančo, smer, ki ima doslej največ ponovitev od težjih smeri. Pozimi sva že dvakrat vstopila v to smer, vendar so bile razmere vedno zelo slabe. Peklenska pomaranča je bila nekdaj strah in trepet za marsikaterega alpinista. Za to smer sva se kar dobro pripravila ter jo v 10 urah preplezala. Opravila sva šesto ponovitev smeri, Marjanu pa je bila to kar lepa preizkušnja, saj se je z alpinizmom ukvarjal le pol leta.
Konec oktobra sva s Tomažem Humarjem (AO Kamnik) pod steno prinesla kar nekaj kilogramov alpinistične opreme. Najin cilj je bil preplezati prvenstveno smer čez ogromno previsno ploščo, čez katero ne vodi nobena izrazita razčlemba V zadnjih desetih letih jo je poskusilo preplezati kar nekaj alpinistov, vendar so vsi odnehali. Spodnji del sva postopno opremljala s fiksnimi vrvmi in se po njih vračala v dolino. Pri vsakem nadaljnjem poskusu sva se po vrveh povzpela do najvišje točke, nato pa nadaljevala s plezanjem. Glavne težave so se začele v šestem raztežaju (A3+). Ko je Humar zabil prvi klin za veliko lusko, se je ta premaknila. Potem je lahko zatikal le metulje in zatiče, na vrhu luske pa je bilo potrebno nekaj metrov odplezati po hudičevih krempeljcih. Plezanje po krempeljcih je v tako krušljivi steni, kot je Rzenik, še posebej zahtevno. Najtežji je bil deveti raztežaj, v katerem je bilo mogoče zabiti le en povprečen klin, ki daje upanje, da bi zadržal morebitni padec. Na stojiščih sva zabila tudi po devet klinov, da je vse skupaj vsaj za silo držalo. Vzpenjanje po vrveh je bilo nevarno, saj so se klini v krušljivi skali že po nekaj dnevih razrahljali. 12. novembra sva zjutraj vstopila zadnjič ter ob polnoči preplezala najtežjo tehnično smer v Rzeniku. Smer sva imenovala Močvirje norih želja in jo ocenila: A4, VII-/A3+, VI, 400 metrov, plezala pa sva jo 50 ur efektivnega plezanja.
Dare Bozič