Delo, 04. december 2000
Ne sledim čredi. Zato sem čudak.
»Pravijo, da sem prismuknjen. Vsak, ki izstopa iz črede in ji ne sledi, se jim zdi tak. Čudak. In jaz ne sodim v čredo. V gorah sem samotar.«
Franja Potočnika so tristošestinšestdesetič na vrh pospremili sami triglavski mački, med njimi tudi dva primorska rekorderja. Igor Zlodej iz Bovca je letos med Primorci stal največkrat, sicer pa za Franjom drugi največkrat na Triglavu – dvainštiridesetkrat. Borut Slapernik iz Pirana, tisti, ki hodi poleti na triglav kar v sandalih, sicer pa ima raje zime, ima največ vzponov na očaka med Slovenci – v soboto je pri Aljaževem stolpu stal šestoprvič.
Foto: Maja Roš
Franjo si je luščil kose ledu, ki so se oprijeli sive brade. Bilo je v soboto opoldne. Veter je pihal s sunki do 80 kilometrov na uro in s seboj nosil kot britev ostra snežna zrna, ki so obraz v nekaj minutah vkovala v led. Na grebenu Triglava se je dvigovala visoka snežna zavesa. Osem plezalcev si je s cepini in derezami utiralo na mestih ledeno, ali s snegom zapihano pot in pospremilo Franja Potočnika, 65-letnega Mojstrančana tristošestinšestdesetič letos na vrh Triglava. »Drugih ne smejo vedno soditi le po sebi. Delamo tisto, kar zmoremo in znamo. Kar nas izpolnjuje in … kar želimo. Jaz tudi ne štrikam,« mu pod gostimi sivimi obrvmi poblisnejo živahne oči.
Račun se ne izide. Že konec leta ni, pa je vzponov za vse dni v prestopnem letu. Franjo jo je namreč predvsem v poletnih in jesenskih dneh mahal gor in dol po večkrat na dan. S Krme na Kredarico, pa čez Prag v Vrata in čez Plemenice nazaj gor, na Triglav. Včasih je s Kredarice švignil tudi večkrat na Triglav …, skoraj tekel je, ko je vrh iz doline dosegel v borih dveh urah in 40 minutah. Kakorkoli že, skupaj se je nabralo 366 vzponov iz doline na Triglav, kar pomeni, da je premagal okoli 755.500 višinskih metrov (šteti so samo vzponi), kar bi lahko bil tudi svojevrstni svetovni rekord.
Začelo se je pri številki 200. Zakaj ne, si je rekel Franjo, ko pa je ravno leto 2000. Pot, čeprav bolj ali manj ista smer vzpona, mu nikoli ni bila odveč. Vsak vzpon je nov izlet, nov čas za meditacijo, predvsem pa se je Franjo poglabljal v svoje misli. V gorah je od nekdaj najraje sam. In s svojim tempom. Včasih opazuje, kako bi se kdo želel kosati z njim. Kar naj, si misli, saj ve, da je njegova izjemnost to, da lahko prav iz doline do vrha hodi isti, zelo hiter tempo. Tudi zato, da ne bi srečeval preveč ljudi, se je odpravljal na pot že sredi noči in ko je sonce vzšlo, je ponavadi že stal na Kredarici. Mnogi so ga imeli za čudaka – ko jih je sivobradi mož prehiteval, ko jim je povedal, da se vzpenja že nevemkaterič letos na Triglav, ko je proti vrhu že tretjič skoraj tekel. Gledali so ga debelo, ga imeli za prismuknjenega, drugi so ga občudovali, mu podajali roko, ga bodrili in tudi prispevali denar za humanitarno akcijo. Med enim svojim vzponov se je Franjo zamislil. Vsem tem številnim pohodom bi moral dati višji smisel, lastno zadovoljstvo ni zadostovalo. Odločil se je za humanitarno akcijo. V prizadevanju, da bi zbrali denar za nakup invalidskih vozičkov za jeseniško bolnišnico, sta ga podprla tudi Mojstrančan Ivo Skumavc in kirurg Matej Andolšek. Več sto planincev je Franju prispevalo okoli pol milijona tolarjev, še milijon pa so uspeli zbrati od občin in podjetij. Tako so jeseniški bolnišnici že prispevali štiri vozičke, dva za ležeče bolnike pa so pri slovenskem proizvajalcu že naročili in jih bolnici predajo konec januarja.
»Danes sem pojedel samo banano. Tudi pil nisem. No, na vrhu požirek vina, jagodni izbor, že zato se je splačalo gor,« hudomušno pomežikne. In zdravniki so ga le stežka prepričali, da se od zraka ne da živeti. »Jaz lahko. Popolnoma mi zadostuje,« se ni dal Franjo. Zdaj razmišlja, katero bi ušpičil prihodnje leto. Morda bi poskusil priti trikrat v štiriindvajsetih urah na Triglav, ga izziva tržiški alpinist Filip Bence. Franjo si želi izziva. Morda, razmišlja, bi šel stavit z nejevernimi Tomaži, da pride iz doline na vrh prej kot v dveh urah štirideset. Ja, in to v njegovih letih.
»Kakšen počitek neki,« v koči na Kredarici vzklikne Franjo. »Prehitro postanem len.« Da bi zdaj počel kaj drugega? »Pa saj sem imel prav zdaj največ časa. Za prijatelje, kulturo, šport, tudi doma sem pomagal … le, za pesmi, aforizme in za slikanje je zmanjkalo časa.« Le eno je spesnil, o Triglavu, rad pa prepeva vse svoje pesmi, ki jih je sam tudi uglasbil. In rad pripoveduje zgodbe iz svojih doživetij. Kako se je takoj po velikih poplavah prav za njegovim avtomobilom zrušil most v Radovni, kako se je moral, da ga sunki vetra niso odnesli, dobesedno vkopati v tla pod kočo na Kredarici. Pripoveduje, kako so pred dvema tednoma po velikem sneženju na Triglav s Kredarice potrebovali kar šest ur. »Bil je zapihan sneg, nič nisem videl, kopal sem stopinje, cepin se v sipek sneg ni zapičil, nisem imel varovanja … Občutek, ki je tako pomemben, pa je bil slab …. Verjamem, da s svojo zbranostjo lahko uideš manjšim nesrečam, a usodi ne uideš nikoli …,« je, ko je beseda prešla na nesreče v gorah, povedal Franjo.
Maja Roš
