Delo, 11. avgust 2000
Mojstrančan Franjo Potočnik si je letos želel stati dvestokrat na Triglavu – Danes se na vršac vzpenja že dvestoosemnajstič
»Vi jo pa mahate,« z navdušenjem gleda za Franjom starejša planinka. »Pa že drugič grem gor,« odvrne on. »Jaz grem petič,« se mu pohvali gospa. A kaj, ko Franjo ne stopa na Triglav drugič v življenju, ampak drugič v dnevu in – ne boste verjeli – danes se na 2864 metrov visoko goro vzpenja že dvestoosemnajstič. Letos! Mnogi ga imajo za čudaka, obsedenca, sprašujejo se o pomenu njegovega početja. »Ne morete drugih vedno soditi le po sebi. Delamo tisto, kar zmoremo. Jaz tudi ne znam štrikati.« Takšna je filozofija Franja Potočnika, 64-letnega Mojstrančana, ki je prepričan, da prinese človek vzdržljiv0st s seboj že na svet. Potem jo mora le še negovati – skozi igro, delo šport.
že na Kredarici. Foto: Ivo Skumavc
Potočnik je bil atlet, tekač na dolge proge in na smučeh, zraven pa še strugar, ključavničar, kovač in tehnolog pri Železnici. Danes je predvsem Franjo, planinec, ki bo presegel vse rekorde, prekašal samega sebe in dokazal, da je človek, ki hoče, zmožen marsičesa. Kot Mojstrančan, ki živi v Aljaževi ulici, je bil vedno povezan s hribi. Bili so mu hrana za dušo, navdih za njegove slike, aforizme, pesmi. Tudi zdaj je bil prepričan da mu bo vsakodnevna pot omogočala ustvarjanje. »Pa ni časa. Opazujem temo, luč, prvo svetlobo, prebujanje. Meditiram in nič ne razmišljam. Potopim se v brezsmiselno stanje.«
Vsak vzpon zapišejo vremenoslovci
»Potreboval sem številko. Najprej sem sešteval leta svoje družine – svoja, ženina, sinova in dveh psov. Vsota je bila 167. Čudna številka, sem si rekel, in se potem odločil za 200. Lepa, okrogla cifra, pa še leto 2000 je,« je ob začetku projekta povedal Franjo. In se je povzpel – 1. januarja in nato vsak dan znova. Zima je bila sicer mila, vendar je pogosto pihal močan veter, bilo je tudi obdobje, ko po več dni ni pihalo manj kot 60 kilometrov na uro. Vremenoslovci vedo povedati, da je Franjo prilezel (dobesedno, po vseh štirih) na vrh celo, ko je pihalo s sunki prek 200 kilometrov na uro. In tako je 1. maja Franjo Potočnik stal na vrhu že stotič, konec julija je dosegel napovedani cilj – in pri Aljaževem stolpu skupaj s prijatelji s šampanjcem nazdravil svojemu dvestotemu vzponu. Medtem ko se na vrh vsak dan znova podaja iz Krme, pa je ta vzpon zaznamoval s plezanjem po Slovenski smeri v Severni steni Triglava. In ko se je leto šele dobro prevesilo v drugo polovico, si je Franjo postavil nove cilje.
Na goro hodi tudi po dvakrat. Pred četrto uro zjutraj se poda iz Krme. Okoli pol sedmih je na Kredarici, kjer vremenoslovcem izroči pošto, nekaj spije in poje ter nadaljuje pot čez Prag v Vrata. Od tam jo mahne po zavarovani plezalni poti čez Plemenice na Triglav in s Kredarice, kjer prevzame kup razglednic (tudi 300 se jih nabere ob lepih dnevih), nazaj domov. »Kaj bi hodil enkrat, potem sem že pred južino doma,« se šali Franjo, ki je po dvakratnem vzponu doma okoli štirih popoldne. Pride dan, ko se odloči za več tur s Kredarice na vrh. Skrbni vremenoslovci vse njegove poti zapisujejo v koledarček, za en vzpon se namreč šteje le pot iz doline na vrh. In morda jih bo do 10. decembra, ko namerava svoj projekt končati, nabral celo 366, kolikor dni šteje letošnje prestopno leto. »Za svojo starost je v fenomenalni formi,« je povedal dr. Matej Andolšek, kirurg v jeseniški bolnišnici, in dodal, da k taki starosti sodijo določene težave, ki se začenjajo pojavljati tudi pri Potočniku, zato bodo še naprej skrbno bdeli nad njegovim zdravjem.
Akcija v korist vseh planincev
Na pobudo Franjovega prijatelja in soseda Iva Skumavca je stekla tudi humanitarna akcija zbiranja denarja za vozičke kirurške ambulante bolnišnice Jesenice. Franjo pri tem pomaga med potjo proti vrhu, razlaga planincem, kaj je cilj, in tako je že nekaj sto planincev dalo prostovoljne prispevke. »Največ poškodovancev s Triglava pripeljejo prav v jeseniško bolnišnico, zato se nam je zdelo prav, da jim ob tej akciji nekaj darujemo,« je povedal Skumavc, čigar cilj je bolnišnici priskrbeti ležeči voziček z vakuumsko blazino, ki omogoča, da poškodovanca od vozila pa vse do postavitve prave diagnoze ni treba premikati. »Opažama, da je pri nas še vedno veliko premetavanja poškodovanca iz vozila na voziček, nato na mizo, zato je za poškodovanca ta pripomoček najboljša možnost, saj lahko brez premikanja opravimo tudi rentgen in najnujnejše posege,« je razložil Andolšek.
Maja Roš
