Delo, 15. julij 1997
Prejšnji teden ga je helikopter odpeljal na Kredarico, na vrhu gore pa so zabetonirali pravo mizico – Na štedilniku so si planinci žigosali odtlej še dragocenejše planinske dokumente – Kdo gaje izdelal, kdo pritovoril v gore?
TRIGLAVSKI DOM NA KREDARICI, 14. julija 1997
Od konca prejšnjega tedna na najvišji točki države, na vrhu Triglava, ob Aljaževem stolpu ni več starega štedilnika, na katerem so si častilci triglave gore odtiskovali tako želene žige v odtlej še dragocenejše planinske dokumente. Zavarovalnica Triglav, ki je pred časom prevzela pokroviteljstvo nad vrhom gore, po kateri se imenuje, in nad domom pod to goro, ki tudi nosi triglavsko ime,je lani obiskovalcem Triglavskega pogorja na vrhu Kredarice podarila razgledno mizo z vgraviranimi imeni in smermi najmarkantnejših gora, ki jih je videti od tod, letos pa lično mizico na vrhu Triglava, v kateri sta varno spravljena žig in vpisna knjiga. Stari, dobri štedilnik je prejšnji teden helikopter odpeljal na Kredarico, na vrhu gore pa so trdno zabetonirali novo, pravo mizico. Za stari štedilnik se še ne ve, kako bo končal: če ga ne bi hoteli imeti v planinskem muzeju v Mojstrani, ga je pripravljena shraniti Zavarovalnica Triglav, saj gre na koncu koncev za zanimiv predmet iz slovenske planinske zgodovine, ki ga je v več kot pol stoletja na »gori vseh slovenskih gora« videlo izredno veliko planincev.
Več kot 70 kilogramov težak štedilnik, ki so mu na grelno ploščo položili le kovinsko ploščo in pozneje pritrdili še skrinjico za vpisno knjigo in žig, so k Aljaževemu stolpu prinesli pred dobrimi 50 leti. Janko Rekar. dolgoletni oskrbnik Triglavskega doma na Kredarici, nam je dejal, da ga je. kolikor ve. iz Mojstrane prinesel neki Jozl, nosač, ki si je s tem dejanjem za dolgo ali celo do smrti pridobil občudovanje sokrajanov in številnih drugih planincev.
Toda ali je logično, da bi iz doline nosili tako visoko tako težak štedilnik, ki naj bi rabil za mizico? Ali v dolini ne bi raje izdelali mnogo lažje kovinske mizice, ki bi jo z manj truda prinesli na vrh? Zato je verjetneje, da je štedilnik odslužil v stari koči na Kredarici, varčni gorenjski planinci pa ga niso zavrgli, ampak so ga sklenili uporabiti za podlago vpisovalcem in štempljavcem pri Aljaževem stolpu.
Ali je bilo v resnici tako, smo vprašali »triglavskega župnika« Franceta Urbanijo z Dovjega, sedanjega dušnega pastirja in enako velikega občudovalca Triglava, kot je bil njegov davni predhodnik v istem župnišču Jakob Aljaž. Pa nam ni znal odgovoriti na to vprašanje in nas je napotil na nekatere druge naslove.
Po naključju smo zvedeli, da naj bi bil to celo prvi štedilnik, ki je kdaj stal v Triglavskem domu na Kredarici in je še »videl« tudi staro kapelico ob majhni planinski koči. Ta pomembni del kuhinjskega inventarja naj bi izdelali v ključavničarski delavnici Sartori v Radovljici, kjer sta bila med drugimi pomočnika Albert Papler, oče znanega ljubljanskega profesorja slovenščine in humorista Alberta Paplerja, in njegov prijatelj Karel Engelman. Profesor Papler je kdo ve kolikokrat z odprtimi usti poslušal svojega očeta, kako se je trojica močnih Sartorijevih pomočnikov trudila, da je na Kredarico spravila težak štedilnik, »od katerega so bile še najtežje in najbolj nerodne rinke«, kot nikoli ni pozabil povedati.
Ni znano, ali so trije fantje nosili okoli 70 kilogramov težko železno pošast izmenoma ali pa je bil štedilnik v treh kosih in so jih v planinski koči potem sestavili. Nemara je iz doline »prišel« v resnici v najmanj treh kosih, kajti še zdaj so dobro vidni neti, kot pravi Janko Rekar.
Če gre v resnici za težak delček slovenske planinske zgodovine, bi bila škoda, če bi stari, dobri štedilnik z vrha Triglava končal med starim železom. Pa saj ne bo: nemara ga bodo lahko še pozni rodovi občudovali v slovenskem planinskem muzeju ob cesti iz Mojstrane v alpsko dolino Vrata, če bo ta muzej tam kdaj stal, in se čudili planinskim zanesenjakom, ki so bili takšno pošast pripravljeni prinesti tako visoko v gore.
MARJAN RAZTRESEN
Foto: Joco Žnidaršič
