Stol, glasilo delavcev industrije pohištva Stol Kamnik, avgust, september in oktober 1975
1. smer Scharlet — Simond v Courdu
Dolgo je že tega, od kar sva z Jernejem prav počasi sopihala proti vrhu Mt. Blanca in potem skoraj do onemoglosti izčrpana nekaj dni za tem sestopala izpod vrha Grand Scharmoza. še žive v meni spomini pa vendar se z nekoliko mešanimi občutki oziram proti gorskim velikanom, med vožnjo z vlakom proti Schamonizu.
V dokaj lepem vremenu prispemo v dokaj čudoviti Schamoniz, pod najmogočnejšimi gorami v Evropi. Ko si postavimo tabor, se počasi začnemo pripravljati za naš prvi vzpon. Naslednji dan, to je v nedeljo, se odpeljemo z vlakom do Argientiera in potem nadaljujemo pot peš proti ledeniku Argientiera, ter po njem do velike skale nad Arg. kočo, kjer si uredimo bivak. Ko zjutraj ob 1. uri vstanemo, mislimo da smo med prvimi, vendar razočarani ugotovimo, da smo že med zadnjimi. V Aigi Verte že plezata dve navezi, vsaj tri so v Curdih, ena pa se odpravlja proti Triolletu, nekaj pa jih je še nad ledenikom. Vse povsod same lučke, le v Droatih in v smeri Schallet-Simond, kamor smo namenjeni ni nobene. Kljub rani uri imamo prav zaradi ostalih navez občutek, da smo že pozni, zato se kaj hitro odpravimo iz našega bivaka, in v slabi uri smo že pri krajni poči.
Kljub temu, da krajna poč ni preveč težka, nam stena že takoj postreže z dokaj solidno strmino. Vendar mi se ne damo. Cene spredaj, na sredini Jety in jaz kot zadnji, dokaj hitro napredujemo. Led je dober, precej je v steni še snega, ki nam omogoči hitro napredovanje. Varujemo le na težkih mestih. Le-ti se kaj hitro začno. Še v spodnji tretjini stene strmina nekajkrat preseže 600 naklona, da pa bi bilo vse skupaj še »zabavneje« moramo plezati po nič dobrega obetajočimi seraki. Na našo srečo so seraki mirni in z dnem smo nad spodnjo pregrado, približno na polovici stene. Za oddih se stena položi in dva raztežaja strmine ne preseže 40°. Sedaj pa je pred nami ključni del. Skoraj 30 m izredno strmega krhkega lenačrte, ki jih imamo, izvršili, da bi bilo dovolj sredstev, da bi čimmanj boleče preživeli sedanjo gospodarsko krizo, da bi vsak svojo osnovno dolžnost kot delavec in kot samoupravljalec v redu izvrševal. Vsaj polovice sedanjih težav smo krivi sami. želim si, da bi tovarna še v bodoče ostala na višini in obdržala ugled, ki ga uživa že več kot 70 let, da bi med delavci še bolj zaživel občutek pripadnosti Stolu, da bi vsi zaupali v njegov razvoj. In končno, da bi v našem tehničnem sektorju imeli take pogoje, da bi lahko nemoteno skrbeli, da bo proizvodnja normalno tekla. Tulij Budau du, katerega strmina preseže 700 naklona. Cene se odstavka loti s polno mero previdnosti. Vendar naj mu čestitam. Dokaj hitro napreduje. Zdi se mi, da meni srce hitreje utripa kot njemu pa ga še samo gledam. Potem še Jety in kmalu grem še sam za njima. Mislim si, tu bo šlo pa počasi »fantje«. Pa sem se uštel. Kar hitro je treba prestavljati noge, sicer začno močno boleti. Končno sem tudi sam po nekaj dolgih minutah na varnem v stojišču. Pred nami sta še dva malo bolj človeška raztežaja, s precej manj strmine, vendar pa v zgornjem delu naletimo na 20 cm pršiča, ker plezamo po sečni strani Serakov. Vendar je tudi ta ovira za nami in že duškamo na majhni sneženi rami nad zadnjo prepreko Serakov, še sto metrov južnega snega in ob osmih si po šestih urah plezanja oddahnemo na Col de La tour de Curtes.
Vrh. Kaj čutim, ne vem. Utrujen sem. Ne, samo upehan in srečen. Zakaj? Kaj vem. Pod mano leži skoraj 800 m globoka stena — premagana! Nad nami pa so še vrhovi —- želje. Tam daleč; ne blizu se mogočno vzpenja Mount Blanc, ali bom še kdaj stal na njegovem temenu. Pa Grandess Jossares ali se mi bo kdaj uresničila želja stopiti na njegov vrh. Morda. In Schamoniške igle, pa Velikanov zob. Hudiča! Koliko je vseh teh gora. Nikdar ne bom stal na vseh. Vreme je prelepo, da bi se kaj dolgo zadrževali na vrhu. Zato jo kaj hitro uberemo proti ledeniku, ki leži kakšnih 500 m pod nami. Kajti nevarnost plazov grozi z vsako stopinjo temperature navzgor. Po dobri uri in pol smo na ledeniku Talefre, kjer se na veliki skali razkomotimo in uživamo ob pogledu na gorske velikane. Ko si do dobra opomoremo in naužijemo vse te lepote, jo mahnemo po ledeniku navzgor, kajti pred nami je vsaj še pet ur izstopanja po ledenikih, morenah in nazadnje po lepi gozdni stezi do šotora na robu mesta.
2. smer: diagonala v južni steni Mt. Blanca
Naslednji dan je dan počitka, sušenje opreme in priprav na naslednjo turo. Med priprave spada tudi nakupovanje svežih jedil, te pa dobiš le v mestu. Scham. Sam po sebi ni veliko mesto, morda kot Kamnik. Vendar se v večini stvari nasprotuje. To je pravi živi babilon. Turistov je na tisoče, vseh narodnosti. Od Japoncev prek belcev do črncev. Če bi dobro gledal bi verjetno videl še kakšnega indijanca. Mesto ima preko 50 hotelov, da o trgovinah in butikih sploh ne govorim. Lepo je. Prelep pogled na Schamoniške igle in štiri tisočake okrog Mondblana, ter na drugi strani doline, na greben Rdečih igel. Pa vendar za vse te lepote, bogastvo in direndaj svojega Kamnika ne zamenjam.
Naš naslednji vzpon naj bi opravili J. steni Mt. Blanca. Dopoldne se odpeljemo z avtobusom skozi Mt. Blanski predor iz Schamonija v Entreverz, malo pred italijanskim letoviščem Courmajerjem. Vendar je na našo srečo carinik duša in nam dovoli, da izstopimo kar na carini. Potem jo mahnemo kar za ograjo proti cesti in naprej proti ledeniku Brenva. Žal nam vreme ta dan ni naklonjeno, zato moramo že v prvi polovici izstopa do bivaka, obrniti in se vrniti nazaj v Schamonie. Naslednji dan se je zopet uredilo vreme, zato 1° na hitro odkurimo z žičnico na Aigi de Midi. Od tu gremo peš še sla- °e 4 ure, precej časa navzdol, po ledeniku Valle Blanch do sedla La Foursche, kjer je komaj kakih petnajst metrov pod vrhom pripet na skale ogromen bivak. Zopet smo namenjeni v J. steno Mt. Blanca, žal nam tudi tokrat vreme ni naklonjeno. Pred dvema dnevoma preslabo, danes predobro vreme. Smešno, kaj bi rekli. Vendar nam ne preostane nič drugega kot še en dan čakati v bivaku. Kajti izoterma (0°C je na višini štiri tisoč metrov), je občutno previsoka in nima smisla vstopati v steno, ker je prevelika nevarnost plazov in rušenja serakov. Končno temperatura nekoliko pade in naslednje jutro smo že ob enih vsi trije nared in zapuščamo bivak. Po slabi uri hoje pa smo že pod steno. Malo nad nami vidimo pet ali šest lučk, vendar jih v dobri uri dohitimo in prehitimo. Za nami je že dobra tretjina stene, ko se noč spreminja v dan. Ob sončnem vzhodu pa smo že skoraj na polovici stene. Vendar težave šele pridejo na vrsto. Stena je vedno bolj strma, led pa zelo voden in krhek. Strmina je že presegla 60° naklona, vendar najtežje je šele pred nami. Tu smo. Pred nami je 120 m prečnice na levo, tik pod 50 m seraki, s katerih grozeče visijo 3 in več metrske ledene sveče. Radi bi bili čim prej skozi ta pekel, toda z brzino ni nič. Treba je počasi in previdno. V strmino prijemljejo samo konice derez. Treba je sekati stopinje in vrtati stopinje v led. Strmina pa je vedno večja. Plezamo tik pod seraki s katerih padajo že kosi ledu, pod nami pa se sliši šumenje vode. Prekleta prečnica. Cene in Jety sta že izven nevarnosti v skalah, le jaz se še peham v zadnjem delu prečnice. Končno. Po skoraj tisoč metrih zopet stojimo na trdnih tleh na skali. Kako topla je. Po kratkem počitku Cene začne plezati, čeprav samo dva raztežaja štirice, sem vseeno nekoliko upehan, ko priplezam iz skal. Pa nič zato. Pred nami je le še dobrih 150 m ledene strmine.
Kljub višini 4000 m hitro napredujemo, saj nam stena sama, samo še tik pod vršnim grebenom zadnjič pokaže zobe. Končno greben. Počivamo in uživamo. Do vrha nas loči le še dobrih 100 m grebena. Po 11 urah plezanja si krepko stisnemo roke na vrhu Mt. Blanca. Veseli smo. Uživamo ob pogledu na ves svet pod nami. Da, cela Evropa je pod nami. Drugič v svojem življenju stojim na temenu gore. Splača se živeti za te trenutke sreče, katerih ne znam opisati. Treba jih je doživeti. Kakšne pol ure se zadržimo na vrhu, saj je prav prijetno toplo, potem pa nas vodi pot samo navzdol v dolino. V štirih urah sestopimo skoraj tri tisoč metrov. Pred nami je le še »čudovita potka« dolga vsaj še tri ure, zato raje žrtvujemo vsak po 6 F in se v dobrih petnajstih minutah pripeljemo v dolino z žičnico, od tam pa še pol ure z avtobusom in ob šestih smo že v taboru, kjer vzpon krstimo z viskijem made in Jugoslavija.
3. smer: Greloz – Rosch v severni steni Triolleta
Naslednji dan zopet počivamo, sušimo opremo, zvečer pa imamo Slovenski piknik, kjer se nas ob deset kg pečenega krompirja in treh litrov vina zbere vsa druščina ob prijetnem tabornem ognju. Ob pesmi in šalah je vina kaj hitro zmanjkalo, krompir pa je ostal. Deževno vreme nas je prisililo na še enodneven počitek, čez dva dni pa smo se zopet podali na ledenik Airgientiere. Tokrat v S. steno Triolleta. Zopet smo prespali večer pod veliko skalo in že ob 0,30 vstali, si pripravili zajtrk in okrog tretje ure zjutraj smo vstopili v stepo. Stena nam že s prvimi metri pokaže koliko je vredna. Izredno strma ledena višina visoka vsaj 200 m. Vendar imamo srečo in včasih naletimo tudi na trideset metrske lise trdega snega, v katerega dereze odlično prijemajo. Nekako na polovici stene nas vstavi prva pregrada serakov. Prvič v vsej smeri smo vsi trije skupaj. Po kratkem počitku, se Cene poda v prvo težko mesto. Medtem ko sta moja soplezalca že iz večjih težav, ravno, ko sem se pripravljal za nadaljevanje, je visoko nad nami nekaj počilo, potem pa je privršalo z vrha kakšna 2 kv. m kamenja. Največji kos je letel ravno proti meni. Hudiča. Pa zdaj ali me bo že konec. Še dobro, da sem pritrjen na klin toda ali bo vzdržal. Gledam kamen in študiram na katero stran bom skočil, če priieti na mene. še 100 m, 50, tresk. Blok je priletel nad menoj v skale in se raztreščil. Krasno, zopet sem imel srečo, si mislim. No, da ni vse tako krasno, kakšni dve kili kamenja le dobim v nahrbtnik, od katerega se je kamen odbil v rebra. Zaječim, ker zavpiti ne upam, da ne bi prestrašil prijatelja, ki sta tam zgoraj. Po počitku in ponovni koncentraciji grem naprej in šele tam jima povem, da sem jo staknil. Na srečo ni nič hudega. In tudi stena je radodarna. Postreže nam z dvema čudovitima raztežajema plezanja. Strmina ne preseže 50″, led pa je dober. Sedaj smo pa tam, bi rekli. Kje? Pod ključnim mestom stene, katera je včasih neprehodna zaradi premikanja serakov na vse mogoče strani, vendar kaže dobro. Nad nami je kakšne 3 m širok prehod, visok okrog 50 m, katerega strmina se sigurno približa 700 naklona. Led je izredno trd in krušljiv. Vendar drugega prehoda ni. Ta je edini in najboljši. Dereze škripljejo, cepin odbija iz ledu, pa vendar m za m in najtežje je za nami. Zopet smo vsi trije skupaj. Še tristopetdeset m pa bomo zunaj. Vendar ni vse tako enostavno kakor izgleda. Zadnjih 50 m nam stena še enkrat pokaže zobe. Najprej z izredno krušljivim ledom, potem pa še s poledenelimi skalami. To je najbolj zoprna zadeva, človek ne ve kaj bi. Za sekanje stopinj je ledu premalo, za lepo plezanje pa preveč. Dereze drsijo in led se kruši. Tudi kletvice ne pomagajo, tu se je treba goljufati naprej, m za m prav do vrha. Vrh. Sploh ne vem ali sem vesel ali ne, vendar nekaj je res. Sproščen sem in prijetno utrujen. Pa še nekaj je res. Po skoraj 800 m plezanja navzgor je pred nami »samo« še devet ur dolg izstop do našega tabora. Zato moramo pohiteti, če hočemo priti še ta dan v tabor. In prišli smo. Najprej Cene in jaz, kake pol ure za nama pa še Jety, ki je sestopil v La Praz, namesto v Chamonix in je »namesto« zoprne »gozdne poti raje prešteval železniške pragove«. Naslednji dan nam vreme ni bilo več naklonjeno. Tudi po tem je še tri dni padal dež, mi pa smo tri dni jedli in lenarili. Potem smo spokali in se odpeljali domov, v lepi rodni Kamnik.
TEHNIČNI OPIS
Smer Scharlet-Simond v Courdu: višina 700 m, ocena 4, čas plezanja 6 ur. Smer Digaonale v J. steni Mt. Blanca: višina 1300 m, ocena 4, čas plezanja 11 ur do vrha Mt. Blanca. Smer Greloz—Rosch v S. steni Triolleta: višina 750 m, ocena 5, čas , plezanja 10 ur
Vse tri smeri plezali: Ažman Janez, Kramar Cene, Bauman Franc. Vsi člani AO Kamnik.
