Slovenski alpinizem 2016
Tomaž Klinar (1969-2016)
Tomaž je prišel na naš Akademski alpinistični odsek leta 1990. Prišel je kot mlad pripravnik, ki ga moramo še nekaj naučiti, a se je kmalu pokazalo, da smo dobili formiranega vsestranskega alpinista, ki je bil najbolj doma v visokih snežnih gorah. Fant je imel za seboj že neverjetno veliko pristopov in plezarjj po Alpah, ki sta jih z očetom sistematično raziskovala od Tomaževega otroštva: lahko si ga vprašal za vsak pomemben ali pa nepomemben vrh tam čez. Čeprav je bil talentiran skalni plezalec, mu je največ pomenilo alpinistično smučanje: bil je v majhni skupini izbrancev, ki je konec osemdesetih sistematično smučala po slovenskih stenah in, kolikor se je dalo, tudi po stenah Zahodnih Alp in v Andih: z dvema prijateljema je kot prvi Slovenec presmučal 1600-metrsko zahodno steno Eigerja, najzloglasnejše gore Alp. O njegovi smučarski strasti priča tale simpatična zgodba: Mateja si je že dolgo želela Benetk; in sta končno šla. V Benetke. Ampak za vsak slučaj je Tomaž s seboj vzel še smuči – če bi na poti nazaj avto morda sam od sebe zavil proti Julijcem h kakšni osamljeni zaplati snega.
K nam je prišel po vojaščini kot bruc na medicini, iz resnih in garaških okolij in padel med trojico starejših zafrkantskih cinikov. Na prvi dvodnevni plezalni izlet je prišel z medicinskimi knjigami, mi pa smo mu poskušali pokazati, da lahko človek po dveh dneh plezanja brez slabe vesti zapravlja čas s traparijami in se pri tem celo dobro počuti. Na naslednjo turo v južna ostenja Novega vrha smo se štirje odpravili v akademskem slogu, z minimalno hrane in vode. Popoldne so se nam jeziki od žeje lepili na nebo, Klinar pa je v grapi nabral sneg, ga zložil na toplo skalo, pod žlebič v skali nastavil čutaro, vse brez besed, pri tem kasiral nekaj smeha in bodic in čez 15 minut edini pil iz polne čutare. S tem je naredil sprejemni izpit in odtlej je plezal z nami. Vajenska doba pa je v tistih časih trajala nekaj časa (vsi Akademci poznate npr. zgodbo o tem, kako je Jaka kiksnil tisto smer v Kotečniku). Čez leta je rekel, da je samo še v jugoslovanski vojski tako hudo, kot je hudo pripravnikom na Akademiku. Ampak je potrpel, najbrž ker smo gore doživljali enako romantično kot on in ker smo ga imeli tako radi. Potem smo ta stari dobili otroke, Tomaž je dobil otroke in tako smo postali še družinski prijatelji z vsem, kar spada zraven: izleti na Sv. Primoža, na morje, na plezanja.
Bil je edini na celem društvu, ki je znal peti, in to zelo lepo: na silvestrskih bivakiranjih pod Skuto je lahko do jutra pel slovenske ljudske pesmi. V posebnih situacijah je vedno našel ravno pravi citat iz klasikov slovenske literature in zlasti iz Svetega pisma: zdelo se nam je, da ga zna na pamet.
Sredi študija je prišla nesrečna sladkorna bolezen, ampak ji je ves čas kljuboval: na eni sami mini odpravi v Ande je prišel na šesttisočak Artesonraju, na skoraj 7000-metrski Huascaran in preplezal novo smer na Pisco. Po študiju je šel naprej med gorske reševalce, potem pa še med jamarske. Bil je zdravnik na himalajski odpravi na Šišo Pangmo, izmučenemu prijatelju je pozdravil višinsko bolezen in povrhu dosegel najvišjo točko na odpravi. Letos je s tekaškimi smučmi pretekel Finsko od ruske do švedske meje. Še ena zgodba o njegovi žilavosti: smučarska tura v Julijcih se je zavlekla; pozno zvečer je lovil zadnje prevoze do Kranja, od koder je ob enih ponoči v pancerjih in s smučmi na rami odpešačil do Ljubljane in ob petih zjutraj končno sedel na prvi delavski mestni avtobus.
***
Ne vem, katero slovensko goro je imel Tomaž najraje. O tisti, ki jo imam najraje jaz, je Julius Kugy napisal: »Nad mano je daljni, neskončno visoki, brezglasni, tihi prostor. Globok mir v spokojnem dihu zemlje, svetle avreole v zlatih višavah. – To je slovesna ura. – In Julijci mi pripovedujejo. – Radi me imajo.« – Tudi Tomaža imajo radi in mu bodo od danes naprej vsak dan pripovedovali.
