Rojen 18. februarja 1969 v Ljubljani, živel v Kamniku, oče dveh otrok. Zaposlen je bil na Carinski upravi v Ljubljani. Od leta 1987 je bil član Alpinističnega odseka Kamnik. Opravil je več kot 1500 vzponov, od tega 70 prvenstvenih doma in po svetu. Novembra 2009 se je smrtno ponesrečil med vzponom na Langtang Lirung.
Statusi
- alpinist (1990)
- alpinistični inštruktor (1993)
- gorski reševalec (1993)
Tomaž Humar je veljal za človeka, ki je imel ali noro srečo ali pa zveze tam, kjer se jih z denarjem ne da kupiti. Ni plezal zaradi slave ali alpinističnih nagrad, čeprav jih je dobil veliko in čeprav ga je po preplezani južni steni Daulagirija leta 1999 poznal praktično ves svet. Plezal je zato, ker je zares zadihal šele na 5000 metrih. V dolini ni imel obstanka – srce, razum in noge so ga, kar je vedel zase, vlekli gor, v stene. Kot je govoril, je plezal zato, ker je bil samo v steni zares blizu Njemu.
Ko je Elizabeth Hawley, eni največjih poznavalk Himalaje in njenih obiskovalcev, pred vzponom na Daulagiri predstavil svoj načrt, je rekla: “Nor je, ampak nikakor ne neumen.”
Nikoli ni bil človek pravil. Že zelo zgodaj se je odločil, da je njegova zgodba s stenami samo njegova in da njegovih poti ne bo določal nihče razen njega samega. Odpovedal se je klasičnim himalajskim odpravam, kjer je treba poslušati vodjo, in postal sam svoj gospodar. Najtežjo steno v svoji karieri, Daulagiri, je preplezal solo, v alpskem stilu.
Za solo alpski stil je govoril, da gre pri njem za povsem enostavno umetnost preživetja v vertikali, pri kateri ni prostora za omahljivce in ne za velike junake. Led in skale so bile njegovo naravno okolje. S seboj na odprave ni vodil strovnih ekip, temveč “hordo privatnikov”, kot so njegovo daulagirijsko odpravo poimenovali nekateri strokovni krogi. V njej so bili njegovi najbližji prijatelji in soplezalci, osebna zdravnica, bioenergetičarka – ljudje, ki so dihali z njim in ki mu niso poskušali soliti pameti niti takrat, ko se je zdela stvar najbolj brezupna.
Po uspešni vrnitvi z Daulagirija, potem, ko je preživel nemogoče, je pri gradnji hiše padel vzvratno v odprtino za stopnice in si močno poškodoval obe nogi. V naslednjih mesecih, ki jih je preživel po bolnišnicah in zdraviliščih, je bil nekajkrat na robu preživetja. Zdravniki so bili prepričani, da ne bo nikoli več hodil. Po vrsti operacij se je maja 2001 izkazalo, da bo kljub vsemu še lahko uporabljal noge, čeprav je bila desna malce krajša in je bil levi gleženj delno nemobilen. Da pa bi spet plezal? Pozabi! Ampak prenehati s plezanjem za Tomaža ni bila realna možnost. Okreval je … in plezal naprej.
Da ga ima rada Himalaja, je rekel Tomaž, bogovi tudi, so si bili enotni zdravniki, ko je po padcu v klet nedograjene domače hiše znova shodil.
Zlom desne stegnenice in zdrobljena leva peta. Deset operacij. Življenje na nitki. In nato diagnoza: invalidski voziček do smrti.
A Gozdni Joža, kot se je sam poimenoval že v trdi mladosti, se je postavil na noge. “Kjer je volja, tam je pot.” Posledice so kljub vsemu ostale: spodnji sklep na levi nogi ni bil krožno gibljiv, desna noga je bila za dva centimetra in pol krajša, sklep na palcu desne noge je bil trd! Hodil je težje, kot plezal … A misel je ostala – po Daulagiriju, kam naprej?
“To vprašanje se je zadnja leta pojavljalo tako kot v preteklosti ob mejnikih, ko se zdi, da se kolesje razvoja predvsem v razmišljanju za trenutek … če že ne ustavi, vsaj upočasni, za kar bi lahko krivili pomanjkanje prave motivacije, predvsem pa ideje, ki nas pripeljejo do novih spoznanj in ta do novih zavedanj.”
Čakal je povabilo in poklicala ga je Gola gora, kot imenujejo Nanga Parbat. Z njeno južno steno, ki velja za najvišjo na svetu, se je spogledoval dolgo, preden se je odločil, da se je zares loti.
“Ko so me kolegi spraševal, kam se odpravljam, jih nisem hotel spustit noter, nisem hotel, da šarijo po mojem črevesju, po moji duši. In potem sva se začela menit. To je res orgazmičen srh. Ko se s pogledom sprehodiš po steni, dejansko je … huh. Pa ne govorim samo o pogledu; ko se ta misel, ki naj bi meso postala, sprehodi po steni, kjer ni še nič potegnjenega, ki v bistvu še čaka … Do te stene čutim en velik rešpekt.”
Prvič se je skušal povzpeti nanjo leta 2005, a ga je narava ustavila še pred začetkom: kombinacija slabega vremena in črevesne bolezni, ki je napadla celotno ekipo, mu je onemogočila, da bi vstopil v steno. Vrnil se je dve leti kasneje; zagrizel se je vanjo, a ga je stena na 6000 metrih ukleščila in mu ni pustila ne naprej, ne nazaj. Vsem pričakovanjem in dotedanjim izkušnjam navkljub se je reševalni helikopter dvignil na omenjeno višino in Tomaž je bil rešen.
Dve leti kasneje, ko je ostal sam in nepremičen v steni Langtang Lirunga, ni imel te sreče. “Jagat, ta je moj zadnji,” je v torek, 10. novembra 2009, sporočil šerpi Jagatu Limbuju, poleg njega edinemu članu odprave. To so bile zadnje besede, ki jih je poslal v svet. Našli so ga v soboto, 14. novembra, zjutraj. Ni mu bilo več pomoči.
Na željo svojcev in prijateljev je ostal v Himalaji, tam, kjer je bil najbolj doma in kjer je bil najbližje Njemu.
“Bil je ljubljen in osovražen, vzbujal je občudovanje in zavist, bil je vzor in tarča napadov, in takšna je pot pionirjev, takšna je pot, kadar ni nemogočih poti. Raziskuj naprej, dragi moj Tomaž, brat moj, nekega dne bomo vsi hodili po tvojih stopinjah.”
Carlos Carsolio, Tomažev prijatelj in alpinistični kolega
