Tolminske planine, 5.–8. avgust

Alenka Frantar za Tednik

“Gremo spet malo v hribe za Tednik,” smo si rekli pred začetkom poletja. Tokrat sem začrtala pot po Tolminskih planinah. Počakala sem le, da se z Dirke po Franciji vrne Martin – edini snemalec, ki je pripravljen tri dni z mano letati po hribih, poslušati moje neprestano: “Posnemi še tole!”, “A to si posnel? No, daj!” – in pri tem ne znori, čeprav sendviča ne more pojesti v miru.

Planina Lom
Teren naj bi začela v sredo, a Staša na planini Lom mi pojasni, da pri njih začnejo že ob 3.30 zjutraj. Pravzaprav ponoči. Zato sva službeni avto vzela že v torek popoldne in se odpeljala prespat na planino. Sredi noči nas zbudi dež – lije kot iz škafa – a nič ne pomaga, treba je vstati. Krave se ne bodo pomolzle same. Jutro je pregnalo noč, dež je ponehal, po kosilu pa je bilo treba naprej. Eden od pastirjev naju prijazno zapelje proti planini Podkuk, kjer se na hitro ustaviva, nato pa nadaljujeva na planino Razor. Prihrani nama uro in pol hoje v breg – kar pomeni, da bo delovnik ful ful dolg, ne pa ekstremno ful ful dolg. Snemanje v koči, obračanje sira, molža, večerja – in potem samo še padec v posteljo.
Koča je lepo vzdrževana, čeprav iščejo oskrbnika. Ni natrpana, vedno se najde prosta postelja. Imajo tuš in WC v vsakem nadstropju – pravi luksuz v primerjavi z marsikatero kočo v Julijcih. Meni je bilo všeč. Tudi štruklji – odlični!

Planina Kal in Tolminski Migovec
V četrtek zjutraj si zares oprtava težke nahrbtnike. Smer: opuščena planina Kal. Ura in pol nezahtevne hoje v prelepem, že kar toplem jutru. Pot naju vodi pod Škrbinsko ploščo, proti Tolminskemu Migovcu, pod vrhovi, ki so – na srečo ali žalost – planincem premalo poznani. Na Kalu naju pričakata jamarja Jamarske sekcije PD Tolmin. Po kratkem klepetu se odpravimo proti stenam Migovca, ki je preluknjan bolj kot tolminski sir. Gremo proti Krnu, do Hudega klanca in Madone – kapelice, ki so jo postavili italijanski vojaki ob gradnji mulatjere. Tempo jamarjev je bil kar hud, a sem ga hrabro držala.

Čadrg in kmetija pri Kumru
Poslovimo se na razpotju za Tolminske Ravne in Čadrg. Z Martinom se po redko uporabljeni poti spustiva v Čadrg. Kako sem bila vesela, ko sva končno stopila na asfalt! Še bolj pa, ko sem skozi vas odštevala hišne številke do najinega cilja – kmetije pri Kumru. Tam so nama – po tistem znanem “A imate kaj za spit, ker sem tako lačen, da ne vem, kje bom danes spal” – ponudili vse troje. Ful ful ful so fejst! Priporočam, da kupite njihov sir, če boste kje blizu.

Javorca, Črča, Laška Seč, Medrje
V petek je Čadrg še spal, ko je Martin že imel dve kameri v rokah, jaz pa sem težila: “A si posnel?” Spustila sva se še za nekaj sto višinskih metrov proti Javorci. Pot ni ravno oblegana, spotoma naju je čakal oviratlon med podrtimi drevesi in brv čez Tolminko, ki je od 1. svetovne vojne najbrž niso popravljali. Potem pa samo še gor – cca 850 višincev – z vmesnim postankom na Javorci. Kustos je moral zaradi naju priti prej v službo, saj se cerkev za obiskovalce odpre šele ob 10. uri. Človek je prava enciklopedija zgodovine!
Pot do planine Črča pelje po zložni mulatjeri, nato pa nad planino izgine. Brez aplikacije je ne bi našla – čisto zaraščena, čeprav markirana. Do planine Laška Seč se skoraj zveličaš, tako strmo je, potem pa gre spet lažje. Bilo je vroče kot v peklu, a sva zdržala. Kaj nama je pa preostalo drugega!

Zaključek na Pretovču
Na planini Medrje sta naju že čakala Čopk in Rina, ki sta se vrnila z Mrzlega vrha in prišla naproti po naročilu – da sva z Martinom imela prevoz nazaj na izhodišče. Skupaj smo nadaljevali še na Pretovč, kjer smo posneli zadnje kadre in do večera sestopili v vas Krn.
Na vseh planinah sva spoznala izjemne ljudi. Povsod sva bila lepo sprejeta – ne le, da so nama odprli vrata v svoj vsakdan, poskrbeli so tudi, da nisva bila lačna in žejna. Hvala vsem, ki ste bili del te zgodbe!

Kako bom vse to spravila v en prispevek, še ne vem – a glejte #Tednik, konec avgusta ali v začetku septembra.

Copilot