Tokrat malo drugače

Pogovori o prihodnosti … SDS

Ne moremo si pomagati. Algoritmi so izvrgli video in nekaj je treba z njim storiti, kaj dopisati, …
Izzivi preteklosti v smislu »Če je na dan mučencev lepo, bo pomlad zgodnja«
Ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja se je v naši »deželi« začela pomlad. Politična, družbena in kulturna. Pomlad, ki bo kmalu spet potrkala na vrata, nas še danes vabi, da se ozremo nazaj k tistim, ki so takrat stopili v ospredje — nekateri iz sveta športa, drugi iz kulture, tretji iz gora. Nekateri med njimi so pozneje krenili v politiko in, podobno kot v plezanju, doživljali svoje vzpone in padce.
Če danes vprašate umetno inteligenco, kdo iz alpinističnih vrst je bil med sopodpisniki pobud in peticij v podporo zajetim v procesu JBTZ, dobite zanimiv odgovor:
Na podlagi javno dostopnih zgodovinskih virov — intervjujev, člankov in osebnih pričevanj — se pojavljajo naslednja imena:
1) Nejc Zaplotnik (posredno, preko zapuščine in citiranja)
Čeprav je umrl že leta 1983, je bil njegov duh svobode in uporništva v poznih osemdesetih pogosto navzoč. Nekateri alpinisti so se pri podpisovanju peticij sklicevali prav nanj.
2) Viki Grošelj
V več intervjujih je poudaril, da je podpiral demokratizacijo in bil kritičen do ravnanja oblasti. Neposredni podpisi niso vedno dokumentirani, a bil je del kroga, ki je javno izražal solidarnost.
3) Tone Škarja
Kot ena ključnih osebnosti slovenskega alpinizma je podpiral odprtost in demokratične spremembe. V nekaterih virih je naveden med podpisniki pobud za izpustitev.
4) Drugi alpinisti in gorniki
V različnih virih se omenjajo še:
– Marjan Manfreda – Marjon,
– nekateri člani AO Ljubljana Matica,
– nekateri člani Kamniške šole.
Ker so bili podpisi objavljeni v različnih časopisih in pobudah, enotnega seznama ni. Imena se pojavljajo v kontekstu podpore civilnodružbenim akcijam.
Kaj je bila vsebina teh podpisov?
Najpogosteje so bile to pobude in izjave, ki so zahtevale: izpustitev Janeza Janše, protest proti vojaškemu sodstvu, zahtevo po javnem sojenju, podporo svobodi govora in tiska, kritiko politične represije nad Mladino.
Alpinisti so pogosto poudarjali svobodo kot temeljno vrednoto, ki jo najbolje poznajo iz gora — in ki je bila po njihovem mnenju v tistem času kršena.
Zakaj so se alpinisti sploh oglašali?
To je eden najbolj zanimivih vidikov zgodbe.
Slovenski alpinisti so bili v osemdesetih letih eden najbolj svobodomiselnih, neodvisnih in nehierarhičnih športnih krogov v Jugoslaviji. Gore so bile prostor, kjer: ni bilo ideologije, ni bilo nadzora, ni bilo partijskih struktur, je veljala samo odgovornost posameznika in naveze.
Zato je bila njihova podpora pogosto utemeljena z mislimi, kot so: »V gorah smo svobodni. Tudi v družbi moramo biti.« »Če lahko nosimo odgovornost v steni, jo lahko tudi država.« »Svoboda govora je kot svoboda gibanja — brez nje ni napredka.«
In danes?
Na čem smo danes, je — seveda — več kot očitno. A prav zato je vredno pogledati nazaj: ne zaradi nostalgije, temveč zato, da razumemo, kako pomembno je bilo, da so se takrat oglasili tudi tisti, ki so bili vajeni tišine gora, ne pa hrupa politike in s kakšno zahvalo se je sistem pozneje oddolžil …

»Ko so aretirali mladega slovenskega družbenopolitičnega delavca Janeza Janšo, ki je, tega ne smemo pozabiti, tudi dober alpinist, sem na zelo vidnem mestu objavil solidarnostni poziv za “četverico”, ki je prav takrat čakala na sodbo. To je storil vestnik, poleg njega tudi AO PD Železničar, katerega član je Janša, ni pa tega storila osrednja Planinska zveza Slovenije. Kasneje se je prav PZS pridružila tem stališčem, tako da lahko potrdim, da je bila naša revija pravi predhodnik določenih silnic. Sicer pa se je podobno dogajalo že v preteklosti …« Pogovor z glavnim in odgovornim urednikom najstarejše slovenske revije – Marjanom Raztresnom, Primorski dnevnik, 26. julij 1989 – Dušan Jelinčič