Slovenija direkt v steni Gorkega
Kranjsko-tolminska odprava Tien Šan ’03 je za tem uspela še z vzponom na Han Tengri (7010 m)
V ponedeljek 21. julija smo se Aleš Česen, Anže in Tine Marenče (vsi AO Kranj), Darko Podgornik in Peter Poljanec (oba Soški AO) napotili proti Tien Šanu v Kirgizistanu. Po nekaj manjših zapletih v Almaty in na meji med Kazakstanom in Kirgizistanom smo v petek, 25. julija le ugledali še nepreplezano južno steno vrha Gorkega (6050 m), ki je bila ena izmed naših ciljev. Žal je moral zaradi natrganih vezi v gležnju odpravo že kar na začetku zapustiti Poljanec.
Drugi dan v bazi smo si v steni Gorkega, na višini okoli 4700 metrov, izkopali snežno luknjo in tam pustili tudi nekaj malega hrane in opreme. Na 5200 metrov smo prvič stali v pobočju Troglava, katerega vrh smo zaradi serakov in odprtih ledeniških razpok izpustili.
Zadnji dan julija smo opravili še na zadnjo načrtovano aklimatizacijsko turo. Podgornik in Tine Marenče sta šla na izvidnico za sestop proti grebenu Gorkega, 5300 metrov visoko, Česen in Anže Marenče pa sta prespala na T2 za Han Tengri, prav tako okoli 5300 metrov nad morjem.
Sledil je načrtovan vzpon po novi smeri v južni steni Gorkega. Tako smo 4. avgusta v slabem vremenu čakali na razjasnitev in ugodne pogoje za vzpon v snežni luknji v spodnjem delu stene. Vreme se ni popravilo, poleg tega smo se vsi rahlo zastrupili z ogljikovem dioksidom zaradi slabega izgorevanja kuhalnika.
Tri dni kasneje nas je slabo vreme ustavilo še pri prečkanju ledenika, že naslednji dan pa je šlo bolj zares. Plezali smo v kristalno jasni noči in imeli dober občutek, da nam bo morda uspelo. Ubrali smo direktno varianto, ki v vršnem delu pelje čez navpično skalno stopnjo. Že iz baze smo si namreč ogledovali zaledenel slap, ki je padal preko nje. Slap je tudi od blizu izgledal normalo preplezljiv. A že prvi metri so pokazali le nekaj centimetrov debelo ledeno skorjo, ki ni povsod zdržala človeške teže. Levo ob slapu smo poskusili še tehnično, a nam je zmanjkalo opreme.
Slabih 300 metrov pod vrhom je bila tako edina logična rešitev sestop po plazoviti steni.
Po tem poskusu je bila celotna ekipa že malce nervozna. Kljub vsemu smo se 11. avgusta odločili za ponoven poskus. Odločili smo se za malo bolj desno varianto, ki vodi vseskozi po snegu oziroma ledu. Skrbela sta nas le malo večji opasti na vrhu stene.
V jasni noči s polno luno nam je šlo hitreje kot v prejšnjem naskoku. V zgornjem delu stene se je plezanje zaradi nepredelanega snega in navpičnih skokov močno upočasnilo in predvrh, kjer smo smer priključili Ukrajinski normalki, smo dosegli sredi popoldneva.
Vrh smo zaradi bližajočega slabega vremena raje izpustili. Sledil je takojšen sestop po južnem grebenu. Po kakšnih 200 višinskih metrov smo ga zapustili in sestopali direktno po levem delu južne stene. Tako je bilo hitreje, krajše, vendar pa težje. Zaradi strme stene je bilo potrebnih okoli 15 spustov po vrvi, vreme je bilo obupno slabo in nekaj manjših pršnih plazov. Vseeno nam je okoli 2. ure ponoči uspelo doseči bazni tabor.
Dosegli smo glavni cilj odprave: splezali smo 1700 metrov dolgo prvenstveno smer v južni steni Gorkega. Ostalo nam je še ravno toliko dni, da smo lahko poskusili še z vzponom po normalni smeri 7010 m visok Han Tengri. Z vzponom smo začeli zgodaj zjutraj 16. avgusta. Prvi dan smo šli do trojke, okoli 5800 metrov visoko. Naslednji dan okoli pete ure zjutraj pa smo začeli z vzponom na vrh.
Po desetih urah globokega dihanja smo se lahko zadovoljni objeli na vrhu te velikanske piramide. Sestop je bil spet v vetru in snegu in zvečer smo bili spet nazaj na trojki. Sestop nazaj v bazo pa je minil v lepem vremenu z nekaj novega snega.
Ocena prvenstvene smeri v prek južne stene Gorkega:
Slovenija direkt (V-VI, 5, 90/50-65°, 1700 m)
Aleš Česen
