Glas, 29. maj 1979
Marjan Manfreda z Bohinjske Bele, član naše alpinistične odprave na Everest, ki se je skupaj z Vikijem Grošljem zaradi ozeblin vrnil domov, pripoveduje o poti na streho sveta in trenutkih, ko se je moral odločati o vrhu ali poti v dolino…
Bohinjska Bela – Peklenske razmere pod Everestom so bile močnejše od jeklene volje alpinista Marjana Manfrede-Marjona z Bohinjske Bele, člana najudarnejše skupine naše alpinistične odprave na Everest. Skupaj z Vikijem Grošljem je bil na pragu velikega uspeha, o katerem sanja večina alpinistov — stopiti na Everest, streho sveta. Vrh jima je bil tako blizu, a sta morala v dolino. Težko se je bilo odločati, a je vseeno zmagal razum. Morebitni vzpon proti vrhu bi bil lahko usoden. Marjan in Viki sta že doma. Z njima je prišel tudi zdravnik odprave dr. Evgen Vavken, ki bo doma poskušal kar najhitreje in najučinkoviteje odstraniti posledice ozeblin na Marjanovih rokah in Vikijevih nogah.
»Z Vikijem Grošljem sva bila določena za prvi resnejši poskus osvojiti Everest,« je v nedeljo pripovedoval Marjan Manfreda. »Postavila sva peti višinski tabor okrog 8200 metrov visoko. Zjutraj okrog pol šestih po tamkajšnjem času sva krenila. Do grape sva pot že poznala. Potem pa se je bilo treba odločati: ali proti vrhu naprej po grapi in prek težke stene ali kreniti levo po sistemu polic. Šla sva levo. Precejšnjo višino sva z Vikijem že dosegla. Pred nami je bila ovira — stena, Vikiju pa se je pokvaril kisikov aparat. Sam ga je hotel popraviti, jaz pa sem prečil grapo do kamina, kjer sem se v ozkem prehodu zagozdil. Viki je bil ob pokvarjenem ventilu nemočen, sam pa poti naprej nisem želel tvegati. Vseeno sem preplezal izredno težke skale in fiksiral vrv. Snel sem rokavice in tu sem ozebel. Sprva v tako hudem mrazu poškodb še opazil nisem. Postavljal sem šotor, potem pa sem začutil ozebline. Masiral sem jih v kopeli. Tudi Viki je ozebel v noge. Kljub temu sva bila optimista vendar sva se odločila za sestop, Težko, težko se je bilo odločati pod tako velikim ciljem, ki je bil tako blizu, na dosegu roke.
Vendar je zmagal razum, sicer bi bile posledice nepopravljive in neozdravljive…« Marjan je zaradi tega vesel in žalosten hkrati sprejel novico, da je Everest padel! Tudi on je bil blizu tega, vendar je kasneje ponovno »pretuhtal« primer in ugotovil, da je ravnal prav, ko se je vrnil Takšnega ravnanja so vajeni samo veliki alpinisti. Takšen Marja Nad 350 plezalnih smeri je že opravil in štirikrat je bil v Himalaji. »Veliko smo dosegli«, pravi »Pokojni Šerpa Ang Pu, ki je strmoglavil v trenutku sprejemanja čestitk za svoj drugi vzpon na Everest in se po veliki odgovornosti in napetosti sproščeneje prestopil, je dejal, da je zahodna smer, ki smo jo izbrali, veliko težja od angleške (južne), po kateri se je on prvi povzpel na Everest. Seveda pa mora pri takšni odpravi vsak dati vse od sebe, vzdrževati disciplino in vedeti, kdaj je treba odnehati in kdaj zagristi do skrajnosti!«
J. Košnjek
