Novi tednik, 28. avgust 1975
Živimo v času, ko se človek iz mrzlične vsakdanjosti vse pogosteje zateka iskat miru naravo. Tako postaja ena najbolj priljubljenih oblik oddiha v naravi hoja v hribe. Najbrž ni Slovenca, ki si ne bi želel vsaj enkrat stati na vrhu Triglava, ki je naša najbolj obiskana gora največji simbol slovenstva. Marsikdo pa na njej preizkuša tudi svoje telesne sposobnosti domislice. Spomnimo se samo Tofa, ki se je na naš najvišji vrh povzpel z mopedom. Kasneje je nesel na vrh Triglava tudi lestev in očaka še malo povišal. Izjemen pogum je pokazal letos mladi študent, ki se je preko severne stene spustil z zmajem. Prejšnji teden pa je naš očak dobil poseben “obisk”. V kraljestvo Zlatoroga so pogumni planinci iz Laškega prinesli tekoč zlatorog-pivo iz pivovarne Laško.
Pobudo za ta podvige dalo pravzaprav že lansko leto PD Zabukovica, ki jih je izzvalo s svojim obiranjem hmelja na vrhu Triglava. Laški planinci ne bi bili pravi planinci, če izziva ne prejeli in ga tudi uresničili. Tako se je v petek deset udeležencev odpeljalo Pokljuke, ki je bila hodišče njihove ture. S seboj so imeli simbol Savinjske doline – hmelj, pravi 25-litrski sodček piva in veliko dobre volje. Od planinskega doma doma so nesli 50 kilogramski sodček na nosilih. Toda očitno so bila nosila preslaba ali pa je bil tovor predragocen, kajti po poti so se jim zlomila. Seveda so takoj našli rešitev. Sodček so prevezali z vrvjo, da so ga potem lahko nosili kot na hrbtu.
Noč so ob veliki gneči v naših planinskih domovih bolj prebedeli kot prespali. Naslednje jutro pa so zgodaj zadeli nahrbtnike na rame, saj je bilo vreme zelo ugodno. Sodček so sedaj, ko je pred njimi najtežji poti, dobiti v varstvo trije najbolj žilavi najbolj izkušení: TONE TERBAN, TONE KOŠIR in LJUBO STOPAR. Jasno je, da so hodili v navezi, saj bi bil vzpon brez preveč tvegan. V navezi pa so hodili tudi tisti, ki so šli na Triglav prvič in pri hoji niso uporabljali le stopal in dlani, ampak pogosto kar kolena in komolce v skrajnem primeru trebuh. Vso pot so zbujali pozornost množic planincev, ki se je ta dan in povzpela na naš naj vrh. Ne vidiš namreč vsak dan skupine planincev “oboroženih” s sodčkom piva, na katerem vihra zastavica z napisom in zaščitnim znakom pivovarne Laško ter s hmeljem, ki je surovina zanj.
Ko so končno po naporni hoji prišli na vrh, so začeli uresničevati namen svoje poti. Sodček so prislonili k Aljaževemu stolpu in pričeli točiti pivo. Vsak planinec, ki je tedaj prišel na vrh, je tako dobil vrček piva, seveda brezplačno. Jasno je, da vrček ni bil tako velik kot v naših pivnicah, saj bi si potem kdo, ki bi spil preveč, ob sestopu preveč obrabil svojo zadnjo plat. Seveda je čudna druščina morala neprestano požirati, saj so fotoaparati planincev neprestano škljocali. Slika Aljaževega stolpa, katerega konica je ovita s hmeljem, bo nedvomno lep spomin vsakomur, ki se je ta dan povzpel na vrh.
Laški planinci pa so poskrbeli še za dodaten program, ki je bil zelo zabaven. Tako so na vrhu opravili tudi poročni ceremonial in poročili pravi planinski par. Za poročno darilo sta dobila mladoporočenca dragoceno, vendar malce težko darilo — vsak svoj kamen z vrha Triglava, ki sta ga potem morala nesti v dolino. Kot posebno darilo so jima obljubili tudi prazen sodček.
Samo po sebi umevno pa je v planinah, da je treba novopečene planince krstiti, ker šele po tem postanejo pravi planinci. Tako so se morali vsi, ki so bili prvič na Triglavu brez oporekanja skloniti, nato pa je vrv v rokah izkušenega planinca začela živahno poplesavati. Verjetno je marsikdo naslednji dan skrivaj odkrival na zadnji plati njene sledove.
Medtem, ko je “natakar” točil zadnje kapljice piva, so ostali planinci kolikor je bilo mogoče očistili okolico Aljaževega stolpa, ki je pravo smetišče, žal se tudi tu kaže kultura modernega človeka v svoji pravi podobi.
Ko je bil sodček prazen, so se začeli počasi odpravljati nazaj v dolino. Sodček si je sedaj oprtal novopečeni mož, saj ne gre, da bi mu poročno darilo nosili drugi. Laški planinci so se potem veselo vračali v dolino, saj je namen njihovega pohoda uspel.
Iz koče na Prehodavcih so se naslednji dan mimo Sedmerih triglavskih jezer spustili preko Komarče v Bohinj. Tu jih je že čakal avtobus in prijetne presenečenje. Nekaj članov društva jim je v Bohinju pripravilo piknik z zelo okusnimi čevapčiči in ožuljenim ter utrujenim od laškega piva. Kljub nalivu so bili vsi napori v hipu pozabljeni. V avtobusu pa se je še vso pot do doma razlegala vesela pesem …
NADA PETKOVEC
