Granitni genij, ki je živel prehitro in premočno
Tarcisio Fazzini se je rodil leta 1963 v Premani, gorski vasici na vrhu Valsassine, kjer se že desetletja rojevajo mojstri kovanja, športa in alpinizma. Odraščal je pod Grignami, Legnonom in Pizzo Tre Signori, a gore sprva niso bile njegova prva ljubezen. V svet vertikale ga niso potegnile sanje, temveč prijatelji — in morda tudi strah, da bi ostal zunaj njihovega kroga.
Ko je maja 1980 prvič stopil v svet Dolomitov in splezal klasično smer na Campanile Basso, se je zgodilo tisto, kar se včasih zgodi samo enkrat v življenju: preprosta izkušnja se je preobrnila v razodetje. Vrnitev domov ni bila več vrnitev v staro življenje. Od tistega dne je plezal.
Leto 1982 je preživel v vojski v La Thuile, kjer je srečal dva človeka, ki sta mu spremenila pot: – Andrea Savonitto – »Gigante«, ki mu je odprl oči za svet novih smeri, – Malerba, ki ga je uvedel v sistematičen trening.
V tem času je ponovil tudi znamenito Via degli Svizzeri na Grand Capucinu, a v resnici je komaj čakal, da se vrne na svoj domači granit.
Ko je enkrat odkril Val Masino in Val Bregaglio, je našel svoj element. Granit je postal njegov jezik. Njegove prve smeri so bile že presenetljivo zrele: No Controles na Angelone, Chi cerca trova na Punta Allievi, nato pa prelomna Ringo Star na severozahodni steni Pizzo Badile — smer, ki je še danes sinonim za drznost in eleganco.
V naslednjih letih je Fazzini ustvaril niz smeri, ki so postale legende: – Jumar Iscariota, »halucinantna« po besedah prvih ponavljalcev, – Diretta del Popolo, – Galli delle Alpi, ena njegovih zadnjih velikih smeri na Badilu.
Njegov slog je bil prepoznaven: natančen, estetski, drzen. Bil je eden prvih, ki je v te stene prinesel sodobno uporabo svedrovcev, a vedno z jasno etiko: »v libera a tutti i costi«.
V Val di Mello je splezal smeri, ki so postale referenčne: Divieto di Sosta, Il Deserto dei Tartari, Carrettera della Cocia, Pejonasa Wall. Njegove smeri so bile kombinacija tehnične zahtevnosti, vizije in občutka za linijo. Kot je zapisal eden od sodobnikov: »Njegove smeri so sanje, vklesane v skalo.«
Fazzini ni bil le mojster granita. Bil je vsestranski: plezal je prosto do 7c+ in tehnično ter pozimi (npr. Cacao Meravigliao na Cengalu).
Njegova moč je bila v tem, da je znal preklapljati med svetovi — med stenami, visokogorjem, tradicijo in modernostjo.
Leta 1988–1989 je skupaj z Norbertom Rivo, Sabino in Liviem Gianolo splezal in ustvaril tri smeri, ki so postale mit(ske): Chi si ferma è perduto na Scinginu, Delta Minox, ena najtežjih smeri, splezana od spodaj s kladivom, La Spada nella Roccia na Qualidu, in končno Elettroshock na Picco Luigi Amedeo, kjer so prvič v visokogorju uporabili električni vrtalnik.
To je bil vrhunec njegove plezalne dejavnosti — in obenem napoved, da prihaja nova era alpinizma.
Čeprav je bil izjemen plezalec, je ostal preprost. Delal je v domači tovarni škarij, treniral zvečer, plezal ob koncih tedna. Ni iskal slave. Ni iskal pozornosti. Njegov moto je bil preprost: »E la salita diventava amicizia e, poi, cima.«
Leta 1990 je med zimsko turo v Val Fraini umrl v nesreči. Star je bil komaj 27 let. Njegova smrt je pretresla celotno skupnost Val Masina in Bregaglie.
V njegov spomin so prijatelji leta 1999 v Karakorumu poimenovali neosvojeni vrh Tarci Peak. Giuseppe »Popi« Miotti je o njem napisal knjigo La Via del Tarci, ki je danes eden najlepših portretov alpinista, ki je živel hitro, intenzivno in z neizmerno strastjo.
Tarcisio Fazzini ni bil le plezalec. Bil je vizionar tedanjega časa. Njegove smeri niso bile le tehnični dosežki, ampak izraz ustvarjalnosti — skoraj umetnosti. V 80. letih je premikal meje, ki jih drugi niso niti videli. In čeprav je njegova alpinistična kariera trajala komaj desetletje, je pustil sled, ki je večja od časa, ki ga je imel.
