Posavski obzornik, 6. marec 2025
Foto: Rok Retelj
Za 25-letnega Aljaža Motoha, ki prihaja s Pokleka pri Podsredi, zadnji dve leti pa živi v Brežicah, se je lansko leto končalo sanjsko – s preplezanim balvanom Ramadan v Ožbaltu z ocenjeno težavnostjo 8B je dosegel uspeh svoje plezalne kariere in postal eden od le nekaj deset slovenskih plezalcev, ki so že posegli po tovrstni težavnosti, z gotovostjo pa lahko trdimo, da je doslej največji specialist za balvansko plezanje v Posavju.
Že ob prvem plezanju so v njem videli potencial
Član Posavskega alpinističnega kluba (PAK) Aljaž Motoh je že kot otrok rad plezal po drevesih in se obešal med vrata. Leta 2008, ko je bil star devet let, je šel prvič plezat na steno v Brestanici in takoj so v njem videli potencial. Včlanil se je v PAK in kmalu se je tudi že udeležil prvih tekem Vzhodne lige, v okviru katere je dosegal dobre rezultate, ves čas napredoval in tudi skupno zmagal svoje zadnje tri zaporedne sezone. Na začetku je bil vedno najmlajši v skupini in ‘lovil’ ostale, kar mu je pomagalo in ga gnalo naprej. Leta 2014 je postal državni podprvak v težavnosti in balvanih med starejšimi dečki, začel je s samostojnimi treningi, v letu 2017 pa je tekmovalno plezanje opustil. Bolj ali manj od začetka svoje plezalne poti je plezal po skalah s pomočjo vrvi, od leta 2018 pa ni skoraj nič več plezal ‘na štrik’.
Z balvani v skali se je sicer srečal že leta 2015, a se je nesrečno končalo, s poškodbo pete. S to vrsto plezanja so ga navdušili predvsem Rok Molan, Gregor Srpčič in Ambrož Novak, sicer pa je Aljaž svoj čas plezanje veliko treniral tudi z Jako Pintaričem, njegov trener pa je bil nekaj časa tudi Andrej Trošt, ki zdaj trenira mlade plezalce v Sevnici. V času študija strojništva v Mariboru se je leta 2019 začel podrobneje posvečati balvanskemu plezanju, že od nekdaj je namreč veljal za izjemno močnega plezalca in tako je imel še precej rezerve za dobre rezultate na balvanih. Tistega leta je tudi prvič plezal na balvanih v Mačkovcu pri Novem mestu ter osvojil balvana, ocenjena s težavnostjo 7C in 7C+ (po t. i. Fontainebleau lestvici, ki je standard za Evropo).
Balvansko plezanje je sicer precej stara oblika plezanja; po raznoraznih skalah (balvanih – ledeniški izvor ali podornih blokih – skale, ki so se nekoč ‘prikotalile’ v dolino) so se ljudje v preživljanju prostega časa ‘zvirali’ že več kot stoletje nazaj. (primer gozd Fontainebleau pri Parizu), tako so tudi nekdaj trenirali za plezanje v gorah, a le redki. Zares se je ta oblika plezanja začela razvijati sočasno z razvojem športnega plezanja, nekje dobrih 50 let nazaj, ko se je plezanje tako počasi tudi diverzificiralo v različne oblike (kasneje tudi tekmovalne discipline). V Slovenijo je ta oblika prišla z določeno ’zamudo’, predvsem zaradi neobstoja dobrih pogojev – pri nas nekih klasičnih balvanov skorajda nimamo, pleza se večinoma na podornih gmotah v alpskih dolinah in na Pohorju (najdejo se seveda tudi kakšne druge primerne skale).
Bistvo ’balvaniranja’ (angl. bouldering) je zlesti na vrh takšnih skal po določeni liniji, pri čemer je plezalec varovan s posebnimi blazinami (ki jih prinese s seboj), ostali plezalci (dostikrat plezalci ’balvanirajo’ v skupinah) pa skrbijo za varnost z varovanjem z rokami – usmerjajo padec na blazino, če je to treba. Navadno se pleza do nekaj metrov visoko, da je doskok/padec še varen. V osnovi gre navadno le za nekaj ekstremnih gibov, ki so skoncentrirani in je zanje potreben specifičen trening, predvsem moči in tehnike. Študiju teh gibov plezalci včasih posvečajo leta in leta. Balvani so, kot je danes, ko je plezanje olimpijski šport, tudi tekmovalna disciplina. Balvani se, tako kot klasične športnoplezalne smeri, tudi ocenjujejo – z več (primerljivimi) lestvicami, ob tem pojasnjuje Nejc Pozvek, ki Aljaža pri njegovih plezalnih podvigih podrobneje spremlja že 15 let.
Eden najbolj ‘vročih’ plezalcev pri nas, ki si je mini plezalno steno naredil kar doma
Začetno obdobje korone je zaznamovalo skoraj nič treninga, doma je delal samo vaje za moč. Sredi leta 2020 si je na treningu v Mariboru poškodoval koleno in oktobra je prestal operacijo meniskusa. Aljaž si je v začetku leta 2021 kar doma na podstrešju postavil malo steno za trening, ker takrat zaradi epidemije ni smel iz občine, a si je zelo želel plezati. To je zelo pripomoglo k napredovanju na balvanih. Jeseni 2021 je začel z magistrskim študijem v Mariboru, kjer je bil nekaj časa tudi trener plezanja v Balvanskem plezalnem centru Klajmber, za treninge pa se je povezal z Jakobom Bizjakom – Bizijem, kar mu je prineslo zelo kakovostne treninge in še večji napredek. Tako je med drugim oktobra 2022 v Ožbaltu preplezal svoj prvi 8A-balvan Trnjeva krona, zadnjega maja 2023 pa še 8A+ (Frikci). V sezoni 2024, ki je zanj krepko najuspešnejša doslej, je naredil izjemen preboj in s preplezanimi številnimi zahtevnimi linijami postal trenutno eden najbolj ‘vročih’ plezalcev pri nas. Tik pred novim letom, 21. decembra 2024, mu je uspel ‘veliki met’, saj je dosegel uspeh kariere s preplezanim balvanom Ramadan, ki je ocenjen z 8B. To mu je uspelo pri šestem obisku tega balvana. Dovolj zgovorno je dejstvo, da je v Sloveniji le nekaj deset plezalcev, ki so že posegli po tovrstni težavnosti, v Posavju pa do zdaj nismo imeli še niti približno primerljivega specialista za balvansko plezanje, saj se tej obliki ni nihče zares posvečal. »Aljaž je naš prvi in daleč najmočnejši plezalec, ki se je izrazito usmeril v balvane ter tam dosegel raven, ki nekaj velja na slovenski pa tudi mednarodni sceni,« ob tem še pravi Pozvek.
»Balvan je umetnost giba«
»Balvan je umetnost, znanost giba,« poudarja Aljaž, sicer mag. inž. strojništva po izobrazbi. Konec leta 2023 se je iz Maribora vrnil v Posavje, prav tako v PAK, kjer zdaj pri treningih tekmovalne skupine pomaga predvsem Ambrožu Novaku, sam je začel trenirati še v Boulder zoni v Zagrebu, balvane je šel premagovat npr. tudi v Švico (Magic Wood) in Arco v Italiji ter si na ta način nabral novih, še kako dragocenih izkušenj. Glede premaganega balvana Ramadan Aljaž še pove: »Bil sem odločen, da mi bo uspelo, sam sebe sem prepričal, da lahko splezam, treningi so bili specifični, posvečeni samo tem gibom.« Omeni, da je težavnost 9A trenutno najtežji balvan na svetu, med Slovenci pa so trenutno štirje takšni, ki imajo preplezan 8C (Urh Čehovin, Jernej Kruder, Rok Klančnik in Janja Garnbret). O slednji Aljaž meni, da ima še ogromno rezerve, še posebej zato, ker zaradi tekmovalnega plezanja trenutno bolj malo pleza v skali. »Upam, da jo bomo v prihodnjih letih videli še kaj več tudi v skali, ker sem prepričan, da ima tudi tam še marsikaj pokazati,« pravi. Z Janjo je v otroških letih tudi večkrat tekmoval in že takrat je seveda izstopala ter je nakazovala, da je pred njo blesteča plezalna kariera.
Sogovornik ob koncu še dodaja: »Plezanje ni samo šport, ampak je smisel življenja, veliko ti dá, tako na osebnostni rasti kot tudi glede zdravja. Predstavlja mi velik del življenja, kot nek pobeg iz realnosti. Dokler mi bo zdravje dopuščalo, ne bom prenehal plezati.« Letos si je za cilj postavil čim več plezanja v skali. Za prihodnje obdobje si je naredil tudi točno določen seznam še nepremaganih balvanov, tako da so pred njim še veliki načrti. »Plezanje je kot začaran krog. Ko splezaš nekaj težkega, že takoj veš, da to ni še to in da želiš še stopničko višje. Zato so moji cilji za naprej visoki, naslednja stopnička je balvan 8B+, a ne bom prehiteval, temveč se bom naslednjih izzivov lotil postopoma,« še zaključi Aljaž, ki si prav tako želi, da bi imeli tudi v Posavju nekega dne resnično kvaliteten plezalni center, saj se zanimanje med mladimi in popularnost plezanja, tudi zaradi vseh uspehov naših plezalcev na čelu z Janjo Garnbret, povečuje, tudi v naši regiji, kar je seveda zelo razveseljivo.
Rok Retelj
Prispevek je v rubriki Naj blestijo (v skrajšani verziji) objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 20. februarja 2025.
