V dolini in na spletnih straneh organizacije in društev se zdi, da je gorski turizem urejen, sodoben, prenovljen. Koče dobivajo nova pročelja, nove jedilnice, nove terase, nove logotipe. Več kapacitet. Investicije se načrtujejo, vrstijo, razpisi se ponavljajo. Fotografije na družbenih omrežjih prikazujejo sobe, domače jedi, nasmejane goste. Novinarji praviloma pišejo le v superlativih. A ko se povzpnemo višje, tja, kjer voda tudi ni več nekaj samoumevna, kjer infrastruktura ni skrita pod asfaltom, kjer se (po novem tudi) vsak liter šteje, se pokaže drugačna slika: planinski in gorski turizem je na osnovne težave pogosto nepripravljen.
Suša je to poletje razgalila nekaj, kar je bilo dolgo potisnjeno na rob: da številne koče nimajo niti minimalnih pogojev za higieno. Obrati pogosto ne izpolnjujejo več minimalnih tehničnih pogojev za gostinsko dejavnost. Da stranišča niso odprta, ker ni vode. Da se gostje zatekajo v grmovje, ker nimajo druge možnosti. Da se pod okni koč in na vejicah rušja nabirajo kupi toaletnega papirja, ki ga veter raznaša po pobočjih (ja, novodobnemu homo turisticusu ni prav nič znano, nihče mu ni napisal in povedal, da se kamen položi na svoje ostanke). Da je prizor, ki ga človek doživi ob poskusu osvežitve na čistem zraku, lahko tako odvraten, da se obrne in odide v dolino.
Pripoved, ki sta jo prav danes delila plezalca – grmovje, polno iztrebkov in papirja, osebje, ki razlaga, da je vode komaj za kuhinjo, stranišča, ki se odklenejo le ponoči, če sploh – ni osamljen primer. Je simptom. Koče so pogosto ujete med preživeto logiko in sedanjostjo, ki jim prepovedujejo izkop preprostih greznic, in med realnost, ki jim ne omogoča stalnega dotoka vode. Rezervoarji se izpraznijo, dežja ni, helikopterji so dragi, traktorji zaenkrat še ne znajo voziti po markiranih poteh, kompostna stranišča pa so včasih edina rešitev, ki jo zakonodaja dopušča.
Toda kompostno stranišče ni edina težava. Težava je, da se številne koče še vedno obnašajo, kot da so klasični gostinski obrati, čeprav nimajo osnovnih pogojev, ki jih tak obrat mora imeti. V dolini si nihče ne bi upal odpreti gostilne brez sanitarij. V gorah pa se to dogaja – in se tolerira. Inšpekcije so redke, nadzor je zelo blag, odgovornost se zlahka prelaga na vreme, na sušo, na »izredne razmere«, ki so v resnici postale stalnica.
Koče nad 1500 metri naj bi večinoma uporabljale kompostna stranišča. Ta so lahko urejena, čista, brez vonjav, higienska. Toda to zahteva vzdrževanje, znanje, red, spoštovanje. Kompost, »rjavo zlato« je treba odpeljati v dolino, pogosto s helikopterjem. V praksi pa so zadeve še precej klasične, splakovalnik z vodo, čiščenje gošče in nekontrolirano odtekanje odpadne onesnažene vode.
Suša torej ni izgovor. Je preizkus. In ta preizkus je pokazal, da gorski turizem – kljub investicijam, načrtovanimi novogradnjami, vedno novimi prenovami, kljub lepim fotografijam – ni pripravljen na osnovne potrebe človeka. Da se zanaša na improvizacijo, na dobro voljo osebja, na razumevanje gostov. A ko se gost znajde pred grmovjem, polnim iztrebkov, se razumevanje konča.
Če želimo, da koče ostanejo del gorske kulture, da dolincem zaradi nadaljnjega onesnaževanja ne bo treba piti še več klora, ne pa zgolj kulisa za turistične fotografije, bo treba spremeniti pristop. Sanitarni inšpektorji bi morali biti v takih razmerah stalno prisotni, ne občasni. Ukrepati bi morali takoj, ne po sezoni. Koča, ki nima urejenih sanitarij, ne izpolnjuje minimalnih tehničnih pogojev za gostinsko dejavnost – in to ni stvar mnenja, temveč zelo jasne zakonodaje.
Bodo izpostavljene koče inšpektorji jutri zaprli ali pa bo dež odrešil tudi njih?
PN
