V petek 27.05.2011 so Matic Košir (AO Jesenice), Maja Lobnik (AO TAM) in Neli Pegan (AAO) preplezali smer Summerbrejk VI+/V+ v Trapezu v Debeli Peči. Na dostopu so se spraševali, zakaj več ljudi ne pleza v tem »skritem dragulju« (kot ga je poimenovala Maja). Po dveh urah hoje – potem ko ima človek že najmanj 45 minut občutek, da je (skoraj) pod steno – so ugotovili, da so prekoračili Marčičev dostopni čas, objavljen na plezanje.net. V opravičilo so dodali, da ima Marčič dolge noge, ki jih tudi zelo hitro premika.
Dostop je bil zanimiv; trajal je vse do sredine prvega raztežaja, ko sta izkušena alpinista spoznala, da so že precej visoko in na terenu, ki ni najbolj primeren za zabijanje prvega klina. Neli je takrat brihtno molčala in v mislih že kuhala načrt za maščevanje, a je to opustila, ko ji je z varovališča padel oranžen windstopper in se podal v globino (če ga kdo najde, naj jo obvesti).
Plezanje se je začelo nič kaj obetavno, saj je bila skala zelo krušljiva, a se je na sredini prvega raztežaja izboljšala in postala bolj kompaktna. Po Maticovih besedah je bila smer za naše hribe »srednje krušljiva«, medtem ko se je Neli zdela precej krušljiva. Večino energije je vlagala v miselne procese, kako stopiti, da ne bi sprožila kamna ali kamnitega bloka na plezajočo pod njo. Zato ni opazila, kje je bilo težje ali lažje, niti ni zaznala povezave med oceno raztežaja in dejansko težavnostjo plezanja.
Na splošno je bila smer – kljub krušljivosti – zelo lepa in razgibana. Če uporabimo Miheličeve besede, je to »bombonček, ki ga noben alpinist, dorasel tej stopnji, ne sme izpustiti.«
Vir: https://aao.si/kategorija-novic/alpinizem/summerbrejk-debela-pec-trapez
