dr. Tone Strojin
Strmine njunega življenja
– plezalna naveza Mira Marko-Debelak – Edo Deržaj
Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez
Slovenska olimpijska akademija
Zbirka: Pomembne osebnosti slovenskega športa
Glavni in odgovorni urednik dr. Rajko Šugman, direktor SOA
Recenzent Stojan Burnik
Oblikovalec ovitka Vlado Repnik
Angleški prevod mag. Marjan Golobič
Lektorica Tatjana Pihlar
Oblikovalec Franci Lešnik
Računalniški prelom Florin d.o.o.
Tisk Tiskarna Skušek
Naklada 500 izvodov
Ljubljana 2000
796.52(497.4):929 Marko-Debelak M. :929 Deržaj E.
108369664
Knjiga je bila prvič uradno predstavljena 09. novembra 2000 v prostorih Olimpijskega komiteja Slovenije. Predstavil jo je dr. Tone Strojin, med prisotnimi je bil tudi sin Debelakove in Deržaja, Matjaž Deržaj.
Kazalo
005 Mira Marko Debelak – 1904 – 1948
007 Beseda pisca
013 Uvodna beseda
017 Življenje Mire Marko Debelak
025 Mira kot alpinistka
047 Zmagoslavje in padec
055 Razmere v slovenskem alpinizmu in alpinistiki v medvojnem obdobju ter vloga ženske kot alpinistke
059 Marko, njeno alpinistični naziranje in izročilo
063 Prvenstvene plezalne smeri z ocenami težavnosti
067 Pisateljica in predavateljica
075 Ob Kroniki Triglava
089 Pomen dela Mire Marko Debelak
099 Dela, članki, zapisi in drugo
105 Edo Deržaj – 1904 – 1980
107 Uvodna beseda
111O življenju Eda Deržaja
117 Kot alpinist
123Kot pisatelj in ilustrator
131 Slikar slovenske gorske krajine
139 Edo Deržaj v pisanem gorniškem izročilu
141 Recenzija
143 Izvleček
147 Summary
152 Kazalo
– – –
Strmine njunega življenja
Novi tednik, … 2000
Pravnik in planinec dr. Tone Strojin je dolga leta zbiral podatke in iskal primernega založnika za izdajo knjige, v kateri je opisal življenje in delo plezalne naveze Mire Marko Debelakove in Eda Deržaja. V jubilejnem letu 2000 mu je uspelo pri Olimpijskem komiteju Slovenije – Združenju športni zvez in Slovenski olimpijski akademiji v zbirki Pomembne osebnosti slovenskega športa in pod uredništvom prof. dr. Rajka Šugmana ter strokovnega recenzenta prof. dr. Stojana Burnika izdati to delo v nakladi 500 izvodov. Delo je natisnila Tiskarna Skušek. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev je delo izšlo le na 151 straneh ter z le maloštevilnimi fotografijami in brez drugih reprodukcij umetniških del. Škoda!
Mira Debelak in Edo Deržaj sta bila rojena leta 1904. Oba sta se že v mladosti zanimala za slikarstvo, zato sta se šolala v tedanji Probudi v Ljubljani pri slikarju Mirku Šubicu in Saši Šantlju. Oba sta se izpopolnjevala tudi v tujini, Deržaj pa je dosegel tudi naziv akademskega slikarja. Kot pedagog je dolga leta služboval na raznih šolah, veliko pa je tudi razstavljal doma in v tujini. O njegovem umetniške delu doslej še ni izšla nobena monografija.
V mladosti je bil odličen športnik, atlet z naslovi državnega prvaka v tekih na srednje proge in v krosu. Poleg tega je bil še kolesar in smučar; leta 1926 je zmagal na prvem triglavskem smuku s Kredarice.
Mira Debelak in Edo Deržaj sta se spoznala v letu 1921 ustanovljenem Turistovskem klubu Skala, ki sicer ni bil vključen v okvir Slovenskega planinskega društva. Sčasoma sta postala najboljša slovenska plezalna naveza, saj sta skupaj preplezala veliko prvenstvenih smeri, tudi v tujini. V njunem zakonu se je rodil Matjaž Deržaj, ki je bil eden boljših plezalcev po 2. svetovni vojni.
Mira Debelak se je proslavila leta 1926 z vzponom po direktni smeri v severni steni Špika v navezi s Stanetom Tominškom. S tem so ji bila odprta vsa vrata za odlično pripravljena predavanja doma in v tujini: na Dunaju, v Muencnu, Londonu in drugje. Kot prva ženska je bila sprejeta v Akademski klub Oesterreicher Alpenaverein. Z drugimi soplezalci je Mira vedno plezala prva, zato Mira Marko Debelak. Edo Deržaj pa je bil gentlemen v najširšem pomenu besede, zato je vedno on plezal pred njo.
Tako je prišlo tudi do nesrečnega padca Eda Deržaja v severni triglavski steni, kjer je padel prek 50 m globoko; in če ga ne bi zadržala njegova soproga – soplezalka, bi bil padec lahko še globlji in usodnejši. Te neverjetne okoliščine so imele za posledico, da sta bila “izobčena” iz Turistovskega kluba Skala; zato pa sta bila vse bolj podjetna in gorniško dejavna v domačih in tujih gorah. Le dr. Henrik Tuma je bil njun zagovornik in je kasneje Miro vključil v kulturo – literarni odsek Slovenskega planinskega društva.
Mira Marko Debelak je prevedla delo Iz življenja gornika Julijusa Kugyja ter pripravila Zbornik o Triglavu, ki pa zaradi druge svetovne vojne ni izšel. Med domačini je zbirala triglavske pripovedi ter izdala priročnik Plezalna tehnika, prvega v Sloveniji; ilustracije zanj pa je prispeval njen mož Edo Držaj. V zadnjih letih pred zgodnjo smrtjo leta 1948 je risala gorsko cvetje po naročilu.
Edo Deržaj je imel značilen slikarski slog. Opremljal je številne otroške slikanice (Kapljice idr.) ter svoje gorniške knjige (Gruh, Pod špiki in Podobe), v katerih se je norčeval iz stremuštva in zavisti nekaterih gornikov in odbornikov.
To je le kratka vsebina tega dela. Zakaj sem tu pisal le o naših dveh alpinistih in dveh slikarjih, ne ocenjujem pa te knjige. Prvič, nisem usposobljen za to. Drugič pa, vsak drug avtor bi napisal kaj drugega in gotovo popolnoma drugače; pa ni nihče storil tega in tudi verjetno ne bo. Strokovno oceno pisanja in njegove vsebine pa bi lahko suvereno opravil le nekdo, ki je oba, Miro Marko Debelak in Eda Deržaja, tudi osebno poznal in z njima vsaj kdaj plezal. Iz tega sledi, da je knjiga gotovo prepozno izšla. Zato je in bo ta knjiga verjetno edina, ki je posvečena njima, idealni slovenski alpinistični navezi med obema vojnama. S to knjigo je dr. Tone Strojin postavil spomenik obema v imenu nas vseh, ki smo ju imeli radi in smo ju občudovali. K postavitvi tega spomenika pa je veliko prispeval tudi urednik dr. Rajko Šugman, ki je to knjigo uvrstil kot 4. delo v Zbirki pomembne osebnosti slovenskega športa, čeprav alpinizem ni olimpijska disciplina.
S fotografije Matjaževe mame se da prebrati vse, kar je o Miri Marko Debelakovi napisanega v knjigi in tudi vse, kar lahko slišimo v pogovorih v manjših družbah, pa naj bo to fotografija iz mladosti ali pa fotografija iz Jalovčeve stene. Sedaj šele zares verjamem, da je njen sin Matjaž težko prebolel izgubo svoje mame. Očeta, Eda Deržaja, pa sem poznal osebno. V gimnaziji na Viču je bil moj profesor risanja in umetnostne zgodovine. Bil je zares odličen pedagog, uživali smo pri obeh predmetih. Že v šoli smo čutili, da nam je lahko tudi tovariš, da ne govorimo o skupnih izletih in življenju v naravi, kot je bilo smučanje na Pokljuki in drugje.
O knjigah nasploh pa le še tole. Piše lahko vsak. Zakaj pa ne? Saj fotografiramo, kuhamo in še mnogo drugega delamo tudi vsi. Kvalitete izdelkov pa so seveda različne. Vsak delavec in vsak ustvarjalec ima pač svojo zgornjo mejo, ki je sam ne more preseči. Vsak delavec bi si moral želeli, da bi dobil nasvete in pripombe za boljši izdelek, kar je prvi pogoj za napredek. Pri knjigi je to sodelovanje s strokovnim recenzentom, ki pa naj ne bo avtorjev sovražnik, še manj pa “prijatelj”, ki ne bi imel pripomb. Zato naj bo urednik posrednik informacij med obema, sicer do uskladitve anonimnima sodelavcema. Dokler pa tako delovanje ne bo zaživelo, bodo morali avtorji dela izdajati več ali manj v “samozaložbi”.
Ciril Velkovrh
