Tedenska tribuna, 26. september 1966
Nekoč, pravijo, bo ves svet ena sama ravnina. Dolgčas. Ljudje tega gotovo ne bodo dovolili. Našli bodo pot iz vsakdanjosti. Izgovorjeno je bilo, da Slovenec že danes ne gre dlje, kot ga pelje avtomobil. Sto žensk na Triglavu to trditev zanika. Sedaj je to očitno. Ko smo se odločili organizirati pohod, nismo tako trdno verjeli. Pa smo v treh dneh prejeli 660 prijav, vseh skupaj 800. Še veliko več bi jih šlo, ko bi bilo na Triglavu več prostora. Našim bralkam smo želeli pripraviti veselje: dan, ki bo drugačen od vseh. Zdi se, da smo uspeli. Hoteli smo dokazati, da je treba le povabila in vodnikov, ki jih pri nas ne manjka, pa bo strnjena vrsta do najvišjega vrha. Gotovo bi ne bili časnik, ko se nam izlet ne bi zdel tudi novinarsko zanimiv. Toda to še zdaleč ni bil edini namen. TT tudi ni prvi na svetu, ki je 100 žensk popeljal na najvišji domači vrh: pred leti je bilo 100 žensk na štiritisočaku Monte Rosa. Triglav je drugi.
Ne gre za prvenstvo in ne za rekord. Hoteli smo le veselja: zbližati ljudi, ki so si v naglici: delavnika neznanci.
100 žensk smo vprašali, zakaj so se odločile za pot na Triglav. Sto različnih odgovorov. Ob slovesu pa je bil odgovor en sam: Še bi šli. Sodimo, da imamo dovolj organizacij. ki naj bi prisluhnile tej želji in mnogim podobnim.
DEŽEVNA SOBOTA
Ob treh ponoči je začelo deževati. Droben siten dež. Megle se dotikajo Bohinjskega jezera. Gorski vodniki gledajo vreme in pravijo, da ga ne bo.
Ob šestih ne rosi več. Lije. Budnica: »Vstanite, ob sedmih pridejo avtobusi.« Vsi se delamo, kot da ne bi opazili dežja. Če dežuje, te vsaj ne skrbi, kdaj bo začelo deževati,« pravi himalajski Tonač. Obešenjaški humor.
Verjeli smo v sonce, planinke krstili za sončnice. Sedaj dež neizpodbitno zanika včerajšnjo napoved lepega vremena. Telefoniram vremenarjem. »Vremenska slika se je spremenila,« povedo. »Dva dni slabega vremena.«
Papirnato sončnico na nahrbtniku je prvo načel dež. Zvila se je. Naše sončnice pa se smejijo, kot bi bilo jasno nebo. Pravijo, da so v Transturistovih hotelth dobro spale. Pa ne za reklamo.
Sedaj smo pri jezeru: 100 žensk na Triglavus – v resnici sto in štiri, vodniki, novinarji in trije avtobusi. Odlašamo, kar nas je fantov: »Morda pa dež vsaj malo poneha, da ne bo tako ža lostno slovo!« Ženske pa hočejo na Triglav.
Avtobusi se vzpenjajo na Pokljuko. Više ko smo, gostejša je megla, bolj dežuje. Na Rudnem polju je konec ceste na Triglav. Na Jasi pod puščico, ki kaže, ka tero pot naj vzamemo pod noge, napovemo referendum. Vodniki so vzeli na pot dežnike. In sedaj hvalijo slovensko planinsko iz ročilo: »Niti ena sama sončnica ni prišla v hribe brez pelerine.«
Začnem glasovanje: »Prisežem, če bi šlo sedajle na Triglav sto dedcev, bi jih petdeset že šlo domov. Mokri bomo. Na Kredarici je ponoči snežilo. Gremo ali ne? Ena sama se odloči za vrnitev. Ni dovolj zdrava, da bi si lahko dovolila osem ur hoje po dežju in vetru.
Uredimo se v vrsto. Dolga vrsta: ob četrt čez devet so odšle prve in ob pol desetih zadnje. Prve gredo najstarejše: koloni bodo merile korak. Zaščitnica sta dva vodnika in zdravnik dr. Vavken. Kirurg je, pa se gotovo razume tudi na dušo. Koliko časa bo trajala ta množična korajža? ga vprašam. In še preden odgovori, se obrne petdesetletnica, ki je zaostala in si popravlja čevelj ter me začudena pogleda: »Saj ste vendar napisali, da gremo v vsakem vremenu!«
Sedaj že vsi verjamemo, da nas tudi dež ne zaustavi. Pa če prav jih je med nami precej, ki so si naložile že šesti križ. Vrsta se ne pretrga.
Na dolgem pobočju nad Konjsko planino nas tepejo mokri borovci. Megla se za trenutek razkadi. Toliko nas, je, da vrsti ne vidim konca. »Kaj takega pa še ne, se reži Jože, saj bodo še bohinjski dež ugnale.« Zagotovilo, da je nad oblaki zanesljivo sonce, je pozdrav, ko grem ob vrsti. In če to ne pomaga, imajo vodniki pripravljene polne žepe vitergina. Grozdni sladkor preže ne začetno utrujenost,
Pod nepremočljivim pregrinjalom je vroče.
Oseminšestdeset letnica v dolgem kmečkem krilu in debelem puloverju toži, da ji je veter skočil v križ. Belač jo podpira. »Do Vodnikove koče ni več daleč.«
Pa je. Visoko je še do sedla, in sedaj smo v oblakih. Vlaga gre pod pelerino. Razgleda ni, je pa cilj. Najbolj vabljivi so tisti cilji, ki jim ne vidiš do konca, Po ravnem, 1800 metrov nad morjem, gre pot do Velega polja. Čez ta pobočja Tosca so nameravali speljati cesto. Danes bi je bili veseli. Kaj pa jutri, ko bo sonce? Najraje bi imel, ko bi me katera vprašala: »Ali bo res jutri sonce? Potem bi lahko samozadovoljno sodil, da je za upanje tisto, ki daje moč. Pa nobena tako ne vpraša.
Ob eni smo v koči. Namesto Velega polja je megla. In še bolj dežuje. Koča se zdi premajhna za vse. Pa ji razrinemo stene. Oskrbnica Angelca pravi: »So mi dejali, da vas bo dež pregnal pa sem vseeno pripravila čaj. Vedela sem, da se ženske ne ustavijo.«
Vso zgovornost porabim, da prepričam žensko v dolgem krilu, ki jo je podpiral Belač, da nas tukaj počaka. Noče mi verjeti, da vem bolje, kako je z njenim zdravjem, kakor je bila – v minulem stoletju se je rodila – spoznala sama. In šele ko ji zagotovim, da nas bo na vrhu vseeno sto, saj smo jih namerno povabil nekoliko več, pristane počakati. »Čez dvajset ur smo nazaj, je slovo.«
Novinar Ed Hrausky in vodnik Cicko gresta ob pol dveh naprej do koče Planika povedat, da pridemo »Pa zakurijo naj!« Kako bomo sicer posušili premočene obleke?
Ob dveh krene kolona. Temno je kot ob šestih, Zaradi nizkih oblakov, Korak pa je hitrejši kot na začetku. Obleka se najbolje posuši na razgretem telesu…
Na strmo zasekani poti Tof od TT potegne iz nahrbtnika filmsko kamero. Meglo bi lahko snemali v Ljubljani, mu pravijo, ko vrti film. Prepričajo ga saj moramo vsi raztegniti korak, da smo kos materi desetih otrok Ani Jerko iz Kranja, ki pravi: »Bom pa ja hodila, ko mož kuha namesto mene.«
Do Planike je šeststo višinskih metrov in, vzpon je delo, ne sprehod, še najteže je Izraelki, ki se je pridružila Slovenkam, in je navajena le morja. »Astma me daje, naj počijem, pravi. Dve znanki, včeraj zvečer ju je prvič srečala pa seveda zdravnik in vodnik z nosilom ostanejo z njo.
Ob petih smo vsi pod streho. Gospodar koče Klinar z Gorij, ki je bil tolikokrat na Triglavu, kolikor kil je težak, in prijazna oskrbnica Minka sta nas pričakovala. V koči seveda ni prostora za toliko ljudi, pa se za vse najde streha.
Pred mrakom se dvignejo megle. Nobena ženska ne ostane v koči. Hočejo videti jutrišnji vrh. Namesto zagrizene volje je prišlo veselje. Je že kdo videl tvist v megli pod Triglavom? Ne? Potem bi morali z nami.
V koči prižgo petrolejke. Preprosta večerja je pripravljena. Upanje lepega vremena je za tek in TT špenda deset štefanov tistega od zida. Toliko, da si usta omočis. In dve sončnici se sami ponudita, da bosta pomagal v kuhinji.
Potem so na vrsti vprašanja naši statističarki sta v svojem svetu. Anketa je nagradna, saj drugačnih ne poznamo več. Nagrade so kot se spodobi za višine nad 2000 metrov. Zdi se mi, da so nam tako imenovanim organizatorjem ženske vzele besedo iz rok. In da ohranim avtoriteto, predlagam, da gremo ob devetih spat.
Tudi gremo. Za vse je prostora. Če ne drugje, pa na žimnicah na tleh v jedilnici. Za gorske vodnike ne velja policijska ura. Popijemo tisti bokal, ki je ostal. Ob eni po polnoči so na nebu zvezde. Ne morem verjeti, da prav vidim.
SONČNA NEDELJA
Zarja je rdeča, kot da bo čez dve uri deževalo. Ob petih zarjovemo: »Sonce!« Skodelica čaja je za popotnico.
Ob šestih se preštejemo. Natanko sto žensk gre na Triglav. Tri ostanejo. Gorski vodniki vse navežejo, pa čeprav se nekatere upirajo. Ko so vse na vrveh, šele izdam skrivnost: »Da nam katera naprej ne uide.«
Obala meglenega morja je natanko pri »Planiki«. Navzgor je sonce. V navezah po deset deklet in en vodnik gremo proti vrhu. Važen sem in pravim, da so to pač Tetejeve zveze, ki sežejo, če je treba, tudi do oblakov, in smo včeraj, da bi ne bilo vroče, organizirali dež, za danes, za razgled, pa pripravili sonce.
Pa naj kdo reče, da ni bilo tako! In tudi papirnata sončnica na nahrbtniku se zravna v soncu. »Prvikrat v gorah imaš zanesljivo srečo,« pravi himalajska teta Mara, ki gre danes že dvaintridesetič na vrh. Srečo za to, da bi še večkrat prišel. Na Kredarici je proslava sedemdesetletnice našega najvišjega planinskega doma. Tako na grebenu pod Malim Triglavom nismo prvi. Zato pa nas je toliko več in toliko bolj je strnjena naša vrsta. Vodniki so šele brez megle zares zablesteli. Razlagajo: »Tamle je Škrlatica in tam Krn in tam Mangart in tam, ah, tam pod tistim velikim oblakom – tam nekje pa je Ljubljana.«
Sto žensk je vrsta z Malega Triglava čez sedlo in do četrt grebena najvišjega vrha.. Vrsta se ne pretrga. Sedaj že razločiš, da je Aljažev stolp rdeč.
Potem ni nobenega koraka več, ki bi vodil navzgor. Ob pol devetih je vseh sto žensk na vrhu. Kdo bi mogel više?
Sedemdesetletna Zasavka stisne roko petnajstletni Primorki, Novomeščanka Ljubljančanki, Jeseničanka Koprčanki. Za vodnike so same pripravile medalje: »Za zasluge za slovensko ženstvo.«
Žig udarja na razglednice, potrjujemo diplome. In ko odpremo vrata na stolpu, nas čaka šopek. Ob treh zjutraj ga je na vrh prinesel planinec in v rožah je pismo: »Sprejmite ta skromni gorenjski šopek za trud in pogum, da ste prišle na sam vrh Triglava – očaka naših prelepih planin. Upam, da se boste še rade vračale nazaj v planinski raj!«
V dolini se morda zde besede, da so preveč nad oblaki. Nad meglami vrh Triglava so veljale takšne, kot so.
Pot se obrne navzdol. Ničesar nismo pozabili: ne razglednice za Tončko iz Šentjerneja, ki ni mogla z nami, in ne kamna z vrha. (Tovarišico, ki je prosila zanj, čaka v uredništvu.)
Ob enajstih smo nazaj na »Planiki«. Predsednik Planinske zveze Slovenije Miha Potočnik je s proslave na Kredarici čez Triglav prišel čestitat: »Želim, da bi jih prihodnje leto vsaka pripeljala še sto.«
Gorjan Klinar pa pravi: »Nikoli ne bomo pozabili.«
Nekaj korakov pod kočo kolona utone v megli. Samo korak in prestopili smo prag med soncem in senco. Iz praznika v delavnik. Pa danes je nedelja ves dan. Ob petih popoldne smo na Rudnem polju. Nosila, plazma, opornice, vse to smo zaman nosili s seboj. Nekaj kapljic za srce, šumijevi bonbon in vitergin so vsa zdravila, ki smo jih porabili.
Na Rudnem polju »100, ženske najprej počaste predstavniki škofjeloškega »Transturistar, ki so nas prišli počakat z avtobusi. Za vsakogar je pripravljeno šilce zoper prehlad.
V hotelu Jezero v Bohinju je zatem banket. Za spomin prejme vsaka sončnica diplomo in fotografijo. Sedemdesetletnica Ana še en šopek, žreb pa Lojzki z Dovjega na kloni gramofon. In nobena si na Triglavu ni tako utrudila nog, da bi se ne zavrtela v poskočni polki. Vsem je žal, ko ob desetih odpelje posebni avtobus – Transturist nam do slovesa stoji ob strani.
Že ves teden prejemamo pisma: »… ob nepozabnem pohodu se vam zahvaljujem… »… hvala za dobro vodstvo, potrpežljivost in pozornost….. vsem, ki so nam omogočili pohod na Triglav, se najiskreneje zahvaljujem…
Kaj bi hvalili: vsi skupaj bodimo veseli prijetne družbe in lepega dne!
ANTE MAHKOTA
Mati in hčerka sta prišli skupaj na Triglav. Silva Pogačnik in 19-letna Andreja iz Hrastnika. Mož in ata je Gorenjec, ki ni bil še nikoli na Triglavu, je pa zato iz srca pozdravil njuno odločitev.
Na ustih smeh, v srcu bol odhajali smo vsi navzdol, šli smo v lepe kraje, a ostali bi tu najraje!
Tako je povedala mama Silva in se ob tem spomnila, da je bilo prav tako lepo leta 1937, ko je bila prvič na Triglavu. Tedaj jo je popeljal na vrh svak Ciril Pogačnik. Zdaj ga ni več. Mama Silva se je spomnila nanj in s hčerko sta nabrali zelenje Triglava ter ga ponesli na njegov grob.
V sredo smo prejeli pismo: Ob čudovitem in nepozabnem pohoda 100 žensk na Triglavu se čutiva dolžni, da se vam zahvaliva za pohod. Ko boste prirejali drugi pohod, in še bo še kaj prostora, se vam že vnaprej priporočava.
Severina je bila 20. avgusta stara 15 let, Ana pa 8. julija 20 let. Obe sta si na vrhu segli v roke.
Severina Matko je iz Nove Gorice in, pridno hodi v šolo. In prav tako pridno je hodila na Triglav. Srček ji ni prav nič nagajal, toda sapo je lovila prav tako kot vsi.
Ana Pletinovšek iz Hrastnika je že izkušena planinka. Že osem let je član PD Hrastnik in ima knjižico prepolno pečatov. Že pred sedmimi leti je šla na Triglav, toda na vrh ni prišla. Na malem Triglavu jih je zajela nevihta, in ker je bila z otroki, so se vrnili.
Zdaj jo je Triglav sprejel v soncu, nasmejan in s šopkom neznanega planinca, ki ga je z ljubkim pismom pustil v stolpa.
In kako ste zmogli ta pohod?
Imam trening. Vsak dan doma po desetkrat premerim 36 stopnic v drugo nadstropje, -jini zmanjkalo humorja.
Med našimi navdušenimi planinkami je bila tudi Izraelka, Kaspi Drora. Ko je v Izraelu odslužila pri mornarici vojaški rok, je prišla v Zagreb.
Pri nas ni fakultete za ladjedelništvo, pri vas jo imate. Tri leta že študiram,
In v treh letih se je imenitno navadila hrvaško in, ne boste verjeli, celo slovensko,
Ko sem bila ob priliki v Ljubljani, sem kupila pač nekakšen časopis. V roke so mi dali TT, in od tedaj ga z možem redno bereva. Jaz bi namreč rada znala tudi slovensko.
Drora je poročena že dve leti in ima majhno deklico. Mož je iz Boke Kotorske in prav tako še študira. V hribe ne hodita, pač pa je bila Drora enkrat s tovariši s fakultete na partizanskem maršu po Bosni. Prej, v Izraelu, pa je bila na njihovi najvišji gori Azmon, ki je visoka 1208 metrov.
Zakaj ste se odločili za Triglav?
Ker v Jugoslaviji nimate višje gore.
